20. 5. 2008 | Mladina 20 | Kolumna
Pogovori z bogom
Ali: Marš iz peskovnika, umit se in brez večerje spat!
V trenutku, ko to pišem, se mi še sanja ne, kakšen bo videti Podobnikov sobotni marš na Dragonjo, če seveda sploh bo; ker pa sem pred davnimi davnimi leti po sili razmer prevajala dušebrižniško bukvico Pogovori z Bogom, si drznem vsaj ugibati, kako bi se odzval Gospod, naš Bog, na molitve za Jorasa, proti cvetličnim koritom in (po zgledu misic) za otroke ter svetovni mir, ki naj bi po napovedih Zavoda 25. junij v soboto potekale v vseh slovenskih in celo v nekaterih hrvaških cerkvah.
Tako bi dejal.
»A, lej ga, Marjan, ti si. Dolgo se že nisva videla ...
Brž povej, kaj bi rad, se mi malce mudi, saj razumeš.« Bog pogleda na uro. »V Lurd sem namenjen, a veš, vsa slovenska soldateska se bo zbrala v Lurdu. Ji bo baje vaša vlada plačala prevoz, nastanitev in dnevnice. Pravzaprav sem malce jezen, ker bom moral sam tja kar na lastne stroške. Morebiti pa bom Rodeta pobaral, ali se ne bi dalo kljub njegovi na novo odkriti skromnosti kaj primakniti še zame ...
Nego, kje sva ostala, kaj hočeš ...? Aja, tista cvetlična korita.« Bog zmaje z glavo. »Marjan, pošteno ti moram priznati, da mi je tole s koriti kljub moji vsevednosti vsak dan manj jasno. Sem ravno zadnjikrat rekel Stepincu - sem nehote naletel nanj, ko se je z Wojtylo klatil po nebesih - tako sem mu rekel: čuj, Lojze, kaj vraga ti tvoji Hrvati sploh rinejo v Nato in zakaj se sploh oborožujejo, ko pa imajo cvetlična korita? Stvar deluje bolje od slovenskih patrij. Če vas bodo napadli Američani, sem povedal Stepincu, boste na cesto postavili štiri cvetlična korita, če vas naskočijo Rusi, jih boste pribetonirali pet, če pa pridejo Lahi, si boste od stare mame izposodili dva lončka za geranije, pa bo.«
Bog zavzdihne in se počoha po bradi.
»A razumeš, Marjan, v čem je problem? Ne, ne pri Jorasu, njemu sem lepo svetoval, naj za božjo voljo kaj poje, pa je trmast in me noče poslušati, ampak pri Lojzu Stepincu. Pri tistem Stepincu, ki ste mu vi Slovenci pred dvema letoma na Triglavu postavili spominsko ploščo. Ne delaj se neumnega, Marjan! Točno veš, da ste jo! Tudi marsikdo iz tvoje stranke je bil zraven, Marjan!
Ti pa zdaj pričakuješ, da se bom jaz, tvoj Bog in Bog Slovencev, postavil proti Stepincu? In njegovim Hrvatom? Ne izide se, Marjan. Kajti jaz, Marjan, tvoj Bog, sem tudi Bog Hrvatov, ki me v temle trenutku, ko me vi prosite, naj v vaših komičnih obmejnih sporčkih intercediram v vaš prid, enako gorečno rotijo, naj se potegnem zanje. Kaj naj potemtakem storim? V hudo dilemo me spravljate. Pri obmejnih sporih in v vojnah moliti k Bogu, ki je hkrati nasprotnikov Bog, to je absurd, Marjan, to je neumnost, kakršne se lahko domisli samo kak Podobnik, to je sofizem, ki si ga niti moj prijatelj Zenon ne bi drznil prijaviti, to je zagata, v kakršni še Pascal ne bi vedel, na koga naj stavi!«
Bog si natlači pipo in si jo s tleskom prstov prižge.
»Pomagaj si sam in, em, Bogu ti ne bo treba pomagati, tako zmeraj pravim, a veš. Mar ne bi bilo lepo, ko bi vi in Hrvati za začetek predložili svoja obmejna vprašanja v reševanje kakemu posvetnemu forumu, namesto da utrujate mene? Ampak brž ko kdo od vas zine: arbitraža, drugi reče: pomorsko sodišče, brž ko prvi reče: Hamburg, drugi zasitnari: Haag ... Pri svoji konkurenci, pri tistem tajkunu Luciferju prisežem, da se mi dozdeva, da se oboji tako izmikate sodnim mlinom zato, ker ne Slovenci ne Hrvati niste zatrdno prepričani, da imate res prav! Pa če še tako gromko trdite drugače.«
Bog požveči pastilo za grlo.
»Jaz sem se naveličal grmenja, moj Marjan. Te dni si raje ogledam kako lepo žensko. Tista gola Marija s Ptujske gore, zaradi katere so, hm, tako imenovane posvetne oblasti kazensko ovadile njeni stvariteljici, se mi zdi prav mična, veš. Vsekakor bolj brhka, kot bi bil šef urada za verske skupnosti, ko bi se slekel, tako ti povem.
Sam sicer nisem posvetna oblast in bi bil zategadelj pač bolj poklican od nje, tisti umetnici s kugo in s celulitom za kazen udariti, pa mi na misel ne pride. Ne da se mi več, Marjan. Torej boste morali tudi s Hrvati opraviti sami. Brez Boga in po možnosti tudi brez Rupla. Nima me smisla nadlegovati. Nima se mi smisla cmeriti v mobi, ti kmečki kerlc kremeniti. Navsezadnje, saj te v normalnih okoliščinah komaj kdaj srečam! Vsekakor manjkrat kot Lojza Stepinca. In kje ste Slovenci tičali med prvomajskimi prazniki? Tak lep žur sem pomagal pripraviti na Rožniku, raženj, žar in pivo - saj je že Dario Fo uganil, da sem po srcu komunist! - vas pa od nikoder. In žive duše ni bilo v slovenskih cerkvah. Vsi ste izginili - kam? Na Hrvaško! Kompletna država! Pa tak patriotizem ... Na koncu jezika ga nosite, ko pa bi se moral kateri med vami odpovedati kakim počitnicam, je vsega konec. Resnično, resnično, povem ti, tudi slepa kura zrno najde, Jelinčič pa je s tistim svojim predlogom o bojkotu hrvaškega turizma izbrskal cel biser. Ne zato, ker bi bojkot kaj zalegel, ampak zato, ker se je ob tem predlogu lepo pokazalo, koliko ste v resnici pripravljeni žrtvovati za očetnjavo, vi grobovi pobeljeni!«
Bog iztrkava žlindro iz pipe ob koleno.
»Čuj, o čem že govoriva? Aja, o Jelinčiču ... Neznosen brambovec, kakršni se pač zmerom rojevajo, kadar uradna oblast odpove; ampak na trenutke mi je prav simpatičen, čeprav je, hvala bogu, ateist, kot bi rekel Voltaire - a veš, da so mi z leti ateisti čedalje bolj všeč, ti vsaj sami razmišljajo s tisto trohico pameti, kar sem jim je naklonil ... V nasprotju s tabo, moj Marjan. Torej zdaj pojdi, no, pojdi že v miru, stopi izpred mojega obličja, ite, misa est in take reči, jaz bi zdajle želel v miru gledati telenovelo!«
»Ampak ...« zastoka Podobnik in sveča v roki mu zadrgeta.
»Nič ampak!« vzroji Bog, prikrajšan za najavno špico svoje najljubše limonade. »Ježešna, bom moral spet grmeti?! Pa bom! Tako ti povem: to, kar se greš ti in kar se grejo Hrvati, so navadne otročarije! Ali se ne bi po sedemnajstih letih obojestranske samostojnosti že presneto spodobilo, da bi dali slovo temu, kar je otročjega?!« Bog se izprsi in zajame sapo, nebo pa prepara strela. »PRI PRIČI MARŠ IZ PESKOVNIKA, ENI IN DRUGI, UMIT SE IN BREZ VEČERJE SPAT!!!«
Tako bi govoril Bog, ko bi kajpak obstajal, pa ne. Kot v Janševi državi ne obstajajo upokojenke s tristo evri pokojnine, če tega ne dokažejo z ustreznimi odrezki. In morebiti je že skrajni čas, da volilni upravičenci poskrbimo za to, da bodo nehali obstajati tudi razni Podobniki, Janše in Rupli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.