19. 6. 2008 | Mladina 25 | Kolumna
Čas za slovenski ne
Spraševati ljudi o tako pomembnih rečeh s tako abotnim vprašanjem in tako odprtimi možnostmi razlage je čista politična manipulacija
Navidezno ni med irskim referendumom o Lizbonski pogodbi in slovenskim posvetovalnim referendumom o novih pokrajinah nobene zveze. Evropska ratifikacija male evropske ustave poteka na globalni in nacionalni ravni, pokrajinski referendum zadeva lokalno samoupravo ene od članic EU. Na evropski ravni je irski referendum izjema, ker o ustavni pogodbi z lahkoto odločajo v nacionalnih parlamentih članic. Pri nas je referendum izhod v sili, ker slovenski parlament ni zmogel najti rešitve. V obeh primerih gre očitno za politični projekt, ki tako EU kot Slovenijo pušča brez pravih odgovorov. Irska zavrnitev je razorožila EU, slovenski referendum bo pustil na suhem regionalizacijo Slovenije. Povsod največ nelagodja zbujajo nejasni ekonomski odgovori, kaj ljudem prinašajo nove politične rešitve. In obakrat so politiki brez pravih alternativnih scenarijev, čeprav so negativni izidi domala pričakovani.
Politične elite imajo povsod podobne probleme. Gre za začarani krog politične legitimnosti, za katerim bolehajo sodobne demokracije. Politiki se najprej zapirajo v labirinte navideznih demokratičnih procedur in v svoji samozadostnosti pozabljajo, da morajo upoštevati potrebe, interese in želje ljudi. To pomeni, da na političnem trgu preprosto ne upoštevajo povpraševanja. Nič bolje ni pri politični produkciji, kjer kronično primanjkuje inovativnih idej. Prevladujoče ideologije postajajo zgolj mimikrija za nesposobnost političnega podjetništva. Na koncu politiki odpovedujejo tudi tam, kjer bi morali najbolj blesteti. Pri političnem marketingu, trženju in prodajanju svojih idej. Krog je tako sklenjen. Demokracija izgubi smisel, če politiki ponujajo rešitve, po katerih nihče ne povprašuje. In nasprotno. Kriza demokracije se pojavi, če ljudje nimajo interesov, volje in namenov, da bi sodelovali v političnem življenju in soodločali o bistvenih vprašanjih njihovega načina življenja. V prvem primeru je demokracija v krizi zaradi manipulacij politikov. V drugem pa ljudje zavrnejo politično sodelovanje, ker so preprosto izgubili zaupanje in jih politika preprosto ne zanima več. To je tudi bistveni del irskega sporočila in v veliki meri podobna logika velja tudi za naše pokrajinske zgodbe.
Irska zavrnitev je velik opomin evropski politiki, ki se očitno ničesar ni naučila iz propadlega francoskega in nizozemskega referenduma. Politični poraz ni omajal bruseljske birokracije. Nekoliko so skrajšali in preoblikovali prvoten dokument in ga ponovno ponudili v odločanje, le da so tokrat zavestno obšli širšo javno razpravo. Irski referendum je bila edina možna spotika in to je bilo dovolj. Z veliko verjetnostjo bi se tako končali tudi drugi morebitni referendumi v drugih državah, če bi jih seveda imeli. Bruseljska kalkulacija z Irci je bila preprosta. Irce naj bi zavezovala pretekla razvojna pomoč in ogromna politična odgovornost za nadaljnji razvoj EU. Njihova zavrnitev namreč nima pravega izhoda, zato stoji Bruselj pred novo politično krizo, ki jo je sam zakuhal. EU očitno nima prave vsebinske rešitve. Njen institucionalni model je še vedno premočan v ekonomski regulaciji in premalo povezovalen na socialnem in okoljskem področju. Lizbonska pogodba ni ponudila nobenega jamstva, da je EU postavila v ospredje evropsko civilno družbo, socialni model solidarnosti in hkrati avtonomnost različnih razvojnih modelov in institucionalnih inovacij. Načelo subsidiarnosti je ključ evropske demokracije, podobno kot je popolno politično soglasje edina obramba pred prevlado velikih držav na račun šibkejših. Dejansko bi evropsko ustavo moralo neposredno sprejemati vseh 27 članic in ne le Irska. Zato je njena zavrnitev dobrodošla. Državljani male Irske sporočajo EU, da želijo odločati o institucijah, ki koristijo predvsem njim in ne političnim ter poslovnim elitam.
Slovenska politika ima podobne probleme. Toda tudi pri nas se je najprej zapletlo pri vsebini. Dolga politična razprava o regionalizaciji države je po domala desetih letih prinesla šibke rezultate. Sporno je ostalo skoraj vse, želeno število pokrajin, upravni sedeži, celo poimenovanja pokrajin. Še vedno se zapleta pri jasnejši delitvi pristojnosti med državo, pokrajinami in občinami in nazadnje ni nikjer do kraja jasno, kako bo potekalo financiranje pokrajin. Večino časa smo zapravili z risanjem pokrajinskih zemljevidov, veliko manj s konceptualnimi vprašanji regionalizacije in pravili dobrega demokratičnega upravljanja po evropskih zgledih. Vladni model regionalizacije meji na čudež. Pristojnosti, uradniki in finančna sredstva se z države prenesejo na regije, hkrati pa se pri tem sproščajo neverjetni razvojni viri, ki jih do sedaj očitno ni bilo nikjer.
Vlada je projekt regionalizacije sicer zavozila, toda domislila se je dobre politične rešitve. Izvedba posvetovalnega referenduma kajpada formalno in vsebinsko ne rešuje ničesar, toda ponuja domala vse možnosti za prikrivanje političnih problemov. Referendumsko vprašanje je seveda popolna farsa. Ljudi sprašujemo, ali bi živeli v neki pokrajini. Gre torej za potrjevanje neke odločitve in ne za običajno alternativno izbiro in še manj za enotno opredelitev na ravni države. Če bi padel referendum v eni pokrajini, moramo zavrniti ves sistem. Toda problem je v interpretaciji, kdaj je referendum uspešen in kako lahko zavezuje. Spraševati ljudi o tako pomembnih rečeh s tako abotnim vprašanjem in tako odprtimi možnostmi razlage je seveda čista politična manipulacija. Toda prav to je bistvo nedeljskega referenduma. Pokazati in dokazati, da so ljudje kakorkoli za pokrajine, da pa jih ni mogoče pravočasno ustanoviti, ker jim pred volitvami nasprotuje opozicija in sabotira regionalizacijo.
Referendum je seveda parada dosedanjih regionalnih političnih neumnosti. Politike ne zavezuje in volivci pokrajin v vsakem primeru vsaj še leto ali dve ne bodo dobili. Če so Irci na referendumu odločali o usodi EU, bodo Slovenci na nedeljski politični maši odločali o usodi sedanjega političnega razreda. Zato bi morebitni »ne« enim in drugim, desnim in levim, pomenil, da državljani preprosto ne pristajajo na njihovo manipulacijo. Politični kapital regionalizacije bi tako ostal brez prave ekonomske vrednosti. In to je v tem trenutku še najbolj poštena rešitev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.