dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

26. 6. 2008  |  Mladina 26  |  Kolumna

Zamujena zadnja priložnost

Ker Janševa administracija demokratičnega deficita ne razume niti v Sloveniji, se v funkciji predsedujoče Uniji ni znala odzvati na irski ne

Slovensko predsedovanje EU se je po irski zavrnitvi lizbonske pogodbe izšlo v politično kriznih razmerah. EU, razglašajo v Bruslju, se je znašla v globoki politični krizi, ne bo novih širitev, novih institucionalnih reform, ponavljajoči se irski »ne« bi lahko ogrozil celoten evropski projekt. Slovenija se v teh razmerah ni znašla. Kot prva tranzicijska novinka med predsedujočimi državami je zamudila še zadnjo možnost, da bi stopila iz sivega povprečja svojega predsedovanja v zadnjih šestih mesecih. Lahko bi podprla smeli irski ne kot odlično priložnost za odločilne institucionalne in politične inovacije EU. Toda Janševa administracija demokratičnega deficita ne razume niti v Sloveniji in ima težave s federalizmom tudi pri domači regionalizaciji.
Slovensko predsedovanje se je izteklo po pričakovanjih, brez pomembnih dosežkov zaradi inovativnih pristopov, pa tudi brez posebnih težav in polomij. Od samega začetka je bila temeljna strategija Slovenije, da predvsem preživi svoj evropski politični krst. Želeli smo minimizirati tveganja, manj pomembno in možno je bilo maksimiranje koristi zaradi inovativnih evropskih rešitev. Razloga za takšno strategijo pa sta bila sila različna. Na eni strani evropska hierarhija ne dopušča, da bi morda majhne in nove članice počele kaj drugega, kot predvideva dosedanji razvojni model EU. Hkrati smo imeli preskromno ekipo ministrov, administracije in stroke, da bi vsi skupaj zmogli kakšen presežek rešitev v novi evropski zgodbi.
V bruseljskem primežu in proceduralnem kolesju ni očitno nobenih možnosti niti za velika pozitivna niti za negativna presenečenja. Slovenija je bila najprej varno spravljena v trojici s Portugalsko in z Nemčijo, hkrati pa je imela vlogo vmesnega člena med predsedovanji dveh velikih, Nemčije in Francije. Očitno so bile karte razdeljene že vnaprej. Portugalski je uspelo z lizbonsko pogodbo, Nemčija si je pragmatično prizadevala za umestitev pravih tem, kot so energetika, podnebne spremembe, schengenske meje in kulturni dialog, ki so ustrezale predvsem njenim interesom. Francija bo z ambicioznim Sarkozyjem tvegala »francoski prijem«, ki evropske integracije vedno znova spravlja pod pokroviteljstvo federalne superdržave. Slovenija je večinoma procesirala predvsem nemške usmeritve.
EU navzven deluje kot dobro naoljen planskotržni sistem. Tu so načrtovane razvojne prioritete, administracija melje direktive in postavlja regulacijske institucionalne mehanizme, predsedujoče države pa temu dodajo nekaj nujnega usklajevalnega servisa in demokratičnega opleska. Nemška vlada je večino reči v Bruslju oblikovala s svojimi ekipami, Slovenija se je, nasprotno, naslonila predvsem na bruseljsko administracijo. Sloveniji dejansko ni moglo spodrsniti. Tukaj je bila zato, da je EU vsem naokrog kazala, kako demokratična je njena politika in kako trdožive so njene ekonomske institucije, da vse poteka normalno, čeprav ji predseduje majhna posttranzicijska novinka.
Slovenija je tako postala nekakšen kronski dokaz političnoekonomske podobe EU, njene zbirokratizirane in sklerotične politike, brez posebnega lastnega mnenja, potrebne politične očarljivosti, strasti in interesov, ki bi lahko pognali v tek »evropski demos«. Slovenski politiki in uradniki so očitno povsem zadovoljivo in v skladu s pričakovanji odigrali svojo evropsko vlogo. Ne da bi se prav zavedali, da so pravkar zapravili zgodovinsko politično priložnost, kakršna bo v prihodnosti domala neponovljiva. Odzivi ob irskem referendumu so glavni dokaz takšne politike. Tudi Janša ni znal preseči odmika evropskih političnih elit od večinskega evropskega javnega mnenja, ki takšni EU očitno vse manj zaupa. Za nameček je v domačih logih svojim komentarjem dodal še nekaj povsem zgrešenih primerjav med irskim in slovenskim referendumom. Dejansko nismo izkoristili možnosti, da skupaj z Irci in s skupino drugih držav članic na koncu predsedovanja pokažemo, da je lizbonska pogodba dejansko zgrešena politična investicija. Toda kako naj bi to storili, če smo jo v Sloveniji sprejeli brez vsakršne politične razprave in kritične refleksije.
Če je kaj prekletstvo sedanje Evrope in tudi Slovenije, potem je to kronično pomanjkanje sposobnih in karizmatičnih politikov, ki bi imeli vizijo in razumeli političnoekonomske strategije delovanja tržne družbe. Izvirni greh je očitno razumevanje političnoekonomskega sistema EU, ki stari vestfalski model države zamenjuje s sodobno mrežno integracijo držav kot regij. Supernacionalizem, sektorska integracija in funkcionalizem Monneta in Schumana, pa evrokracija starega Hallsteina in ves kasnejši kvas Delorsa, ki je pognal v tek institucije enotnega trga, evra in nove skupne ustave, so preprosto zgrešena smer razvoja EU. Ta lahko ekonomsko deluje in politično preživi najprej kot regionalna zveza nacionalnih držav. Njeno ustavno bistvo tiči v svobodni pogodbi držav, da uredijo enoten trg, skupno valuto in zagotovijo konkurenčnost ter različnost razvojnih rešitev. Tej viziji sta bližja tradicija Erhardovega socialnotržnega gospodarstva in skandinavski model tržne družbe. EU bo preživela kot mrežna ekonomska, politična in socialna integracija in ne kot tradicionalni nastavek nekakšne nove federalne države po ameriškem zgledu. Predvsem pa prihodnost EU temelji na pogledih in pričakovanjih državljanov in ne njihovih političnih elit.
Seveda je za takšne inovativne poskuse treba imeti politično vizijo in dobro ekonomsko analizo institucionalnih možnosti razvoja. Slovenija ni imela nič od tega. Toda Mrakova projektna skupina za reformo proračuna EU je dokaz, da težava ni v stroki, temveč v političnem menedžmentu. Janševa administracija preprosto ni bila zrela za nove zamisli in ni imela sposobnosti za neobremenjen nastop v evropski areni. Priprave na predsedovanje EU smo omejili na tehniko vladanja in ne na vsebino. Poslovili smo se seveda z nerešenimi vprašanji visokih cen energentov, hrane in s politično krizo zaradi lizbonske pogodbe. Zahvalili so se nam za prijaznost in vse, kar nam ostane, so nazadnje izkušnje, kako poteka bruseljska politika v živo. Nič kaj spodbudna učna ura. Toda vsaj za nekaj časa Ljubljana ni bila Bratislava in Slovaške niso zamenjevali s Slovenijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.