Janko Lorenci

Janko Lorenci

3. 7. 2008  |  Mladina 27  |  Kolumna

Ali hoče levica zmagati?

Dvom o sebi je sicer lahko koristen, toda če je vsaka izjava o morebitni zmagi pospremljena s “če”, deluje kot cincavost

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Izid volitev ostaja negotov. SDS je skoraj dohitela SD, levici kot celoti kaže bolje, vendar se zdi manj dejavna kot nasprotniki. Janši v prid teče proces počasnega pozabljanja napak in anomalij iz prvih treh let mandata, poleg tega ima v rokah volilna darila in represivni aparat. Opoziciji v škodo se izgublja v pozabo njena svežina - to, da se je prenovila.
Trojček SD, Zares, LDS je v defenzivi. Za tem tiči tudi slab razmislek o splošnem položaju levice na družbenem prizorišču.
Po eni strani se zdi, da v Sloveniji kot marsikje v Evropi poteka proces napredovanja konservativnih vrednot. To koristi desni koaliciji, levica, ki je predstavnica urbanosti in libertarnosti, pa zato nagovarja manj volilnega telesa. To deloma velja tudi za njene očitke o oblastni avtoritarnosti; neposredno jo bolj kot celotno prebivalstvo čutijo posamične elite, čeprav bo ceno nedemokratičnosti navsezadnje plačala vsa Slovenija.
Toda po drugi strani ta izgubljeni prostor več kot nadomesti to, da država postaja manj socialna. Razvoj, kakor ga vodi oblast, sproti požira socialno varnost, občutek družbene nepravičnosti se poglablja.
V takem položaju levica svojo levost, se pravi libertarnost in socialnost, ki naj bi sestavljali jedro njene identitete, tako rekoč skriva in na silo rine v meglo politične sredine. Prostor vrednot izgublja, hkrati pa se glede socialnosti ne more uveljaviti, kot bi se lahko. Tako sama pomaga populistični oblasti, da laže blefira kot predstavnica malega človeka.
Poleg te šibke diagnoze splošnega stanja se levica ubada še z vrsto drugih težav, ki ji jemljejo zagon.
Tri stranke so hkrati tekmice in zaveznice, pravega ravnotežja v tem kočljivem razmerju pa še niso našle. Starih zamer, nečimrnosti in tekmovalnosti je veliko, čeprav je temeljno razmerje moči dokaj zakoličeno: Zares znatno zaostaja za SD, LDS pa za Zares. Brez Pahorja ni mogoče zmagati, toda SD lahko brez poškodb pride na oblast samo v zavezništvu z drugima levima strankama. Velika koalicija s SDS bi bila za socialne demokrate pogubna. Skratka, tri leve stranke se nujno potrebujejo. To še ne pomeni, da bi morale skleniti predvolilno koalicijo. Toda če bo trojček še naprej bolj tekmoval kot sodeloval, si lahko zmago zatakne za klobuk.
Pri tem še vedno kaže nekakšno ošabnost - goji iluzijo, da lahko premaga koalicijo predvsem s svojimi obljubljenimi kvalitetami in brez dosledne, neusmiljene kritike oblasti. To daleč najbolj velja za Pahorja. Kot da ne bi bilo jasno: če bo oblast poražena, bo bolj zaradi splošnega razočaranja nad Janšo kot pa zaradi navdušenja nad Pahorjem, Golobičem in Kresalovo. To je normalno obnašanje volivcev.
Levica kritiko oblasti počasi zaostruje, toda pri tem ni sistematična, ostaja presplošna ali se izgublja v podrobnostih. Volivci hočejo slišati strnjena, razumljiva sporočila, jasno kritiko napak in celovito oznako oblasti ter nekaj alternativ sedanjemu vladanju. Debeli strankarski programi, sami po sebi pomembni, jih ne brigajo.
Pahorjeve ocene oblasti so praviloma nenavadno, včasih prav čudaško prizanesljive in pogosto povsem obidejo surovo realnost te vladavine. Najbrž zato, ker se prvak SD noče izneveriti strategiji poudarjene konstruktivnosti (ki je bila uspešna, a v predvolilni vročici postaja kontraproduktivna), hkrati pa je ujetnik svojega zgrešenega sodelovanja z Janšo (partnerstvo za razvoj itd.). Trmasti Golobič morebitne koalicije s SDS noče izključiti izrecno, čeprav to posredno govori na sto načinov in čeprav ve ali bi moral vedeti, da zbuja s tem nezaupanje ali pa vtis odvečnih vaj v retoriki. Prvi in drugi tako dopuščata vtis, da je s sedanjo oblastjo, splošno gledano, navsezadnje vse v redu ali pa da je vsa politika res enaka. Če za kaj, se mora opozicija truditi za to, da zbuja vtis drugačnosti. Torej se mora od oblasti distancirati.
Tudi če si z zadržanostjo zavestno pušča prostor za stopnjevanje kritike, ji časa zmanjkuje; volitve se naglo bližajo, igro pa vodi Janša. Če hoče prevzeti pobudo, bo morala postati bolj ofenzivna, pri tem pa bolj sodelovati, tudi manifestativno.
Možnosti za prehod v ofenzivo je dovolj. Ve se, kako nastopa in bo nastopal Janša. Gradi na (umetno napihnjeni) gospodarski rasti, socialnih darilih, protitajkunstvu in zlu kontinuitete. Od časa do časa udari s tožilci in policijo, žal vodljivimi. Za vse uspehe je zaslužen sam, za neuspehe dediščina prejšnje oblasti. Pri tem uporablja vso svojo manipulativno spretnost - in se zapleta v protislovja in laži. Številne je mogoče razgaliti.
Hkrati je sedanja oblast ranljiva na vrsti točk, od pešajoče sociale prek rastoče inflacije do novega klientelizma, avtoritarnosti in nespoštovanja pravnosti. Družbeno nezadovoljstvo je veliko.
Toda opozicija doslej pogosto ni znala izrabiti nasprotnikovih slabosti - v zadnjem času npr. preplonkanega Blairovega govora in referendumskega poloma. Protitajkunska vojna, na kateri Janša jaha zadnje mesece, je zanj izrazito dvorezna, toda opozicija dopušča, da se na premierovo sokrivdo za tajkunstvo pozablja. Socialna negotovost, razslojevanje, razkroj zdravstva itd. so za opozicijo neizčrpno polje kritike. Nerodno ravna tudi s preteklostjo; ne zna prepričljivo povedati, da je za sedanje vladanje odgovorna ta oblast, ki je imela dovolj časa, da bi spremenila slabe zakone in politično prakso.
Levici in v njenem okviru predvsem Pahorju kot da manjka dvojega. Najprej pristnega ogorčenja nad anomalijami in mahinacijami oblasti. Vsaj toliko pa tudi volje do zmage in trdnega zaupanja vase. Stika z realnostjo ni treba izgubiti, volitve so vedno nepredvidljive. Toda kar se samozaupanja tiče, bi bilo za prvaka SD dobro, če bi si natančno ogledal tekmovanje med Obamo in Clintonovo. Iz pomanjkanja samozaupanja izvirata medla kritika oblastnih napak in relativizem, ki volivce begata. Prav noro je, recimo, da je Pahor po referendumu, ki je vladi prisolil zvenečo klofuto, hvalil nekakšno uspešnost ministra Žagarja. Takšno nastopanje ovira, ne pa spodbuja mobilizacijo volivcev, ki je ključna.
Absurdno je, da med vsemi tekmeci za zdaj najsamozavestneje deluje premier - čeprav mu teče voda v grlo in čeprav v svoji ofenzivnosti hodi po ostrini britve. Dvom o sebi je sicer lahko koristen, toda če je vsaka izjava o morebitni zmagi pospremljena s »če«, deluje kot cincavost ali naučena šablona. Volivci raje korakajo za ljudmi, ki izžarevajo samozavest.
Nekaj pa je seveda treba upoštevati. Mehkejša, manj ofenzivna se zdi opozicija tudi zato, ker je jezik vladajoče koalicije bil, je in bo surovejši, bolj populističen in bolj zavajajoč. Z grimsoidnostjo in janševskim makiavelizmom je nemogoče in nespodobno tekmovati. Za to razliko je bolje, da ostane, tudi če bo želja marsikaterega volivca po večji ostrini, po splošnem sikanju in davljenju v politični areni, ostala nepotešena. Kajti jezik izdaja naravo tistega, ki ga govori; če bi se jezik opozicije izenačil z govorico oblasti, bi bilo v bistvu vseeno, kdo vlada.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.