Medigre Evropske unije

Ali pavov popoldanski počitek

Irski referendum je s svojim izidom - ki je dvignil vihar zgražanja, očitkov in obtožb o zasaditvi noža v hrbet - preprečil, da bi se vprašali, ali se je to pravzaprav moralo zgoditi. Prvi trenutek je polovico udeležencev spravil ob sluh. Skoraj niso slišali, da je takoj tudi ugledni, čeprav kontroverzni češki predsednik menil, da gre za res dober izid in da je bilo kolektivne zagnanosti v Evropi dovolj.
Skrajni čas je - tako približno meni Vaclav Klaus -, da nadaljujemo življenje kot samostojne države in si ne pustimo primitivno ukazovati iz nekega središča. Drugi glasovi niso kazali take doslednosti. Joschka Fischer je dramatično vzkliknil, da se je Evropa pustila odgnati z odra svetovne politike, in se spraševal, kako in kdaj bo spet zlezla nanj, ter ugotavljal, da najbrž ne kmalu. Filozof Jürgen Habermas (med katerega najboljšimi učenci je bil tudi Zoran Đinđić) pa sicer ni zavrgel same zamisli in upa, da Evropska unija nekoč bo, ampak za kaj takega se mora zmanjšati prepad med bruseljskim supercentrom in pravicami nacionalnih držav.
Te bi morale biti močnejše in neodvisnejše. Če Habermasa nisem razumel narobe, bi to pomenilo, da bi Bruselj nehal dirigirati članicam celo to, kakšno obliko naj imajo proizvedeni predmeti in celo sadje.
Prvim dnevom in morebiti vsemu prvemu tednu po irskem presenečenju - če je moral ta NE res koga presenetiti - se je treba resno posvetiti predvsem zato, da ugotovimo, kako lahko nekoga, ki gre svoja nenapovedana pota, zmerjajo že skoraj tako, kakor so ideološke odmike zmerjali in anatemizirali v Sovjetski zvezi predgorbačovskih časov!
Saj naj bi šlo za pravo odpadništvo - so vpili - in Irska mora takoj, vsaj v treh mesecih, »redefinirati« svoje odnose z Unijo. Priti mora, se razume, do definicije, da je grešnica, se pokesati in na hitrem drugem referendumu popraviti napako. Potem ji bo milostno odpuščeno. Če tega ne stori, tako so vzklikali tisti najbolj ogorčeni, naj bo izobčena, naj gre svojo pot, ki bo zelo osamljena. Zvenelo je skoraj tako kot takrat davno, ko so Židje v Amsterdamu izobčili Spinozo.
Najhujše orožje v rokah obtoževalcev v Bruslju in drugod po Uniji pa je bila napoved mučenja. Irska naj bi ostala na nekem svojem tiru, po katerem bi se seveda premikala naprej počasneje od drugih. Svarilo je bilo brez dvoma pomenljivo! Kajti to se je svarilno obetalo ne le njej, marveč vsem, ki bi si upali v prihodnje narediti kaj podobnega. Tudi ta grožnja je vzeta, dasiravno nehote, iz sovjetskega arzenala ideološkega boja. Vedno se v takšnih primerih grozi ne le očitnemu grešniku, temveč tudi drugim morebitnim prestopnikom. Tega ne smemo pozabiti! Visoka uprava in vsi tisti, ki jim zapoveduje - in res gre že za bruseljsko disciplino zapovedovanja! -, niso niti v prvem trenutku irske nespodobnosti pozabili, da se je treba obvarovati širše. Članom Unije se ne sme zaupati kar tako.
Naj nihče ne misli, da Veliki brat ne vidi, kaj se kuha ali lahko kuha v drugih predmestjih. Na Češkem, kjer omahujejo poleg predsednika še drugi. V Avstriji, kot vidimo le tri tedne po Irski. No, med omahljivci ni zveste Slovenije.
Slovenija je vedno zvesta, razen če ni zvestoba tisto, kar se pričakuje.
Od kod tolikšno prepričanje, da se »kaj takšnega«, kot je občutek številnih Ircev, da ne vedo, za kaj gre, kolikor pa vedo, se jim ne zdi dobro -, ne more zgoditi še na drugih koncih evropske zamisli? Poglejmo vsaj to, kako so tekle razprave o skupni oblasti. Že zelo dolgo, od samega začetka, je bilo poveljevanje tabu tema. Res je Victor Hugo sredi devetnajstega stoletja vzklikal Združenim državam Evrope, ampak to je potem pokopalo sto let sporov in drugih želja.
V teh sto letih in več so se evropske države, velike in majhne, ne le burno razvijale, ampak je tudi vsa obdobja prežemal občutek, da so domala vsi sposobni razviti svojo civilizacijo, kulturo in navade do visoke stopnje. Nekateri so sicer vztrajali, da bodo svoje navade in oblast vsilili drugim. To je bila evropska tragedija. Nikoli pa niti tisti, ki se tragedije najbolj zavedajo, niso mislili, upam, na novo enkratno središče, ki bi kratko malo, čeprav nenasilno, poveljevalo vsem skupaj!
Tudi v časih največjega medsebojnega oplajanja si nihče dolgo ni upal, vsaj ne očitno, spregovoriti o nujni potrebi po centralizaciji. Prav to pa je tisto, kar Evropska unija zdaj ponuja. Pravzaprav že vsiljuje, kajti ustave se slabo poznajo, malo berejo in z lizbonsko pogodbo, s katero so nesramno samo malce retuširali kopijo prejšnje ustave, zavržene v Franciji in na Nizozemskem, so vrhunski birokrati zelo zadovoljni. Zadovoljni z njenim slogom!
Tako je namreč nečitljiva (besede Jürgena Habermasa), da je razumljiv pomislek, ali je bilo morda prav to zaželeno. Nečitljivost. Slovenski parlament že ni zahteval, da mu strokovnjaki šele razložijo besedilo. Ratificiral ga je takoj. Sprašujem se, koliko parlamentarcev v drugih državah članicah je res prebralo lizbonsko pogodbo!
In koliko bi jih to pogodbo sprejelo, če bi imeli tako kot Irci opraviti s svojo ureditvijo, ki bi zahtevala referendume. Če bi hoteli absolutno poštenost, ko bi bila odločba, da referendumi morajo biti, vsekakor primerna - brez razprav!
Zaprimo oči in si za trenutek predstavljajmo, kako bi potekal začetek ameriške invazije na Irak, če bi Evropska unija takrat imela izvoljenega skupnega predsednika in skupnega - resničnega - zunanjega ministra. Polovica Evropejcev (Zahod) je bila večidel proti vojni, druga polovica (Vzhod) bi Američanom dovolila, kar bi hoteli.
Kdo bi zmagal? In kaj bi bilo, če bi Evropska unija podprla invazijo s kakšnim glasom večine, če bi skupni predsednik (recimo Latvijec) odločbo slovesno sprejel? Ali bi se vsi veselili, kot bi rekel Joschka, da smo spet na svetovnem odru?
Ali ne bi, kot pesnik, ki je človeku rekel nikar, rekli: centralizirane Unije nikar. Že z zdajšnjo, napol centralizirano, ima Evropa težave. Težko prenaša takšne, kakršni so Irci. Premalo je takšnih, kakršni smo mi. Podpišemo, ne beremo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.