10. 7. 2008 | Mladina 28 | Kolumna
Ko bralec ostane sam
Država, korporacije in mediji
© Tomaž Lavrič
Kmalu po osamosvojitvi je sociolog Tomaž Mastnak začel pisati razprave, v katerih je hvalil državo kot eno večjih družbenih vrednot. Slavljenje države seveda ni nič posebnega, ob vsaki priložnosti lahko slišimo serije slavospevov nad slovensko državnostjo. Toda besede iz ust Mastnaka so se slišale paradoksalno, saj jih je pripovedoval nekdanji mirovnik, ostri kritik partijskega gospostva že na začetku osemdesetih in potem skeptik ustanovitve slovenske države.
Angažirani mislec je v intervjuju za »Mladino« (12, 1994) dejal, da je v Evropi posledica zmage liberalizma demontaža države, da liberali dajejo večje pravice človekovim pravicam kot državi in da državne funkcije prenašajo na korporacije. Skratka, da vladavino iz rok države prevzemajo korporacije.
Ideje, ki so se zdele nebulozne. Nedoumljivi obrat mirovnika, ki so ga zaradi člankov preganjali tožilci in mu je bila za petami tajna policija, zdaj pa naenkrat hvali državne aparate, še posebej represivno institucijo, kot je policija.
15 let pozneje. Urad za varstvo konkurence opravi preiskavo na sedežih trgovskih gigantov: »Mercator«, »Engrotuš« in »Spar«. Že dan potem advokat »Mercatorja« najavi ustavno pritožbo, češ da so bile med preiskavo kršene človekove pravice vodilnih menedžerjev in njihova pravica do zasebnosti.
Ko državni organ poskuša s preiskavo presoditi, ali se veletrgovci dogovarjajo in s tem prizadenejo dobavitelje in kupce, poskusijo onemogočiti njegovo delo s pravnim posegom na Ustavno sodišče. Kajpak ob podpori medijev, časnik »Dnevnik« je na primer objavil bombastični naslov: »Jani Soršak s policisti vdrl v Mercator, Spar in Engrotuš«. Namesto poročila o rednem delu državnega organa tako beremo o jurišnikih, ki da vznemirjajo mir v državi. Sistematično, še dan pred tem isti časnik na isti strani posreduje enako negativni naslov: »Lastniki Term Čatež nova Soršakova tarča«. Ki spet implicira lik črnega princa teme, ki išče tarče svojih napadov.
Če uradu, ki po svoji delovni dolžnosti pride do inkriminiranih evidenc, očitaš, da tega ne bi smel, češ da je to vdor v intimo, si odpravil uradno preiskavo. In s tem državo. Početje trgovinske oligarhije je privilegirano, saj je zaščiteno pred preiskavo.
Tako kot je bil razvpiti ex-tožilec Penko, zoper katerega sodnik Baraga ni dopustil hišne preiskave. Če se tožilec sestaja s človekom, ki je objekt tožilske preiskave, katero je celo sam vodil, je to alarm najvišje stopnje.
Postavimo si sedaj hipotetično vprašanje: kaj bi se dogodilo, če bi sodnik dovolil preiskavo? - Odgovora sta seveda dva: policija bi bodisi našla dokaze, ki bi potrdili sum o tožilčevi zlorabi položaja, ali pa bi odsotnost dokazov tožilca oprala kazenske odgovornosti. S stališča družbe vsekakor manj boleče kot vnaprejšnja zavrnitev preiskave.
Sodna veja je na zaletavo izjavo policijskega ministra Mateja, da sta sodnik in tožilec prijateljevala in skupaj dopustovala, takoj odreagirala z obtožbo nedopustnega vmešavanja, in tudi sodnik Baraga je v hipu zavrnil ministrove besede kot insinuacijo.
Toda reč je preveč usodna, da bi jo odpravili z argumentom, da se sodnikovega dela nikakor ne sme ocenjevati. V imenu enakosti pred zakonom bi namreč veljalo pogledati, kako konkretni sodnik in sodniki nasploh obravnavajo podobne policijske zahteve po hišnih preiskavah? Jih vedno zavrnejo?
Po Penkovem zgledu bo naslednjič ravnal šef lokalne policije, ki se bo na skrivaj v času dopusta dobival z osumljenim kriminalcem, potem pa izstopil iz službe in se pri mafijcu zaposlil kot osebni svetovalec!!!???????
Mnogi z lahkoto zamahnejo, da je šlo pri Penku samo za problem etike, kot da bi bilo vprašanje etičnosti nepomembno. Kot da bi tožilsko delo ne predpostavljajo velike mere etičnosti; pomislimo samo na tožilca, ki osumljenemu pomaga s tem, da se zadeve loti nezainteresirano, da z obravnavo nepotrebno odlaša, da ne poskrbi za smiselno iskanje dokazov etc.
Vendar pa fenomen Penko in podobni ne obstajajo sami na sebi. Ustvarijo jih mediji. V kakšnem vzdušju je odločal navsezadnje sodnik Baraga? Je v pisarni mirno tehtal razloge za in proti, ali pa je sodil pod pezo medijskih poročanj???
V primeru Penka soobstajata dve zgodbi: Penka so policisti vklenili v lisice in tožilec se je na skrivaj sestajal z osumljencem, ki ga preganja tožilstvo. Mediji so v večini izpostavili samo prvo zgodbo, drugi pa vzeli malodane vsak smisel. Še bolj očitno v primeru Zidar. Lastnik in direktor SCT je dnevno prek medijev sporočal občutke in mnenja o aretaciji, kar je bil primarni medijski interes. Toda že naslednji dan se je podrl strop v šentviškem predoru, ki ga je zgradil SCT in zaradi zaprtja je bila povzročena kolosalna škoda sto tisočem voznikom. Res epohalni dogodek, ko se novogradnja že takoj po odprtju v delu poruši. In reakcija medijev? Smo gledali posnetke, ko veliki Zidar jeclja pred novinarji, ki ga vanj neusmiljeno vrtajo z vprašanji: kako je mogoče?
Na eni strani torej obilje pozornosti in vsi detajli Zidarjeve aretacije, na drugi medijski mrk, ki ni prinesel niti enega poskusa pridobitve Zidarjeve izjave ob sramotni blamaži s tunelom.
Očitno je prišel čas, ko je potrebno medije percipirati s pozornostjo, tako kot se je med vrsticami bralo članke pod Titovo diktaturo. Ko torej časnik poroča o vodji urada za varstvo konkurence Soršaku, ki se je spravil nad lastnike Term Čatež, velja spomniti, da so lastniki Term Čatež obenem tudi lastniki tega istega dnevnika.
Ko Boško Šrot za »Delo« pripoveduje, kako ga je premier Janša prek kurirjev izsiljeval, da ga pošlje v zapor, če njegovemu krogu ne odproda »Dela«, velja premisliti, kako isti Šrot pobegne brez besed s svoje tiskovne konference v hipu, ko mu začno novinarji postavljati vprašanja. Kako veliki lastnik Pivovarne Laško uporablja medije samo kot sredstvo za svoje manipulacije. Kako Šrot obtožuje Janšo, da hoče s prevzemom lastništva uporabiti »Delo« kot propagandno orodje.
Zadnji stavek je sicer res vreden samoreferenčnega premisleka?
Ali lahko verjamemo, da je Janša v stanju zlorabiti medije? Recimo, da, vendar: ali lahko izpeljemo sklep, da bi bil Janša edini demon v državi, ki bi to počel? Da sedanji lastniki tega ne počno??????????????????????
Čas, ki spet zahteva pozornega bralca in konzumenta medijev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.