dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

10. 7. 2008  |  Mladina 28  |  Kolumna

Čas za zaprtje kluba

Naj bo zadnje dejanje G-8, da izpolni obljubo o 25 milijardah razvojne pomoči najrevnejšim. Rešite življenje 18 milijonov otrok v Afriki in simbolno usmrtite G-8!

Sestanek najvplivnejšega svetovnega kluba G-8 ob jezeru Tojaka na japonskem otoku Hokaidu je dokaz, kako velika je nemoč svetovne politike ob prepletenosti globalnih kriznih razmer. Sedanja težava je v širini in povezanosti krize, ki zadeva vse vidike sodobnega trajnostnega razvoja. Tu so podnebne spremembe, pa kriza z energenti in hrano, na pohodu sta svetovna inflacija in recesija, finančna nestabilnost pesti razvite, ogroženi so temeljni razvojni cilji siromašnega dela sveta. Klub bogatih in vplivnih držav ni niti reprezentativen niti legitimen predstavnik novih svetovnih razmer. Zato ni rešitev, temveč nadaljevanje sedanje institucionalne krize, ki postaja vse bolj frustrirajoča.
Japonci so zadnjič gostili najvišji vrh leta 2000 v Okinavi. Toda globalni svet se je v osmih letih bistveno spremenil. Okoljski problemi so večji in novi ekološki red še manj obvladljiv. Nihče se namreč ne želi odreči energetsko potratni gospodarski rasti, stroški in investicije za znižanje izpustov pa so med najmanj učinkovitimi naložbami. Tudi zelena revolucija v kmetijstvu, ki je s tehnološkimi inovacijami v zadnjih petdesetih letih razmeroma uspešno zadovoljevala vse večje potrebe novih štirih milijard ljudi, ne daje dobrih rezultatov. Škarje med vedno večjim povpraševanjem in vedno bolj problematičnimi tehnološkimi rešitvami biokemičnega in genetskega pridelovanja so se očitno razprle. Trgi so se odzvali z visokimi cenami, dejansko pa potrebujemo 50-odstotno povečanje proizvodnje do leta 2030. In na koncu tega naravnega kroga problemov so tudi fosilna goriva in surovine. Povprečna cena soda je danes povprečno skoraj petkrat višja kot pred osmimi leti, cene strateških surovin so najvišje doslej. Tukaj tržna neravnotežja izhajajo večinoma iz špekulativnih ocen prihodnje ponudbe, povpraševanja in cen.
Vrsta problemov, povezanih z obvladovanjem podnebnih sprememb, kmetijstvom in energijo, spada v ekonomiko naravnih virov. Gre za razumevanje in obvladovanje struktur in funkcij ekosistemov, ki jih trgi ne obvladujejo niti s polnimi cenami niti z odgovornostjo, kdo naj plača takšen okoljski zapitek. Zato prihaja do nenadzorovane eksplozije cen, kot so sedanji inflacijski šoki, ali pa težjih strukturnih neravnotežij, ki vplivajo na šibko ponudbo in pomanjkanje naravnih dobrin. Rešitev je kajpada pameten intervencionizem, ki ga poročilo G-8 iz Tojake ni ponudilo. Dva pristopa sta ključna. Finančne posledice tržnih nihanj naravnih virov je treba prepustiti tržnemu očiščevanju. Pogoj pa je, da odpravimo večino sedanjih trgovinskih in tržnih ovir za razmah konkurence (Doha). Ključne so predvsem tehnološke, proizvodne in podjetniške rešitve na ponudbeni strani in te bi morali spodbujati z vsemi razpoložljivimi institucionalnimi vzvodi. Potrebujemo pa tudi novo razvojno politiko na globalni ravni. V ospredju niso problemi razvitih, temveč periferije. Z globalizacijo so postali motor svetovnega razvoja, toda hkrati področje največjih sistemskih tveganj. Zato potrebujemo mrežni pristop, decentralizirane rešitve in politično tehnologijo spodbujanja »lokalnih skupnosti«.
Toda za razviti svet in G-8 je še vedno osrednji problem sedanja finančna kriza, največja in najbolj nevarna v zadnjih petdesetih letih. Pomeni namreč nevarno kombinacijo nebrzdane finančne evforije spekulativnega kapitala in slabe regulacije svetovnega kapitalizma. Uresničila se je stara teza ameriškega ekonomista Minskega (Stabilizing an Unstable Economy, 1986), da kapitalistično tržno gospodarstvo po obdobju hitre realne rasti vedno znova konča v vrtincu finančnih spekulacij in napačnih ekonomskih odločitev bank ter vlad. Težave so vedno iste. Slabe kredite bank in verige izvedenih finančnih instrumentov nebančnih institucij so tudi tokrat pokrivali s povečanjem denarne mase, nizkimi obrestnimi merami in neverjetno rastjo borznih cen. Centralni bankirji so grešili skupaj s finančnimi špekulanti, vsi so delovali prociklično in inflacijsko. Tveganja pa so rasla. Znašli smo se v precepu strmih padcev cen na finančnih trgih in naraščajoče inflacije blagovnih cen. Globalna stopnja inflacije je letos narasla s 3,5 na 5,5 odstotka, cene delnic pa so na primer v Šanghaju padle za 48, v Frankfurtu za 20 odstotkov... Hkrati pa povsod vlada neokeynesianska mantra, da finančni trgi in volatilnost blagovnih cen ne vplivajo niti na temeljno inflacijo in še manj na realno dolgoročno rast.
Nestabilnost je presegla normalne in vzdržne meje kapitalističnega sistema. Težava je v tem, kako jo premagati. Trenutno dobro deluje zgolj koordinacija centralnih bankirjev in mednarodne bančne usmeritve Basel II (BIS). Dejansko obstajajo tri možnosti. Liberalistična teza govori o čakanju na Godota in prepušča rešitev tržnemu čiščenju, cenovnim nihanjem in cikličnim prilagajanjem. Krize ni mogoče preprečiti, zato jo pustimo, da se izživi. Drugi pristop poudarja institucionalno prenovo MMS, SB, STO in drugih multilateralnih institucij z novo podobo njihovega globalnega reinženiringa. Tretji prisega na nov demokratičen sistem globalnega upravljanja sveta z dolgoročnim menedžiranjem kapitala in trajnostnega razvoja predvsem na periferiji. Prvemu ne verjame nihče, v drugega ne zaupa periferija, tretji se zdi sumljiv predvsem ZDA.
Toda kako naj G-8 odloča o pravih rečeh, če predstavlja samo še slabo polovico svetovnega BDP, slabo tretjino njegove dinamične rasti in zgolj šestino svetovnega prebivalstva? Polovice lanskih voditeljev ni več, nekateri sedanji pa so brez prave politične teže. Klub bo treba razširiti, poleg Rusije so tu Kitajska, Indija, Brazilija, pomembne afriške in muslimanske države, izvoznice nafte ... Japonci so nakazali rešitev. Spodbudili so širok pripravljalni krog in povabili predstavnike drugih držav, ki lahko prispevajo k rešitvam agende iz Tajoke.
Svet ekskluzivnih klubov, kot je G-8, nima prihodnosti. Potrebujemo morda G-15 ali preprosto G-X držav udeleženk glede na konkretne rešitve in potrebne akcije. Pomembni so rezultati in ne politično govoričenje. Imam preprosto rešitev. Naj bo torej zadnje dejanje G-8, da izpolni obljubo o 25 milijardah razvojne pomoči najrevnejšim. Rešite življenje 18 milijonov otrok v Afriki in simbolno usmrtite G-8!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.