Maja Novak

24. 7. 2008  |  Mladina 30  |  Kolumna

Ime mi je rumena

Ali: O vplivu srednjeveških bestiarijev na sodobno slovensko politiko

»Gledanje televizije lahko povzroči malodušje,« sporoča reklama za enega najbolj depresivnih slovenskih časnikov. Primojduš, da je res. Celo poslušanje televizije, medtem ko so oči zaposlene z računalniško igrico, je lahko usodno. Tako te dni čemim sredi najhujše depre, pretakam solze kakor pastorka iz ljudske pesmi in bridko razmišljam takole:
Vse otroštvo sem se trudila, da bi bila prikupna deklica s kitkami, ki bi jo imela vsaj družina rada. Kitke so se posrečile, drugi del stavka pa nekako ne. Zato sem sklenila postati pisateljica, da bi me imeli radi vsi ljudje, če me že sorodniki ne marajo. Rezultati so bili predvidljivi. Sita občega sovraštva in nekolikanj lačna vsega drugega sem se odločila, da prebegnem med novinarje - pa zdaj poglej, kaj sem storila, joj, kaj sem storila! - samega očeta naroda Janšo in nezakonsko mamico naroda Urško jezim! Oj, kako zavržena bitja smo časnikarji - med drugim povzročamo tudi inflacijo!
Do prejšnje sobote sem bila sicer prepričana, da inflacijo povzročajo cene, da jo izračunava, kaj vem, kak zavod za statistiko ali kako finančno ministrstvo ali kaka druga resna, vestna institucija, potem pa novinarji zgolj redoljubno prepišejo številke iz Uradnega lista ali iz statističnega poročila ali vsaj z interneta; a očitno ni tako. Kot je namignil Janša na sobotnem srečanju z esdeesovci v tretjem življenjskem obdobju v Domžalah, ti takle nemaren novinar zjutraj stopi v redakcijo, dvigne pest k sencem in vzklikne: »Zdravo, tovariši! Smrt fašizmu, svoboda narodu! Kaj pravite, kolegi, kolikšno inflacijo naj si danes izmislimo, da bomo laže podkurili konservativnim črnuhom? Prenapihniti jo bo treba, kompanjoni, prenapihniti, pa vsaj dvoštevilčna naj bo!«
Resnično, resnično, povem vam, Janša ima popolnoma prav: ta medijska gonja zoper njegovo hiperuspešno oblast že presega vse meje; to je zarota, dame in gospodje. A nikarte ne misliti, da se je ta komplot začel šele s Kučanom, katerega prve besede so nedvomno bile: »Ko bom bil velik, jim bom lekel, naj gldo govolijo o stlicu Janši.« Ne, ne, pozorno branje poljudnofilozofskih tekstov, Zgodovine lepote Umberta Eca na primer, nam daje vedeti, da se je spletka zoper edine prave demokrate, kar jih je kdaj živelo, začela že pred devetnajstimi stoletji z izidom prve različice Fiziologa in dosegla vrhunec v dvanajstem stoletju, ko je luč sveta ugledal manuskript Bestiarij iz Cambridgea.
Takole to gre: kot vsi vemo, je barva SDS rumena. Kako prikupno je bilo v Domžalah opazovati vse tiste kipeče prsate gospe v klimakteriju in v kričeče rumenih majicah, pa resnobne, s starčevskimi pegami posejane moške nosove pod rumenimi kapami s ščitkom! (Saj ne, da bi bili Pahorjevi »grupiji« kaj boljši. Če bi bila dober okus in čut za estetiko evolucijska dejavnika, bi bila vsa živa bitja mačke.) Rumena, barva SDS, pa po obči tradiciji hkrati velja za barvo licemerstva (»Naša vlada dobro dela ...«), hinavščine (»Naša vlada ne ponavlja napak prejšnjega režima ...«), svetohlinstva (»Naša vlada se zavzema za drugačne vrednote kot prejšnji režim ...«) in ljubosumja (»Zakaj ga je vlada v prejšnjem režimu lahko srala, naša pa naj tega ne bi smela?!«). Kot nas učita Fiziolog in Bestiarij iz Cambridgea, so vzrok za tovrstno zlonamerno medijsko obrekovanje rumene krokodili. Žafranu, ki je rumen, se po latinsko namreč reče »crocus«, krokodilu, ki naj bi bil tudi rumen, pa posledično, no, krokodil. In »krokodilova sposobnost, da premika le gornjo čeljust, spominja na gostobesednost hinavcev, ki se pred drugimi postavljajo z obilico navedkov iz svetih besedil, čeprav pri njih ni niti sledu o tistem, kar govorijo«. Zapleteno, kajne. Srednjeveška filozofija ni nikoli umovala v ravnih črtah, sploh pa so pobožni pisci vedno natanko vedeli, kaj želijo dokazati, in so tako dolgo mrcvarili dejstva, dokler se niso prilegala zastavljenemu cilju. Precej podobno kot pri pokrajinskem referendumu.
Ampak to, kar poskušam povedati, je pravzaprav tole: kako naj bi se bila zoper take starodavne medijske očitke borila naša ljubljena rumena vlada, ko pa je imela polne roke dela s strežbo kaviarja na vrhunskih srečanjih EU in se ji je v tistih šestih mesecih komaj komaj posrečilo vsem slovenskim gospodinjstvom razposlati tanko knjižico o tem, kako dobro dela, kako ne ponavlja napak prejšnjega režima, kako se zavzema za drugačne vrednote kot prejšnji režim in kako ga ne serje nič manj in nič bolj kakor v prejšnjem režimu?! Kako naj se uboga vlada bori zoper strašnega Kučana, pa zoper sredstva javnega obveščanja, ki so že med predsedovanjem EU poročala tudi o drugih aspektih politike in gospodarstva, pa o kulturi, vremenu, športu, črni kroniki in modi, ter tako nedovoljeno posegala v predvolilni boj, še preden se je ta uradno sploh začel - kako, vas vprašam, če mora nenehno skrbeti za narodov blagor, en sendvič za dijake tu, enkratna pomoč v višini 150 evrov za najrevnejše upokojence tam, ena priprta tajkunska baraba tu, sto štirideset za EU posebej zaslužnih, na novo zaposlenih v državni upravi tam ... Dragi moji, vlada je kajpak nemočna, ko pa se je, kot smo malo prej dokazali, kljub vsem njenim naporom in ob pomanjkanju časa medijska gonja zoper njo začela že s srednjeveškimi spisi, devetnajst stoletij prej, preden je Janša privekal na svet.
Naši vladi, mili moji, na volitvah bolj kilavo kaže in to vedo vsi razen vlade ter mogoče Mateja Makaroviča. Nič me ne bi presenetilo, če bi vlada v svoji skrbi za narod in demokracijo po neuspešnih volitvah izvedla državni udar; saj pošten človek ne more kar križem rok stati in gledati, kako se nevedno, zaslepljeno ljudstvo vrača v dobre stare čase ter se deli na tiste, ki so za vlado, in tiste, ki vsak dan izgubijo to ali ono pravico, do varstva osebnih podatkov na primer. Sploh pa je Janša baje že zamlada v šolo rad prihajal v uniformi ...
Pred davnimi leti, po dogodkih v Depali vasi, ki so Janšo stali položaja obrambnega ministra (kako to, da je svojim evropskim kolegom med predsedovanjem povedal vse o zaporih na Roški in niti besede o Depali vasi?), sem dan po njegovem odstopu nadpovprečno zgodaj blodila po ljubljanskih ulicah; megla se je vila skozi podhod na Dunajski in pri takšni scenografiji sem skorajda pričakovala, da se bo onstran podhoda iz megle izluščil kak pučistični tank. Ampak tega je bilo najbrž krivo to, da sem prihajala z ogleda železničarskega muzeja in sem imela glavo še polno mamutskih lokomotiv (kot iz Doktorja Živaga!), kretnic, derezin, tenderjev in drugega orjaškega železja.
Vlaki so pomembna stvar. Ko sem v Argentini tamkaj živeče Slovence spraševala, kako so se bili počutili pod vladavino fašistične hunte, so vsi nekaj mencali in se izmikali, nazadnje pa so vsi kakor eden pribili: »Ampak vlaki so pa takrat zmerom vozili po voznem redu!«
No, bomo videli.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.