Janko Lorenci

Janko Lorenci

 |  Mladina 31  |  Kolumna

Vsi naši neoliberalci

Slovenija je na prelomni točki: če se neoliberalizem enkrat prime, se je njegovega socialnega darvinizma težko znebiti

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Svet že nekaj časa niha sredi finančne in na robu splošne gospodarske krize - krize razbrzdanega neoliberalizma. V splošni zmedi in preplahu država spet dobiva višjo ceno, ne samo kot reševalec velikih zainvestiranih bank in finančnih skladov, ampak kot regulator trga nasploh. Neoliberalizem kot religija in praksa je očitno v resnih težavah. Žal ne tudi v Sloveniji.
Tu se je prejšnja oblast z njim spogledovala, a kaj dosti več ne. Zmagovita desnica ga je pod vplivom tujih (ameriških) zgledov in domačih »mladoekonomistov«, pravovernih neoliberalcev, vzela za svoj ekonomsko-politični kredo. Neoliberalizem po slovensko ima dve fazi. Prva je bil projekt reform z enotno davčno stopnjo kot simbolnim vrhuncem. Zaradi splošnega odpora je propadel, a med drugim vendarle prinesel davčno reformo v korist premožnejših. Janševa vlada ga javnosti nikoli ni prodajala kot neoliberalističnega, toliko pametna je že bila. Za reforme pa še zdaj trdi, da jih je v glavnem uresničila. Na srečo jih ni.
Druga faza teče še zdaj in je po svoje nevarnejša, ker se je oblast preoblekla v odvetnika malega človeka. To je ena njenih mastnejših laži. Razkriva se na mnogo načinov. Socialno razslojevanje se nadaljuje; povprečni Slovenec ima od (umetno napihnjene) visoke gospodarske rasti malo ali nič, hkrati pa se dogaja »tajkunizacija«, ki jo je blagoslovila oblast. Javne službe (zdravstvo, šolstvo) se privatizirajo in razkrajajo s tiho podporo ali z dopuščanjem države. Drobi se tako pomembna infrastruktura, kot je energetika. Privatizacija podjetniškega sektorja je potekala na najslabši možni način - politično arbitrarno, pogosto v škodo podjetij, nazadnje je bila zlorabljena za protitajkunsko vojno.
Vsa ta druga faza teče nepregledno, kot mešanica deloma hotenega, deloma stihijskega krčenja javnega v korist zasebnega. Ob koncu Janševega mandata se jasneje kot kdaj kaže troje. Prvič, naša socialna država nikakor ni bogata in radodarna, Slovenci pa razvajeni in leni, kakor so še pred tremi leti trobentali vladni mladoekonomisti. Drugič, tudi druga faza neoliberalizacije še vedno poteka izrazito v škodo srednjega in revnejših slojev. Tretjič: bolj ko je država nerazvita, oblast pa neoliberalno zagnana, bolj preprosto in grobo je njeno predelovanje družbe; praviloma se skrči na obsežno privatizacijo občutljivih javnih sistemov (npr. zdravstva, šolstva, telekomunikacij, energetike) in opuščanje družbene solidarnosti. Ad hoc predvolilna darila tega ne zanikajo.
Socialna država se torej še naprej krči tudi v času, ko se Janša trudi znova pridobiti izgubljeno priljubljenost. To se zdi nenavadno, saj sproti spodkopava njegov trud. Očitno gre za izjemno močno inercijo in delovanje več dejavnikov.
Najpomembnejši je še vedno oblast, natančneje Janševa SDS. Stranka sicer spreminja retoriko, deli darila, se dela socialno, vendar še naprej zaseda postojanke v gospodarstvu, si podreja različna področja, nagrajuje svoje vojščake. Prostor za to je najlaže najti s privatizacijo javnega in državnega.
Hkrati gre za vprašanje miselnosti, psihološkega profila. Janševa nenadna ljubezen do mladoekonomistov ni bila samo plod naivnosti ali iskanja nekoga, ki mu je - v odsotnosti lastne vizije - ponudil preprosto, oprijemljivo in modno razvojno filozofijo. Pomembni sestavini neoliberalizma sta individualizem in socialni darvinizem, oboje pa gre dobro skupaj z avtoritarnostjo - vsekakor bolj kot socialna država s svojim dogovarjanjem, družbeno solidarnostjo itd. Tako ta naravni preplet neoliberalizma in avtoritarnosti učinkuje naprej, čeprav se njegov poglavar hoče pokazati v drugačni luči.
V isto smer rinejo Slovenijo še drugi impulzi.
Neoliberalci so s kratkim izletom na oblast in sedanjo svetovno finančno krizo doživeli grmeč poraz, a trobentajo svoje naprej, čeprav manj zagrizeni ali bolj prebrisani med njimi (npr. gibki Damijan) že doživljajo miselno revolucijo in polemizirajo z »damijani« izpred nekaj let. V isti rog trobi čedalje močnejši finančni sektor. Delodajalci postajajo vedno bolj socialno trdi. Enako deluje naraščanje moči tujega kapitala. Tudi iz EU še naprej prihajajo dvoumni signali. Sindikati branijo predvsem status quo in redno zaposlene, čeprav postaja prekariat ena poglavitnih težav na trgu dela. Večina medijev je zadnja leta papagajsko pomagala širiti neoliberalne fraze.
Hkrati s tem je naraščalo tudi družbeno nezadovoljstvo. Toda vztrajnost vsiljevane neoparadigme je, kot rečeno, velika.
Na svetovnem odru se je zdel pohod neoliberalizma v zadnjih dveh, treh desetletjih nezadržen. Pospešila sta ga zlasti zlom komunizma, s katerim je izginila ideološka alternativa kapitalizmu, in globalizacija, s katero je prišla na svetovni trg dela poldruga milijarda dodatne delovne sile. Teža kapitala, zlasti finančnega, se je izjemno povečala, tako rekoč neomejeni trg pa je, kot pravi Ulrich Beck, imel samo še enega sovražnika - samega sebe. Tudi levica ga je začela sčasoma sprejemati kot polboga. Ta trg, prepuščen samemu sebi, pa se v svoji težnji po maksimizaciji dobička otresa vsake odgovornosti za demokracijo in družbo in tako neizbežno vodi v socialne in politične krize.
Svet je zdaj nekako na tej točki. Znova postaja očitno, da trg kot nosilec kapitalizma nenehno potrebuje nadzor in socialne, ekonomske in politične popravke. Razvite zahodne države so se večinoma prestrašile družbenih posledic lastnega neoliberalizma in skušajo trg vsaj na nacionalnih ravneh znova bolj regulirati.
V Evropi se ta zasuk že nekaj časa nakazuje tudi na politični ravni; pomemben del desnice se tako rekoč socialdemokratizira, da bi lahko ohranil oblast ali prišel nanjo. To velja za angleške in švedske konservativce, CDU Angele Merkel itd.
Vse kaže, da je neoliberalizem kot model, ki poleg socialnega tkiva zažira tudi okolje, na Zahodu že presegel zenit. To seveda ne pomeni, da se bo kar sesul.
V Sloveniji pa smo spet zamudniki - še naprej strumno, čeprav pod lažnimi zastavami, plovemo v neoliberalne vode. SDS se ni socialdemokratizirala kakor omenjene evropske stranke, saj kot tipična populistična, oportunistična grupacija za kakršnokoli trajno usmeritev sploh ni sposobna, ampak se samo predvolilno prilagaja. Je kameleon, čeprav naj te živalce ne bi prebivale v naših krajih.
Država je na prelomni točki: če se neoliberalizem enkrat prime, se je njegovega socialnega darvinizma težko znebiti - tisti, ki imajo od njega koristi, so že preveč vplivni, družba je že preveč razslojena, srednji razred nazaduje. Neoliberalizem lahko navsezadnje za svojega ali kot neizbežno usodo fatalistično sprejme večina prebivalstva; to se je zgodilo v Ameriki.
Pogoj za prekinitev drsenja v slovenski neoliberalizem je Janšev volilni poraz. Toda niti opozicija našega neoliberalizma pravzaprav ni jasno tematizirala in mu - nedvomno težavna naloga - nasproti postavila stvarne alternative. Tudi sama ponavlja fraze o nujnem reformiranju trga dela, vseobsegajoči privatizaciji, odrešujočem javno-zasebnem partnerstvu ... Če po volilni zmagi ne bo hitro odpravila konceptualne zmede in ustavila opisanega drsenja, se bo pogubno neoliberalno »zdravljenje« nadaljevalo, s tem pa tudi socialno mrcvarjenje in pot v krizo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.