Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

31. 7. 2008  |  Mladina 31  |  Kolumna

Odgovornost in pomembnost

Previdnost je ena od posebnosti našega nacionalnega značaja. Ameriški kandidati vnaprej trdijo, da bodo zmagali, tudi če bodo prav gotovo izgubili in to vedo.

Od vseh narodov v Evropi, kolikor jih poznam, so se z nami, glede na besede, največ ukvarjali Srbi. Vse so vedeli ali bili prepričani, da o Slovencih vedo. Imeli so izdelana mnenja, dobra in slaba.
V dobrih mnenjih so pretiravali. Če se nismo ravno tisti trenutek tako prepirali, da so se nam izogibali, so znali v svojih časopisih poudariti, da bi nas bilo dobro posnemati, ker »Slovenci že vedo, kako delati«. Zdeli smo se jim izredno pridni in razumni.
Drugo plat smo nekoč doživeli v teatru, ko so igrali komedijo Brane Crnčevića z liki pripadnikov vseh jugoslovanskih narodov. Ko je prišel na vrsto Slovenec, ni pozabil poudariti, da vedno misli samo nase, je torej naravno sebičen. Po dvorani se je razlegla ovacija. Edina ovacija med predstavo.
Bili smo torej ne popolnoma simpatični, toda uporabni. Tudi za delovni zgled. In čeprav se tega navadno ne spomnimo več, smo se teh predstav o sebi nalezli še sami. Imeli so nas za daleč najbolj civilizacijsko razvit narod v skupni državi in nas se je ta predstava hitro prijela. Bili smo pač »najbolj razviti«. To se nam delno maščuje, odkar smo sami, ampak v resnični Evropi. Primerjave so se surovo spremenile. Za to imamo druge tekmece. Eno je bilo reči, da smo prvi na jugoslovanski vasi, drugo je imeti pred sabo, denimo, Estonce. In še koga. V prvih samostojnih letih to ni motilo, bilo je redko, zdaj pa je tega vse več. Še zlasti, ko opazujemo bliskoviti vzpon Ircev, ki jih ne moremo dohiteti in jih bržkone nikoli ne bomo. Lahko seveda rečemo - saj smo tudi zdaj še vedno pred nekdanjimi udi skupne države, toda ta primerjava nima več nobene arome.
Ne stojimo sicer na mestu, premikamo se, vendar nismo vedno prepričani, ali se premikamo naprej ali v nacionalnem smislu stagniramo! Kako hitro se tudi razvit narod lahko ustavi in celo nazaduje, vidimo na najznamenitejših primerih.
Kdo še vidi Angleže tako, kot smo jih videli pred pol stoletja? Takrat sem še zadnjič doživel Anglijo, kot jo poznamo iz slovite Čapkove knjige in tisočerih anekdot. Angleži so bili nedosegljivi ne le zaradi svojih navad, ampak tudi zato, ker so izdelovali najkakovostnejše reči - vse do avtomobilov, denimo, austinov. Nekje na prehodu v šesto desetletje prejšnjega stoletja pa je zaškripalo. Kakovost je začela bliskovito upadati, austini še niso imeli sinhronizirane druge prestave, ko so jo v Evropi in na Japonskem imeli že vsi. Angleževa beseda je kar na lepem izgubila svojo neomajnost.
Resda so takrat dali svetu nekaj zelo pomembnega - Beatle. Ti so pokorili ves svet. Toda Anglija je vendarle postajala lena.
Ne želim užaliti Angležev, ki imajo še vedno nekaj fascinantnega za nas, Shakespearja ne morejo izgubiti niti ga igrati slabo. Govorim pač o neprijetnih zasukih, ki jih doživijo tudi največje kulture. Saj sem to opazoval le dvajset let pozneje v ... Združenih državah. To je resda dežela z daleč največ nobelovci. Vendar avtomobili iz tovarn družb General Motors in Ford že zdavnaj niso več tako dobro izdelani, kot so bili nekoč. S kakovostjo jih premagujejo Japonci. In newyorške ulice so razrite, polne lukenj.
Pod lupo moramo postaviti tudi nacionalni značaj. Nekatere lastnosti, ki smo jih opažali, denimo, pri Angležih, so bile, vsaj po Trstenjakovem mnenju, tudi naše. Veljali smo, v zmanjšanem obsegu, za zelo zanesljive, seveda neskončno delavne, bili smo, pravijo, tudi mož beseda. Kako je s tem zdaj, če je bilo vse to res?
Nedavno smo ponosno odprli nov avtocestni predor in ga morali zaradi slabe izdelave in nevarnosti za voznike nekaj ur pozneje že zapreti. Minister je pribil: »Mene tu popolnoma nič ne zanima, ali je za to zdaj kriva železnica, ali je kriva vlaga, ali je krivo železo, skratka, te zadeve me ne zanimajo.« Pa odpiramo in zapiramo. Hkrati smo ugotovili, tako rekoč po naključju, da več kot deset odsekov avtoceste deluje brez ustreznega dovoljenja. Kot bi rekli Srbi: »Tako to delajo Slovenci.«
Naš značaj pa bi psihološko lahko dali na preizkus. Težko je seveda preizkušati nacionalne posebnosti na tragičnih primerih, ko lahko le zavzdihnemo in se zjočemo. Ali smemo govoriti nekoliko podrobneje o tragediji na Savi, ki je v hipu odnesla nekaj županov in drugih, lokalnih pomembnežev? Ali ni tragična zadeva nič povedala o tistem nespametnem adrenalinu, ki zna obvladati drugače tako razumno in previdno zadržanost?
To se je moralo zgoditi, da bi se spomnili - no, vsaj nekateri so se -, da se je v valovih Save utopil eden največjih slovenskih kulturnikov, Matija Čop.
Ob odpadanju stropa v avtocestnem predoru pa bi se lahko zamislili nad besedami ministra, ki je pred vsem drugim najprej povedal, da se odpoveduje kakršnikoli krivdi: »Mene tu popolnoma nič ne zanima, ali je za to kriva železnica, ali je kriva vlaga, ali je krivo železo, skratka, mene te zadeve ne zanimajo.«
V tej naši deželi imamo prav pomembne osebnosti, kako pa je z odgovornostjo? Ali je najbolj kriv tisti zgoraj ali so za odgovornost potrebne »nižje« osebe? Spet bom navedel primer, ki sem ga že večkrat, ne morem si pač pomagati, primer je tako neposreden in jasen.
Pa še iz dežele je, ki ni več takšna, kakršna se je nekoč zdela ljudem po svetu. V Angliji šestdesetih let prejšnjega stoletja je prišla na dan finančna goljufija, ki jo je zagrešil dober prijatelj takratnega finančnega ministra Reginalda Modlinga. Sam minister ni imel s tem nič opraviti, to je bilo tudi takoj poudarjeno. A kaj je napravil gospod minister? Odstopil je s položaja, samo zato, ker je šlo za njegovega prijatelja, kaj takega pa se v okolici nekega ministra ne bi smelo zgoditi brez posledic.
»Mene ne zanima,« je bilo rečeno ob dogodkih v predoru. In bo bržkone rečeno v zvezi z nedodelanimi uporabnimi dovoljenji, brez katerih naša nacionalna prometna civilizacija lahko živi mirno in samozadovoljno.
In živi naprej, naj se zgodi, kar hoče. Nedavno je vodilna osebnost opozicije v govoru množicam prostodušno priznala, da bo naredila vse za zmago na volitvah, takoj pa dodala, da jim zmage ne more obljubiti.
Previdnost je prav tako posebnost našega nacionalnega značaja. Ameriški kandidati vnaprej trdijo, da bodo zmagali, tudi če bodo prav gotovo izgubili in to vedo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.