13. 8. 2008 | Mladina 33 | Kolumna
Past velike koalicije
Pahor bi z zavezništvom s SDS naredil napako kariere, tudi če bi premier postal on
© Tomaž Lavrič
Volitve se bližajo z dramatično naglico, ankete se vrstijo in sodeč po njih je velika koalicija med Janševo SDS in Pahorjevo SD še zmeraj ena izmed realnih izbir - lahko se zgodi, da ne eden ne drugi ne bo mogel sestaviti koalicije z manjšimi strankami. Za zdaj se zdi verjetneje, da se bo to zgodilo Janši. Tako ni čudno, da je do velike koalicije bolj odprt kot njegov poglavitni tekmec. Pahor pa povolilno sodelovanje s SDS čedalje bolj izključuje.
Toda ugibanje o veliki koaliciji se nadaljuje. Temelji na tem, da jo lahko tako rekoč izsili volilni izid, da so bili odnosi med premierom in opozicijskim prvakom dolgo skoraj idilični, da je politika umetnost prelamljanja obljub, da je tudi deljena oblast slajša kot čemenje v opoziciji itd.
Seveda lahko ima tudi velika koalicija enega samega premiera. Pahor bi z vstopom v tako zavezništvo po našem mnenju napravil napako kariere, tudi če bi premier postal on. Ali bi se Janša s tem sprijaznil ali ponosno odkorakal v opozicijo, je drugo vprašanje. Najbrž ne bi odkorakal.
Velike koalicije so vedno težavne druščine. Partnerja porabita največ časa in energije za to, da držita drug drugega na kratko in se vsak zase dobrikata volivcem. Vsebinski izkupiček takih sobivanj je navadno pičel, nikakršen ali škodljiv, mandati se pogosto končajo predčasno. Dvovladje je praviloma izsiljena medigra do novih volitev, premor, ki ne zadovolji nikogar.
Če je država ideološko, politično in sicer do konca razklana, lahko velika koalicija učinkuje pomirjevalno. Toda to v razvitih zahodnih državah, kamor se čedalje bolj šteje tudi Slovenija, praviloma ne povzroča težav. Nasprotno, težava je prej v nerazpoznavnosti, čedalje večji podobnosti velikih strank, ki vse silijo v nekakšno imaginarno sredino, s tem otežujejo nastajanje alternativ, hkrati pa odvračajo volivce, saj se ti nimajo s kom identificirati. Ravnodušnost do strank in politike nasploh pa spodbuja drobljenje zahodnih družb, njihovo atomizacijo, ki najbolj koristi populistom, avtoritarcem, velikemu kapitalu itd.
No, naša politika zaradi takih preudarkov najbrž nima nespečnih noči. Zanesljivo pa bo moral Pahor dobro premisliti o konkretnem kontekstu in posledicah morebitne velike koalicije.
Zdaj ni več nobenega dvoma, da je svet sredi finančne in pred resno gospodarsko krizo. Pretresi na trgih so izraz globljega spreminjanja planeta. Lakota po surovinah narašča, ozračje se segreva, globalizacija se upočasnjuje, širi se protekcionizem, neoliberalizem se umika in hkrati napada, socialna država je v težavah, družbeni nemir narašča, manj predvidljiva postaja celo naša Evropska unija.
V takih razmerah bo vladanje neprimerno težavnejše kot v letih debelih krav. Hkrati bodo butnile na dan številne slabe posledice sedanjega mandata, od inflacije prek zadolženosti do množice povsod raztresenih političnih nastavljencev sumljive kakovosti. Vladajoča SDS s svojo filozofijo avtoritarnega populizma bi v tem dvojnem primežu nujno odpovedala. To velja tudi za veliko koalicijo, kdorkoli že bi jo vodil. Taka izsiljena ali oportunistična združba bi se ukvarjala predvsem s sabo in ne bi zmogla napraviti jasne bilance, pri čem smo, sestaviti pametnega programa za naprej in spremeniti stanja duha v deželi. Vse to bo več kot težavna naloga tudi za morebitno levo oblast.
Prav tako je jasno, da bi zveza med Pahorjem in Janšo načeloma onemogočila, da bi v novem mandatu začeli resno odpravljati anomalije, ki jih je ustvarila sedanja ali pa še prejšnja oblast. Nemogoče je na primer pričakovati, da bi SDS, ki je v tem mandatu usodno ogrozila obstoj resnih medijev in v zadnjem času na hitro postavila na noge majhno, besno vojsko svojih medijskih kužkov, začela spoštovati novinarsko neodvisnost, spremenila odnos do sodstva,vzela resno obstoj neodvisnih nadzornih institucij. Manjka čarovnija, ki bi žabo nenadoma spremenila v princa.
Morda bi dvovladje nekatere najhujše ekscese sedanje oblasti ublažilo, toda celote ne bi obrnilo na boljše. To hkrati pomeni, da bi se Pahor z veliko koalicijo odrekel predvolilnim obljubam in za nazaj blagoslovil oblastne grehe, ki jih zdaj glasno obsoja. Razen če verjame, da bi lahko z dobrimi zgledi in močjo formalno enakovrednega partnerja dosegel preobrazbo SDS. Toda tako naiven najbrž ni.
Velike koalicije so pogosto pogrebci sodelujočih strank. Za SD bi lahko to napovedali mirne duše. V vladnih zadevah neizkušeni Pahor, ki ne ljubi trdih spopadov, bi se srečal z izurjenim manipulantom Janšo, ki pozna tehniko vladanja in obvladuje administracijo ter številne točke vplivanja na področjih, ki vladi gredo ali pa jih je osvojila na silo. Tako sovladanje v časih, ki bodo zelo verjetno krizni ali vsaj trdi, se ne bi moglo končati drugače kot s predčasnim razpadom koalicije ali pa z dolgoročno uničenimi socialnimi demokrati. Trčila bi preveč različna in preveč neenakovredna partnerja.
Proti veliki koaliciji torej govori vrsta načelnih in konkretnih razlogov. Stvar je v bistvu preprosta. Sedanja oblast pod brezprizivnim vodstvom SDS je ustvarila močne nastavke krize in okrnila potenco te družbe. Po preteku štirih let nič ne kaže, da bi se iz napak hotela ali mogla česa naučiti. Nadaljevanja mandata ji torej ne gre zaupati. Velika koalicija bi bila samo podaljševanje očitno zgrešene poti.
Janez Šuštaršič, nekdanji šef Umarja, trdi, da bi lahko velika koalicija prinesla veliki preboj - sporazum med SD in SDS o nevmešavanju v gospodarstvo, civilno družbo in pravno državo, ker bi stranki ugotovili, da si ne moreta nenehno gledati pod prste. No, veliko verjetneje je, da bi si partnerja plen razdelila, ne pa se mu odrekla. Kajti SDS svoje narave očitno ni spremenila, Pahorjev vstop v veliko koalicijo pa bi pomenil dvoje; da je bodisi strahovito naiven (to po našem ni, če je, pa se z Janšo v dvovladju ne bi bil sposoben kosati) ali pa se, kot rečeno, odreka lepim načelom iz predvolilnega obdobja. S tem pa bi se veliko bolj kot za plemenito nevmešavanje kvalificiral za razkosanje lovišča.
Ali z drugimi besedami: sedanja vladavina je tako polna hudih anomalij, da strankam, ki resno mislijo s pojmi, kot so demokratičnost, svoboda tiska, socialnost ... dobesedno prepoveduje sklenitev velike ali kakršnekoli koalicije s SDS. Ne gre za ideološka nasprotja, ampak za škodljivost dosedanjega štiriletnega (in morebitnega nadaljnjega) vladanja. To bi lahko vedel tudi »nadideološki« Karel Erjavec; če se bo odločil za SDS, bo upokojencem škodil.
Sicer pa imajo SD, Zares in LDS lepo možnost, da spravijo skupaj novo vladajočo koalicijo tudi, če bo relativna zmagovalka volitev SDS. Potrebovali pa bodo nekaj načelnosti in moči, da se uprejo skušnjavi po delčku oblasti skupaj z Janšo.
Za Slovenijo je boljša samostojna vladavina Janeza Janše z nekaj sateliti kot pa velika koalicija, ki vedno ustvari zmedo odgovornosti in bi vodji desnice morda omogočila celo tretji mandat. Po njem bi bila Slovenija zanesljivo bolj razsuta od Italije, kjer Berlusconi ustvarja kaos, pošlje nato na ulice vojsko in žanje za to priznanje zbeganega prebivalstva. Vzorec sumljivo spominja na protitajkunsko vojno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.