Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

28. 8. 2008  |  Mladina 35  |  Kolumna

Veliki so majhni

Supersila se mora sprijazniti, da se ne more hkrati boriti v dveh ali treh vojnah, še z eno samo ima resne težave

Ali naj se držimo imena države Mjanmar ali pa naj jo imenujemo, kot smo zgodovinsko vajeni? Nemci novega imena niso sprejeli, zanje je to še vedno, kot so vajeni, samo Birma. Druge države so sprejele ime, ki so ga uvedli oblastni generali, če bi bilo samo to. Pred nekaj meseci je to diktaturo zajel vihar, ki je spodkopal obale in zalil cele pokrajine. Milijoni so ostali brez strehe in hrane, veliko jih je izginilo. Svet se je zamislil.
Takoj je ponudil pomoč, a so jo generali nenavadno odločno zavrnili. Preden so dovolili vstop vsaj nekaterim človekoljubnim organizacijam, se je v svetu vnela razprava, kaj storiti, če bodo ostali dostopi zaprti. In se je začelo resno razmišljati, ali nima preostali svet vendarle pravice, v takšnem primeru, vdreti z vojaško silo in reševati ljudi. Od takrat se položaj ni popolnoma spremenil. In kako se obnaša svet? Natančneje, kako se obnašajo velike sile? Ali se je katera koli sila, predvsem pa Združene države, premaknila, da bi storila kaj takega v Iraku? Na misel ji ne pride. Kaj takega ne pride na misel niti sili, ki jo imenujemo supersila, da o drugih, manjših, toda vendarle velikih silah sploh ne govorimo.
Lahko bi seveda omenili tudi primer Zimbabveja, kjer domači diktator ni spoštoval izida volitev, ljudje pa stradajo in umirajo. Nekaj sil, med njimi tudi, kot smo se navadili govoriti, edina supersila, se je zgražalo nad nečloveškim prizorom, slišala so se mnenja, da bi morali intervenirati. To se ni govorilo zelo glasno, na najvišji ravni sploh ne. Velike sile se ne bodo vtikale, kajti s tem se ne bi strinjala Južna Afrika - država na poti k položaju velike sile.
Stvar je enostavna, bilo bi potrebno vsaj to, da nam o zadregi pove kaj največji strokovnjak za velike sile in predvsem za »edino supersilo«, Zbigniew Brzezinski. Velike sile, tudi edina supersila, si vedno težje privoščijo pravo intervencijo! Resda je slednja še nedavno hotela spraviti pod svoje okrilje, v sistem Nata, kavkaško Gruzijo. S tem bi zaprla natovski obroč okoli nekdanje supersile, zdaj samo navadne velike sile, Rusije. Niso ji dovolili sorodniki iz Nata. Saj ne nasprotujejo temu, da bi bila tudi Gruzija v atlantski organizaciji. Le prosimo - vse ob svojem času. Zdaj ni čas za to.
Ko ocenjujemo ravnanje Rusije na Kavkazu, je težko reči, ali velike sile, ali vsaj nekatere od njih, razmišljajo o enostavnem zaključku, ki se nam ponuja že nekaj časa, ne da bi si kdor koli upal na dan z besedo. Stvar je sila preprosta, lahko bi o tem govorili pravzaprav že vse od propada »druge supersile«, Sovjetske zveze. Torej od takrat, ko je prva supersila dobila položaj »edine supersile«. Amerika si je nadaljevanje igre s superpoložaja pač dovolila zato, ker ni ugovarjala niti svojemu takratnemu ministru za obrambo, ko je lahkotno govoričil o tem, da ena sama vojna, v Iraku, niti zdaleč ne pomeni, da se ne bi ZDA lahko mirno vzporedno borile v še najmanj dveh takšnih vojnah. Bela hiša ni rekla nič.
Potem se je našel vsaj en lokalni voditelj, ki je pravljici o »edini supersili« verjel do konca, nekako mahinalno. Gruzinec! Iz svojega kavkaškega kota si je ogledal ves svet in sklenil, da so stvari enostavne. Ker se ni strinjal z odpadništvom dveh pokrajin, je streljal v eno od njiju. Takoj je velika sila izrabila priložnost, da pokaže vsaj to, da je bila še nedavno druga supersila, in stopila lokalnemu mogočnežu na prste. Objavila je sicer, da se bo spet umaknila, vendar umiki, ko so izpeljani s položaja moči, še nikoli niso bili popolni. Vedno se pri tem ustvarja »nova resničnost«.
Besedo dve o Kavkazu in Rusih. Ko govorimo o tem, lahko seveda mirno rečemo, da Rusi nastopajo surovo, delno nepravično, želijo dokazati, da znajo vladati manjšim narodom. Vendar pomislimo še na nekaj. Ali smo se v svetu samo zgrozili, ko je Reagan napadel majhno karibsko državico Grenado, ali pa vsaj dodali, da je zadeva razumljiva, kajti zgodilo se je blizu tiste supersile, na njenem dvorišču? Ugovarjali smo, toda s pripombo, da je razumljivo.
Zadeva na Kavkazu pa je v celoti takšna. Kavkaz ni del Evrazije, kjer so doma samo narodi, ki bi jih imenovali »etnične«, kot o tem pogosto govorijo na Zahodu. Tam že dolgo živijo tudi Rusi. Še več, Kavkaz ima svoje mesto v ruski literaturi. O njem sta izredne pesmi skovala največja ruska pesnika, Aleksander Sergejevič Puškin in Mihail Jurjevič Lermontov. Slednji je bil na Kavkazu tudi ubit. Rusi čutijo Kavkaz kot nekaj svojega, zelo toplega, del svoje kulture.
Veliko ljudi, ki živijo v odpadniških pokrajinah Gruzije, večinoma govori rusko, ne gruzinsko, ne vleče jih k Tbilisiju, temveč k Moskvi. Lahko je človeku - tujcu - žal, da je tako, ampak tako je. Kaj se bo tam še dogajalo, je težko napovedati, tudi ni verjetno, da se bo popolnoma samo v prid enim, ne pa tudi drugim.
Razvijalo se bo tako, kot morda res ne bo všeč edini supersili. Kar pa se tiče tiste druge, ki je bila »super« nekoč, je zelo verjetno, da si bo prizadevala dokazati, da je še vedno vsaj malo tisto, kar so ji drugi odrekali. Za srednje rešitve si zdaj prizadevajo tisti, ki so bili nekoč mogočni, zdaj pa niso več in so se s tem delno sprijaznili. Denimo Angela Merkel, ki teka okoli Gruzincev in Rusov, obljublja enim vstop v Nato - nekoč, brez datumov -, drugim pa skupne interese in uvidevnost, računajoč na to, da Rusi niso pozabili, kaj so Nemci in kaj vse znajo.
Supersila se mora sprijazniti, da se ne more hkrati boriti v dveh ali treh vojnah, še z eno samo ima resne težave. Druge velike sile že vedo, da na nekdanji vrh ne bodo nikoli več prišle, čutijo pa, da se da s pametno diplomacijo ostati v ospredju. Ko se ne obnašaš kot supersila, lahko postaneš tudi priznana velika sila. Ne več, pa tudi ne manj.

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom. .

Zakup člankov

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890. Kodo, prejeto na telefon, prepišite v spodnje okence in takoj boste boste lahko dostopali do vsebin.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Mladina digital - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate .
Z dolgoročno NAROČNINO prihranite tudi do 25 %!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.