4. 9. 2008 | Mladina 36 | Kolumna
Plačni socializem
Avtonomne plačne sisteme na kvazi trgu dela smo spremenili v administrativno planiranje z uravnilovko
Začetek septembra je uvajalni mesec novega plačnega sistema v javnem sektorju. Gre za enega največjih vladnih projektov, ki pomeni nekakšen kronski dokaz uspešnosti in učinkovitosti sedanje vlade. Novi plačni sistem naj bi bil enoten za vse, veliko preglednejši od starega in predvsem pravičnejši. Toda plačni socializem ne more rešiti sodobnih tegob trga dela. Za nameček je vlada v šolstvu, zdravstvu in kulturi na koncu pomešala želeno privatizacijo javnega sektorja s svojevrstnim podržavljanjem plačnega sistema. Namesto sistemskih rešitev je tako povečala družbeno kaotičnost, namesto participativne demokracije smo dobili politizacijo javnega sektorja in civilne družbe.
Reforma plačnega sistema ima dolgo tranzicijsko brado. Njeno izhodišče je nekakovostna državna regulacija, ki je postala ena temeljnih ovir globalne konkurenčnosti in gospodarske učinkovitosti Slovenije. Zasebni sektor se je uspešno privatiziral, javni sektor pa je institucionalno ohranjal toge birokratske modele organiziranja, upravljanja in menedžiranja. Pomešali smo dvoje. Državna administracija (javna uprava, represivni organi ...) zahteva zaradi monopola centralizirano in hierarhično upravljanje, področja šolstva, zdravstva, kulture pa so kvazi tržne narave in jih lahko decentraliziramo in delno privatiziramo. Toda podjetizacije in privatizacije javnega sektorja nismo razumeli kot priložnosti za javno zasebno partnerstvo, javni menedžment in participativno demokracijo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Javni sektor je zlasti na področju šolstva, zdravstva in tudi kulture postal plen divje privatizacije ali pa neposredne politizacije družbenih podsistemov.
Prav ta asimetričnost med močjo in znanjem, med političnim intervencionizmom in profesionalno avtonomijo posameznih področij in strok v javnem sektorju je zadnjih deset let temeljno protislovje celotne reforme države. Janševa administracija je to šibko točko sistema prignala do skrajnih meja sprejemljivosti. Plačni sistem je postal v zadnjih letih izvrsten dokaz teh čeri. V obdobju 2002-2006 smo imeli šest let pogajanj med vlado in sindikati, toda brez pravega sodelovanja avtonomnih predstavnikov javnega sektorja in brez civilne družbe kot končnih uporabnikov javnih storitev. To je bila druga sistemska napaka. Celoten sistem pogajanj smo na ključni točki omejili na klasičen korporativizem in duopolni dogovor med sindikati in državo.
Tri obetavne rešitve novega plačnega sistema temeljijo na treh temeljnih iluzijah. Dve spadata pod socialni inženiring, tretja predstavlja klasiko političnega populizma. Toda pojdimo po vrsti. Prva prednost novega plačnega sistema govori o njegovi enotnosti. Ideja je preprosta in vabljiva. Stari plačni sistem v javnem sektorju je bil razcepljen na posamezna področja, plače različnih skupin so urejali različni predpisi in kriteriji, plačna razmerja so bila labirint nerazumljivih razlik. Zato je bila ideja o poenotenju vseh uslužbencev javnega sektorja, ki dobivajo plačo iz proračunskih virov, sijajna birokratska domislica. Dejansko smo vsi državni uradniki, zato lahko vse javne uslužbence in njihova dela razvrstimo v delovna mesta, plačne skupine in razrede. Skoraj 160.000 uslužbencev je sedaj razvrščenih prek kataloga del na več kot 3000 delovnih mest in nekaj nad 1000 možnih plačnih različic. Temeljno načelo enakih plač za enako vrsto dela smo tako umestili v veliko plačno matriko. Avtonomne plačne sisteme na kvazi trgu dela smo spremenili v administrativno planiranje z uravnilovko. Pristali smo v svojevrstnem plačnem socializmu, tako po vsebini kot formi.
Druga iluzija je namenjena preglednosti sistema. Plače so sedaj seštevek osnovne plače, posebej predvidenih dodatkov za posebne projekte in tudi tržnih nagrad. Toda preglednost kazi troje. Najprej so določbe zakonov, aneksov in metodologija delovnih mest latovščina brez primere. Tudi Aneksa k pogodbi, ki sem ga prejel pred dnevi kot javni uslužbenec, nisem niti v osnovi razumel. Sistem je z vidika uporabnika predvsem nepregleden. In na koncu je ves sistem po naravi birokratski in tog, popravki pa bodo z vidika oportunitetnih stroškov dragi in sistemsko celo nemogoči. Prva ovira je pomanjkljiva metodologija delovnih mest in vrednotenja del, ki je temelj za nekakšno preglednost sistema plač. Enake plače za enako delo padejo, če ni zagotovljen pravilen vstop v sistem in če nastaja zmeda pri določanju posameznih sistemizacij. Druga ovira je relativna togost plačnega sistema, ki ga ne morejo nadomestiti notranji pravilniki. Zagotovilo, da nihče ne bo na slabšem, ker bomo iz drugih virov krili negativne razlike, ne more nadomestiti sistemske napake, da dejansko vsak resen popravek zahteva spremembo celotne plačne matrike. Za nami je mesec dni mučnih improvizacij, pred nami šele začetek plačnega kaosa.
Tretja iluzija je namenjena pravičnosti. Minister Virant je ubral posebno opredelitev pravičnosti, ki je ni najti v politični filozofiji. Pravičnost ni v popravku plačnih krivic, varovanju pravic ali svoboščin skupin. Pravičnost tiči v tem, da so plačni sistem in plačna razmerja dogovorjena in sprejeta s soglasjem sindikatov. Duopol političnega dogovarjanja dveh centrov moči je torej sam po sebi porok pravičnosti, ne glede na načela, moralne principe in podobno navlako. Velja argument družbene pogodbe, kot pri starem Rousseauju. Toda pogodbe ustvarijo obveznosti, če so bile dejansko sklenjene. Tu pa gre za hipotetični dogovor, in še to brez pravih deležnikov, zlasti neposrednih organizacij in uporabnikov. Čudna predstava zgodovine demokracije in še bolj čudaška interpretacija »družbene pogodbe« plačnega sistema.
Sistem, pravita vlada in minister, je šele na začetku in ni idealen. Pametna ugotovitev. Toda žal je začetek napačen, plačni ideali pa v osnovi zgrešeni. Toda kljub temu gre še vedno za enega uspešnejših vladnih projektov in ministra, ki si s svojo politično inteligenco zasluži premiersko mesto v eni od prihodnjih vlad. Zanka je torej zapletenejša, kot se zdi. Ne gre torej zgolj za to, da smo vsi iste vere, kadar gre za denar. Kajti nas ne čaka, kot pravi na koncu Voltairov Kandid, edenski vrt, temveč predvsem puščava in trdo delo, da popravimo tisto, kar so do sedaj v dobri veri zavozili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.