18. 9. 2008 | Mladina 38 | Kolumna
Praktična vrednost demokracije
Da bo spoznanje o njeni dragocenosti postalo splošna last, bodo Slovenci morda potrebovali boleče zdravljenje s šokom
© Tomaž Lavrič
Zastavki nedeljskih volitev so visoki. Od njihovega razpleta je v veliki meri odvisno, kako bomo materialno in duhovno živeli v prihodnje, kakšen tip družbe in kako uspešni bomo.
Za nami je nemiren, histeričen mandat. Nič važnega v tej državi ni bilo povedano, predebatirano, odločeno na način, ki bi dal ljudstvu občutek, da ga vodi preudarna, mirna oblast. Ozračje se je nekoliko umirilo le sredi mandata.
Za kolektivnim nemirom, za razširjeno zlovoljo se skrivajo otipljive stvari. Družba pospešeno postaja bolj neusmiljena, bogati bogatejši, srednji sloj bolj negotov, reveži bolj obsojeni na revščino (tudi svojih otrok). Tip vladanja je surov in populističen hkrati, mešanica putinizma in berlusconizma po slovensko: šibke pravnosti, mogočnih kadrovskih lož, skritih pritiskov in neskončnih količin demagogije. Po svoje značilno je tudi gospodarsko dogajanje: to je v veliki meri razvoj na puf, ki se lahko hitro prevesi v globoko krizo. Potem bo hudo za vse razen za bogate.
Slovenija že tiči globoko v spremembah in postaja drugačen tip družbe - manj demokratična, bolj surovo kapitalistična (razkrajanje javnih služb), bolj razdrobljena in nestabilna. To je pomikanje k značilnim vzhodnoevropskim vzorcem, proč od nekoč oboževane Skandinavije. V napačno smer korakamo. To nazadovanje jasno ponazarja afera Patria. Finska jo raziskuje s hladno profesionalnostjo, ker ve, kako pogubna je korupcija, naše oblasti jo tlačijo pod preprogo, ker korupcija očitno postaja del sistema. Kaj drugega kot mastna korupcija pa je, če predsednik vlade pod ceno proda veliko podjetje, da dobi vpliv na največji časopis?
V Sloveniji so ideali svobode, enakosti, solidarnosti in tudi osnovne (politične) poštenosti na smrt ogroženi. To se kaže na mnoge načine, z mnogimi aferami na vseh ravneh. Že samo prvi človek te oblasti je odgovoren za Mercator, tragikomedijo protitajkunske vojne in škandalozno prikrivanje Patrie, toda njegova popularnost še naprej raste. To zbuja tesnobo.
Kajti to pomeni, da dobršen del ljudstva ne vidi ali noče videti, kakšna je narava tega režima in kaj počne. Janša je sicer prvovrsten demagog, a to ne more razložiti celotne podpore, ki jo uživa. Vedno bolj je očitno, da je nemajhen del prebivalstva do demokracije in z njo povezanih vrlin bolj ali manj ravnodušen. Priti je morala ustrezna oblast, da je razgalila to obžalovanja vredno dejstvo. In ga uporabila ter zlorabila.
To pomeni, da je slovenska demokracija izjemno krhka, tembolj, ker se tudi pretežno liberalne elite, ki jih je janševizem najbolj prizadel, pritiskom niso bile sposobne glasno upreti, dokler je bil še čas. Ali drugače: populistična avtoritarnost te oblasti se na bolj demokratičnem terenu ne bi mogla tako razviti, še manj pa bi imela možnost, da bi znova zmagala na volitvah.
Stvari pa gredo še dlje od ogrožanja demokracije. Grobo bi lahko rekli, da ta vladavina ljudstvo tudi kvari - svoj način delovanja in svoje ne-vrednote seli navzdol med množice. Deloma z zgledom, še bolj s posledicami svojega ravnanja; v množici podjetij in institucij je mogoče od blizu opazovati, kako se pod vplivom političnega kadriranja in splošne politične prakse krepijo skrivaštvo, lizunstvo, oportunizem, brutalen karierizem, strahovanje, skorumpiranost ... To spreminjanje množičnih vzorcev obnašanja pa znova povratno slabi tudi zavzetost za demokracijo. Tako se še bolj širi prostor za populizem, želje po močnem Voditelju itd.
Pod težo Janševe vladavine smo doživeli nenaraven zasuk. Prišli smo v EU, prevzeli evro, vpisali v svoje dokumente na desetine evropskih direktiv in potem, ko naj bi si zagotovili vsa ta dodatna jamstva uspešnosti in demokracije, paradoksno postali bolj avtokratska, bolj mračna država.
Vse težave se še zdaleč niso začele s to oblastjo, toda veliko večino slabih gibanj je vladajoča desnica pospešila, vladavino trde roke in naglo odpravljanje družbene pravičnosti pa izumila na novo. Tu je res zasekala v kontinuiteto. Slovenija pod Drnovškovimi vladami je bila na boljši poti.
Za tako vladanje ni nobenega opravičila, Janez Janša si ne zasluži nobenega sočutja. Povezati z njim to čustvo, je nasploh farsa, vendar farsa, ki se odvija pred našimi očmi. Dogajanje okoli Patrie je zrelo za kliničnega psihiatra.
Če finski novinar Janši ne bi napravil izjemne usluge in ga osebno obtožil, da je bil podkupljen, potem premier ne bi mogel igrati vloge žrtve, ampak bi se jasno videlo, da je prav on najbolj odgovoren najprej za škodljivi nakup oklepnikov, nato pa oviranje preiskave. Tako pa se mu je s pomočjo finske preiskave in obtožb posrečilo zbuditi nekakšen bolesten patriotizem, na katerem zdaj strumno jezdi proti volitvam. Nasploh si je oblast ves mandat pridobivala točke predvsem tako, da je jahala na splošnem nezadovoljstvu in frustracijah. Kot da ne bi vladala prav ona. Zato Janša nenehno išče alibi za vse slabo v zloglasnih 12+50 letih podlage.
Država tako drsi v preteklost (glede politične klime nekako v sredino 80. let), hkrati pa leze v zelo negotovo prihodnost. Pogrezanje v krizo je zapisano v gene takega tipa oblasti oziroma njenega hegemona SDS, ki zaradi svoje geneze, organizacijsko-miselne strukture in vseobvladujočega voditelja ne zbuja upanja, da bi se lahko spremenila.
In tako se nam je dve desetletji po osamosvojitvi in koncu komunizma nepričakovano znova ra-zodelo, kako dragocena je demokracija in kako lahko jo je razvodeniti, če pride na oblast dovolj brezobzirna politika, ki sama pri sebi misli, da je demokracija vredna približno toliko kot kozarec marmelade na zaprašeni Šparovi polici.
Za to, da bo spoznanje o dragocenosti in ranljivosti demokracije postalo splošna last, bodo Slovenci morda potrebovali boleče zdravljenje s šokom - če bodo znova izvolili Janševo oblast, potem pa med javkanjem in stokanjem na lastni koži prej ali slej doživeli gospodarsko in socialno krizo. Ta lahko, če bo svet zdrsnil v recesijo, nastopi tudi, če bo zmagala sedanja opozicija, toda pod Janšo bo prišla bolj zanesljivo, odpraviti pa jo bo bistveno teže. To je povezano z naravo njegove vladavine.
Glasovanje za SDS je zato glasovanje za krizo, nazadovanje in splošno trohnenje. Kajti v razmeroma razviti družbi, kakršna Slovenija kljub vsemu je, je elementarna demokratičnost nujni pogoj za vsakršen, tudi ekonomski razvoj. Brez nje družba izgubi notranji kompas in sposobnost za samokorekture. Demokracija torej ni samo lep ideal, ni samo nekakšen luksuz, ampak ima tudi zelo praktično vrednost. Slovenci pa smo menda praktični ljudje.
Iz tega izvira tudi osnovna vrednost opozicijskega trojčka. Do njega smo lahko v marsičem kritični. Odločilni test sposobnosti, pametnega odbiranja prioritet, razumne socialnosti itd. ga čaka po morebitni volilni zmagi. A nekaj je jasno vnaprej: bolj demokratičen je. Strahu in kolektivne paranoje gotovo ne bo zbujal. To pa je po izkušnji z dosedanjimi oblastnimi ciniki že veliko. To je že alternativa.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.