Janko Lorenci

Janko Lorenci

9. 10. 2008  |  Mladina 41  |  Kolumna

Koga predstavlja Pahor?

Največje rezerve za razvoj se tudi v slabih časih skrivajo v politiki sami

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Slovenija bo po vseh napovedih skupaj s svetom zakorakala v težavno obdobje. Pogrezanje v grozečo krizo se ujema z nastopom nove, pogojno leve oblasti. Mednarodne zvezde ji niso naklonjene.
Doma iz omare že padajo prvi okostnjaki Janševe vladavine. Kar zadeva gospodarstvo, je za sabo očitno pustila zelo ranljivo tvorbo - nekakšen sfriziran motor, ki naglo peša.
Temačna je tudi socialna slika. Pečat ji je dajala mešanica socialnega populizma in prikritega neoliberalizma. Začetne neoliberalne reforme so bile sicer opuščene, toda socialno razslojevanje se nadaljuje s privatizacijo, deregulacijo in razkrojem javnih služb. Deloma je šlo pri tem za vpliv evropskih direktiv in politike prejšnjih vlad, toda odločilni pospešek je prispevala Janševa. Manjšina bogati, in to pogosto na sumljive načine, spodaj se ljudje trdo prebijajo skozi življenje. To objektivno potrjujejo podatki o hitrem zmanjševanju deleža plač v BDP. Scela postajamo bolj nepravična, manj solidarna družba. Povprečen Slovenec živi glede na splošne statistične podatke slabo - preslabo.
Visoka gospodarska rast je te procese za silo prikrivala. Rast se bo po napovedih v kratkem ustavila, za javne službe bo začelo zmanjkovati denarja, izvozniki bodo v težavah. Čakajo nas leta suhih krav, tudi če globalno-domača kriza ne bo udarila z vso silo.
Pred tem prelomom na slabše je profil nove oblasti zelo nejasen. To še bolj bode v oči v sedanji finančni krizi, ko na Zahodu kot keglji padajo dogme neoliberalizma o samozdravilni moči trga, superiornosti ameriškega modela kapitalizma, škodljivi vlogi države ... Državne intervencije, nacionalizacije, vračanje države niso niti v Ameriki nenadoma noben greh več.
Pri nas še vedno odmeva nediferencirano in katastrofalno izvajano geslo o umiku države iz gospodarstva. Veliko je dvomov, ali si nova oblast zlasti na socialnem področju sploh zasluži oznako leva. Neoliberalne mantre živijo tudi v njej. To se kaže na primer v svežih, na pamet izrekanih Pahorjevih besedah o fleksibilizaciji trga delovne sile ali o nekdanjem partnerstvu za razvoj, ki je slepo podpiralo neoliberalne reforme. Pahor partnerstvo hvali še zdaj, vsak hip pa bo premier.
Koga bo pravzaprav predstavljal trojček: predvsem urbane elite in korporacijske interese ali pa bo skušal biti politična marela za celotno prebivalstvo? To vprašanje še ni odločeno. Koalicijska pogodba, ko bo sprejeta, bo odgovor le nakazala. Levica neoliberalizma v slovenski različici v bistvu sploh ni tematizirala in mu - nedvomno težavna naloga - postavila stvarne alternative.
Če ne bo hitro odpravila konceptualne zmede in ustavila slabih socialnih gibanj, se bo neoliberalno »zdravljenje« nadaljevalo. Potem se bo nova oblast zelo kmalu znašla v skušnjavi, da bi breme predvidljivih dodatnih težav prevalila predvsem na šibke sloje brez svojih lobijev.
Toda krizo je nemogoče reševati brez podpore in temeljnega zaupanja večine prebivalstva. Če ju oblast ima, lahko izvaja tudi politiko zategovanja pasu - če sama daje zgled za to, zbuja vtis, da resno misli s socialno pravičnostjo, in nasploh ve, kaj hoče.
Konkretne rešitve so seveda njena stvar. Vsak lahko na hitro sestavi svoj seznam prednostnih nalog: na novo pregledati in postaviti privatizacijo državnega premoženja; poskrbeti za medijsko neodvisnost; ustaviti uničujočo stihijo v zdravstvu in šolstvu; urediti javna naročila; znova povezati razdrobljeno elektrodistribucijo; temeljito oklestiti vojaški proračun; skeptično razmisliti o novi jedrski elektrarni in vsekakor izdelati temeljit program energetskega varčevanja; brezkompromisno razčistiti s tajkunstvom (strogo po zakonih in enako za Šrota, Bavčarja, Kordeža in druge); razumno omejiti menedžerske plače, nagrade, odpravnine, sejnine nadzornih svetov; dobiti več evropskih sredstev; vpeljati strogo varčevanje države (nepotrebne jate piarovcev, razkošno opremljena ministrstva, nenehno obnavljanje parlamenta ...).
Od tega seznama, na katerem so simbolne prednostne naloge skoraj enako pomembne kot stvarne, bosta odvisni avtoriteta in verodostojnost nove oblasti. Ko bo sestavljen, ga bo treba spraviti v življenje. Dobro izvedbo bo kvaril vsak slabo izbran minister, vsak nesposoben politični nastavljenec, ki ga bo nova oblast pustila delati škodo naprej. Kadrovska politična čistka bi bila škodljiva, lepoumno čistunstvo pa nič manj.
Sedanja menjava oblasti ni rutinska. Visimo na samem robu globalne krize, morda dolge in ostre. Neoliberalna paradigma na Zahodu se spreminja, toda tekmovanje med nacijami ne bo zato nič manj surovo, tudi v EU ne. Hkrati je tu slaba zapuščina janševizma in grožnja njegove vrnitve.
Panike seveda ni treba zganjati, še manj uvajati nekakšne izredne razmere. Če nasprotujemo neoliberalnim usmeritvam v Sloveniji, to še ne pomeni, da se zavzemamo za socializem ali vsesplošno uravnilovko. Tudi ne gre za to, da bi sistem prekucnili na glavo. Gre pa za opuščanje miselnosti, ki je pod dosedanjimi vladami vedno bolj obvladovala in frustrirala Slovenijo in ki, kot rečeno, prebiva tudi v marsikaterem zdajšnjem kandidatu za oblast. Tako kot se dogme nebrzdanega kapitalizma podirajo drugod na Zahodu, se morajo tudi pri nas. Če hoče biti nova oblast koristna in politično preživeti, jih bo hitro zavrgla.
Tudi to bi moralo odločati pri sestavljanju vlade. Če Pahor (Golobič, Kresalova) posluša neoliberalne svetovalce ali namerava nastaviti ministre in funkcionarje takega kova, naj se zaveda, da so njihovi nauki doživeli katastrofalen polom. Zdaj gre - na Zahodu in pri nas - v bistvu za to, da politika na novo definira vlogo države. Na tem temelju pa bo besedo seveda dobila pragmatičnost - brez nje ne gre.
Od nove vlade bi bilo neumno pričakovati povsem novo, tako rekoč angelsko držo. Gotovo se bo tudi lovila. Toda vsaj troje lahko zahtevamo: slovo od janševizma (populizma, avtoritarnosti, našosti), poudarjeno socialnost in dobronamernost - to, da politika služi splošni blaginji. Seveda pa tudi sposobnost za vladanje, bistveno večjo od dosedanje. Pogoj za to je skrajna resnost pri kadriranju.
Najprej pa bo treba seveda sestaviti koalicijo. Trojček je zaradi popolne nesprejemljivosti velike koalicije obsojen na sobivanje, pa čeprav naporno. Tudi mudilo se bo - sedanje medvladje (brezvladje) je nevarno že zaradi pritiska finančne krize, ki pogosto zahteva bliskovite reakcije oblasti.
Če bo vse to vsaj približno storjeno, se bo potrdilo, da se največje rezerve za razvoj tudi v slabih časih skrivajo v politiki sami. Če takih rezerv ne bo, dolgo ne bo mogoče blefirati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.