Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 42  |  Uvodnik

Znati molčati

V osnutku koalicijske pogodbe, ki so jo Socialni demokrati ponudili v razpravo koalicijskim partnericam, piše, da so člani vlade zavezani, da se v času ministrskega mandata izogibajo dajanju izjav v javnosti, ki so v nasprotju z izjavami predsednika vlade in drugih članov vlade. Morda bi si moral kandidat za predsednika vlade Borut Pahor na rob osnutka na 47 straneh pripisati, da bi se moral tudi predsednik vlade - tudi ko to še ni - izogibati dajanju nepremišljenih izjav. Za to obstaja veliko razlogov.
Za Pahorja bi težko rekli, da nima političnih izkušenj. In vendar se vedno znova zapleta v izjave in obljube, ki mu jih ne bi bilo treba ne izreči ne dati. Dobro leto pred volitvami je napovedal alternativni vladni program. Če ga ne bi napovedal, ne bi nihče nič rekel. In kaj je počel naslednjih devet mesecev po tej svečani napovedi? Vedno znova odgovarjal na vprašanje, kje, za vraga, je ta alternativni program. Seveda so ga vsi, tako politični nasprotniki kot sopotniki, vedno znova opozarjali na to neizpolnjeno obljubo. Upravičeno.
Kot da ne bi bila to dovolj trda izkušnja, je nato Pahor skoraj pol leta pred volitvami napovedal, da bo predstavil bodočo ministrsko ekipo. In potem smo jo čakali, politični nasprotniki in tekmeci so brili norce iz njega, dokler ni končno sestavil nekakšne ekipe - od katere je vsaj tretjina takoj hitela pojasnjevati, da gre bolj za formo. A Pahor je bil že v novi lastni zanki: zdaj je moral razlagati, da seveda ve, da to ni dokončna ekipa, ker bo ta pač sestavljena drugače, ker imamo v Sloveniji volilni sistem, ki ne omogoča drugačne vlade kot koalicijske. Če Pahor te ekipe ne bi napovedal, ne bi ustvaril nepotrebnih pričakovanj. In ne bi imel težav. Brez potrebe je poskušal ugajati z obljubami, ki niso nikomur nič pomenile, ki niso dale nobenega učinka - razen da je imel z njimi nemalo težav.
A vse to se je dogajalo pred volitvami. Predvolilni čas je pač malce poseben: veliko besed, veliko obljub, veliko napovedi. Po volitvah postanejo besede in izjave bolj zavezujoče, sploh za tistega, ki naj bi vlado sestavil in vodil. In vendar Pahor še vedno cvetliči - to se zdi še najbolj ustrezen izraz. Tako se je zaplezal tudi glede morebitnih menjav vodilnih kadrov sedanje vlade. Nič razmisleka ni zadaj: le v tistem trenutku se morda Pahorju dobro sliši, ko dramaturško sicer dovršeno reče, da po volitvah ne bo kadrovskega cunamija in bodo morali ministri pisno utemeljiti vsak predlog za morebitno zamenjavo. Tega stavka ne ponavlja več, mu ga pa že danes radi ponavljajo drugi.
Nihče, res nihče, od Pahorja ne pričakuje, da bo ohranil funkcionarsko ekipo sedanje vlade - in še najmanj imajo to pravico pričakovati tisti, ki danes v opoziciji ostrijo nože. Prav sedanja vlada je namreč uveljavila pravilo, po katerem ima vsak minister eno leto po imenovanju pravico, da zamenja vse generalne direktorje direktoratov, generalne sekretarje ministrstev, vodje vladnih služb in vodje organov v sestavi ministrstev. A treba je biti natančen: sedanja vlada je hotela več. Vlada in državni zbor sta namreč na predlog ministra Viranta sprejela zakon, ki je določil, da imajo ministri pravico menjave teh več kot 120 funkcionarjev v imenu nekakšne osebne kompatibilnosti celoten mandat. Zakon je jasno določil: vsakega izmed njih lahko minister zamenja kadarkoli! Čez tri leta, čez dva meseca, vedno in vsak dan je lahko vsak izmed njih zamenjan - to je ureditev, ki si jo je v zakon zapisala aktualna vlada. In šele ustavno sodišče je bilo tisto, ki je preprečilo uveljavitev te določbe in pravico do nekrivdne zamenjave skrajšalo na obdobje enega leta.
Pahor ima torej veliko izkušenj z izjavami, ki mu jih ne bi bilo treba izreči. In vedno, ko se zdi, da ga je izučilo, pride na dan z novo izjavo. Zadnja je seveda o ministru za zunanje zadeve, ki se je sam predlagal za veleposlanika na Dunaju. Nič, prav nič, ne bi bilo treba reči Pahorju. A ni mogel iz svoje kože, na novinarsko vprašanje je nemudoma izstrelil: »Če me sprašujete o primernosti dr. Rupla za položaj veleposlanika, bom brez okolišenja dejal, da je primeren kandidat.«
A to je le del problema. Če namreč Pahor morda res ne razume, zakaj je Rupel neprimeren za veleposlanika na Dunaju, potem v resnici ne razume, zakaj je dobil podporo na volitvah. Oziroma: če Pahor meni, da je Rupel primeren za veleposlanika na Dunaju in za veleposlanika sploh, potem ni jasno, zakaj ne sestavi raje koalicije s SDS. Rupel je pač simbol politike, s katero domnevno Pahor ne želi sodelovati in je ne sprejema. Če sprejema Rupla in njegovo pojmovanje demokracije, potem sprejema tudi vse ostalo, s tovrstnimi stališči pa demonstrira ravno tisto politiko, od katere naj bi bil drugačen.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.