Janko Lorenci

Janko Lorenci

16. 10. 2008  |  Mladina 42  |  Kolumna

Ameriška bolezen

Ni si prijetno predstavljati, da bi vlogo svetovnega kretničarja namesto Amerike igrala Kitajska ali Rusija

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Še pod Clintonom je bila Amerika vsaj fascinantna, če ne občudovana država. Tik pred neslavnim Bushevim odhodom zbuja predvsem sovražnost in škodoželjnost. To potiska v ozadje dejstvo, da ameriške težave prinašajo tegobe za ves svet.
Kaj je narobe s to veliko državo? Sploh kaj? Vse?
Po večini mnenj to stoletje ne bo ameriško, kot se je zdelo še pred desetletjem. Po razpadu Sovjetske zveze je Amerika ostala edina supersila, nadmočna vojaško, ekonomsko (četrtina svetovnega BDP) in politično. Uspešno je izvažala svoj družbeni model (neoliberalizem, zavit v celofan ameriških sanj), se zdela kulturno dominantna, privabljala množice znanstvenikov itd. Veljala je, skratka, za mogočno, vitalno, demokratično državo, ki navzven svoje moči niti ne zlorablja preveč.
Potem so se, po očarljivem lumpu Clintonu, zgodili Bush, teroristični 11. 9. in Irak. To troje je v nekaj kratkih letih razgalilo grde plati Amerike. Čar se je hitro razblinjal.
Zunanjepolitično se je Amerika vedno bolj odkrito obnašala kot agresiven imperij. Proces je tekel že od konca hladne vojne, a do Busha bolj prikrito. Za ene je to posledica ameriškega nacionalizma, za druge enkratne moči silaka brez resne konkurence, za tretje prikrivanje notranjih slabosti z napadalnostjo navzven.
Tako ali drugače, z 11. 9. so neokonservativni fanatiki okoli Busha dobili priložnost za uresničitev svojih ekspanzionističnih teorij, sledil je napad na Irak - in polom. Iraška vojna je Ameriki strahovito škodila: pokazala je na meje njene vojaške moči, oslabila njen nadzor nad naftnimi tokovi, dvignila val antiamerikanizma po vsem svetu, prispevala k vzponu petropopulistov v Južni Ameriki ... Z Guantanamom, zavračanjem Kjota in mednarodnega kazenskega sodišča, s teorijo preventivne vojne itd. se je Busheva Amerika v marsičem postavila nad zakon, ustavo in mednarodno pravo, si vzela posebne pravice - in hkrati izgubila veliko moralne veljave in vpliva. Nekdanji zgled je postal svetovni negativec št. 1.
V vsem tem času so se naglo krepili tekmeci, zlasti v Aziji, kamor se počasi seli gospodarsko težišče sveta. Globalizacija, ki ji lahko po malem rečemo amerikanizacija, je postajala dvorezna. Skupaj z neoliberalizmom maje družbeno stabilnost na Zahodu (pritisk na plače, na srednji razred itd.) in ustvarja konkurente (Kitajska, Rusija ...) , ki z Ameriko brez nekdanjega obveznega strahospoštovanja tekmujejo za vpliv, surovine in trge, s svojimi avtoritarnimi režimi pa so marsikje privlačnejši od ameriškega modela. Fukuyamova slovita teza o dokončni svetovni prevladi liberalne demokracije se je sesula tudi po zaslugi grehov Busheve vladavine.
Na domači sceni je Bushevo obdobje zaznamovalo pomikanje težišča moči od parlamenta in pravosodja k izvršni oblasti. Kongres se je v šoku zaradi terorističnega napada predsedniku umaknil sam, mediji so si sami zalepili usta. Ravnotežje različnih vej oblasti se je hudo deformiralo. S kulturno vojno proti liberalni Ameriki in politiko nenehnih izrednih stanj je Bush v nekaj kritičnih letih ohromil demokratično opozicijo in medije, hkrati pa zameglil svojo surovo socialno politiko.
Temu se je naposled pridružila še finančna kriza, za Ameriko dramatičen pretres in po političnem in moralnem še ekonomsko ponižanje. Razkrila je norosti podivjanega finančnega sveta in dolgoročno šibkost ameriškega gospodarstva s pešajočo industrijo, slabo infrastrukturo, pičlim varčevanjem. Ekonomsko bolehnost je prikrivalo velikansko zadolževanje v tujini, omogočeno z dolarjem kot svetovno valuto. Prej so breme kriz nosili predvsem ameriški upniki, tokrat je težko pritisnilo tudi na dolžnika. Zgodovinar Paul Kennedy je že pred 20 leti trdil, da šibko gospodarstvo ne zmore bremena ameriških imperialnih ambicij.
Burno dogajanje pod Bushem je v marsičem vrhunec dolgega vala ameriškega neoliberalizma, začetega z reaganizmom v 80. letih, ko so izzveneli zadnji odmevi New Deala in ameriške socialne države. Ameriške sanje so po treh desetletjih turbokapitalizma izsanjane - bančni sistem razpada, grozi recesija, socialna mobilnost je manjša kot v Evropi, fantastičnemu bogatenju manjšine stoji nasproti stagnacija ali nazadovanje večine. V krizi sta se zrušili poglavitni dogmi neoliberalizma: neomejen trg in nižanje davkov kot metoda za spodbujanje potrošništva in ekonomske rasti. Zdaj dramatično krizo krčevito rešuje država, in to celo z nacionalizacijami. Svet se postavlja na glavo.
To notranje dogajanje je pomembnejše od tega, kar Amerika tačas počne navzven. Veliko vprašanje tega trenutka se glasi: se dolgotrajno neoliberalno obdobje izteka in odločilno preveša v bolj socialen, manj agresiven kapitalizem, prijaznejši za Američane in svet? O odgovoru bosta večidel odločili prav globina in razplet sedanje krize.
Če bo država igrala samo vlogo koristnega tepca (reševala ogrožene banke in kapital, potem pa sistem le drugače napudrala), se bo kriza prej ali slej ponovila, morda celo v obliki velike depresije. Če tej ne bi sledil (in to ni nujno) nekakšen novi New Deal, bi lahko država zakorakala naravnost v kaos in avtoritarnost. Že Busheva vladavina zlovešče kaže, kako ranljive so v izrednih razmerah in pod dovolj nedemokratično oblastjo dozdevno samoumevne svoboščine.
V igri so visoki zastavki. Navsezadnje se v Ameriki v marsičem odloča o obliki kapitalizma in demokracije na vsem Zahodu in drugod po svetu. Bushizem, če ga gledamo v tem okviru, ni zapolnil nekakšnega vakuuma, ampak je model neoliberalizma v povezavi z neokonservativizmom samo pripeljal do skrajnosti in s tem v akutno krizo. Je del dolgoročnega gibanja, ne pa nekaj povsem unikatnega.
To pomeni, da Bushev naslednik, ki bo bolj ali manj značilen predstavnik politične elite, ameriške notranje in zunanje politike zanesljivo ne bo spremenil v temeljih in čez noč, pa naj se piše Obama ali McCain. Tanker ima preveliko vztrajnost. Pomembno jo lahko, kot rečeno, premakne le skupaj s krizo. Toda če bi dogajanje vodila bolj kriza kot predsednik, je mogoče vse.
Svet si bo ob Bushevem odhodu oddahnil in Amerika bo dobila priložnost za počasno rehabilitacijo. Če verjamemo, da je to imperij v relativnem zatonu, ki se tega niti ne zaveda, pa vendarle še zdaleč ni vseeno, kdo in kako ga vodi. Novi predsednik lahko nazadovanje, ki je hkrati napredovanje drugih, sprejme realistično ali z vsemi frustracijami ugašajoče moči, ki pa je lahko še zmeraj uničevalna. Manj frustriran bi verjetno bil Obama.
Amerike kljub vsem njenim težavam ne gre odpisati. Še lep čas bo ostala najmočnejša država na svetu, gospodarsko si je že večkrat opomogla, še vedno je mogoče računati na njene demokratične potenciale. Tudi si ni prijetno predstavljati, da bi vlogo svetovnega kretničarja namesto nje igrala Rusija ali Kitajska.
Šibka in zmedena Amerika je nevarna zase in za druge. Zato je škodoželjnost ob njenih težavah neumna. Pametneje je iz njih potegniti kak nauk. To velja zlasti za sorodnico Evropo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.