23. 10. 2008 | Mladina 43 | Uvodnik
Brez 100 dni
Ne predvolilne obljube, ne sestava koalicije, ne koalicijska pogodba ne povedo o kakovosti posamezne vlade toliko kot njena kadrovska sestava. Koalicijska pogodba je lahko izreden dokument, toda če so izbrani ministri slabi, jim še tako dobra »navodila za delo« ne pomagajo. A vladno ekipo mandatar vedno predstavi v enem kosu in takrat je za morebitne spremembe in korekture že prepozno. In v tem je kleč: ko vlado še sestavljajo, do zadnjega trenutka ni noben kandidat dokončno izbran, zato ga ni vredno preveč trdo obravnavati, saj ni jasno, ali je res kandidat, ko vlado sestavijo, pa je že vse zaključeno.
Mandatar in drugi odločujoči sicer v času sestavljanja kabineta kakšno ime namenoma »spustijo« v javnost in preverjajo odzive, a ker je imen, ki se v javnosti pojavljajo, vedno veliko, za nobeno ni jasno, ali je pravo ali ne. Še več: nekateri, ki bi bili radi ministri ali pa bi si radi zgolj dvignili ceno, se sami lansirajo kot potencialni kandidati za ministre, zato je zmešnjava še večja. Da ne govorimo o tem, da je k imenom treba prišteti še ugibanja: ko mediji in drugi sodelujoči sami poskušajo ugotoviti, kdo bi lahko bil potencialni kandidat za ministra. Tudi tokrat je nastal že prav impresiven seznam kandidatov za ministre, za katere se ne ve, ali so res kandidati ali pa zgolj kandidati. Nekatera imena zbujajo grozo, druga obete. Katera so prava - se ne ve.
Seveda to ne pomeni, da koalicijska pogodba ni pomemben dokument. Dokument, katerega vsebino zaključujejo v bodoči koaliciji te dni, na primer zelo jasno kaže, da koalicija ni niti približno tako homogena, kot bi se lahko zdelo po javnih nastopih predstavnikov strank. Sklopi, kjer so razlike večje in poenotenje ni bilo mogoče, so zato napisani zelo splošno - napisana sta le tista minimalna skupna dva stavka, o katerih so se lahko v tem času uskladili.
To pomeni, da koalicijske stranke usklajevanje o teh točkah dejansko prestavljajo na čas, ko bo vlada že postavljena. Na prvi pogled s tem ni nič narobe: lahko bi rekli, da je to celo normalno. Koalicije so pač zato, da se usklajujejo. Vendar je čas pred oblikovanjem in imenovanjem čas, ko ta veliki cilj - oblikovanje vlade - relativizira pomen posameznih točk.
Ko je vlada enkrat imenovana, začne vsaka politična stranka bolj uveljavljati svoje interese in interese, ki jih zastopa. V koaliciji, ki ima šibko večino - in bodoča koalicija ni zelo močna - zato vsaka odločitev, ki jo je treba sprejeti z zakonom (torej v državnem zboru), postane nenadoma odvisna od le nekaj poslancev. In razen LDS ima vsaka stranka te koalicije potencialno moč, da blokira odločitev, ki je ne podpira. Prihodnja koalicija ima namreč v državnem zboru 50 poslancev. Če je Zares proti, koalicija nima več večine. Če je DeSUS proti, koalicija nima več večine. Zato bi moral biti interes Boruta Pahorja kot mandatarja, da čim več ključnih točk čim natančneje opredelijo v koalicijski pogodbi. Nekatere so ostale zelo opisne. Seveda pa to velja tudi za vse druge stranke: tisto, kar bo zapisano v koalicijski pogodbi, bo avtomatično bolj zavezujoče.
Ob tem je seveda treba poudariti, da je ta trenutek za bodočo koalicijo zelo nehvaležno opravilo v koalicijski pogodbi napovedovati, kaj bo spremenila, zlasti če je to povezano z javnimi sredstvi. Danes, ko so razmere zaradi svetovne finančne krize tako zelo nestabilne, se ni mogoče zanesti na nobeno napoved o prilivih v proračun, poleg tega je vlada Janeza Janše zavajala z obeti o proračunskem presežku, kakšen bo dejanski primanjkljaj, pa zdaj sploh ni mogoče napovedati. Četudi vlada ne bi zavajala z napovedmi o silnih prilivih evropskih sredstev, so spremenjene razmere vplivale na tako rekoč vse dejavnike, od katerih je odvisno zdravje javnih financ. Zato se zdi morda danes malodane nepomembno, kdo bodo ministri za visoko šolstvo, kulturo, notranje zadeve, celo zunanje zadeve. Zaradi nastalih razmer se zdi pomembno predvsem, kdo bodo ministri, ki bodo sestavljali gospodarski del vlade.
Zdaj seveda ni čas za eksperimentiranje, ni čas za ministre, ki se bodo pol leta šele učili in razgledovali po ministrstvih, ob čemer bodo tudi trije predsedniki koalicijskih strank prvič opravljali ministrsko funkcijo, s predsednikom vlade vred. V vlado, zlasti njen gospodarski del, bi zato moder mandatar povabil vsaj nekaj nekdanjih ministrov. Izbira je omejena, na teh področjih je bilo dobrih malo.
Kriza je bodoči vladi tako rekoč odvzela pravico do 100 dni miru. Delati bo dejansko morala začeti, še preden bo sploh potrjena.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.