dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

23. 10. 2008  |  Mladina 43  |  Kolumna

Enajst let kasneje

Politiki so na koncu vedno sužnji teh ali onih idej ekonomistov

Nobelova nagrada za ekonomijo običajno povzdiguje znanstvene dosežke posameznikov in hkrati ponuja neko splošno sporočilo. Letošnji nagrajenec Paul Krugman, profesor na Univerzi Princeton, jo je dobil zaradi razvoja sodobne teorije mednarodne trgovine in ekonomske geografije. V času globalne finančne krize se torej vračamo k izhodiščnemu motorju tržnega gospodarstva, globalni trgovini. Pred enajstimi leti je bilo sporočilo povsem nasprotno. Robert C. Merton in Myron S. Sholes sta leta 1997 dobila nagrado za razvoj novih metod vrednotenja finančnih derivatov in širitve finančnih institucij. Natančno tistih inštrumentov, finančnih trgov in špekulativnih vrednosti, ki so deset let kasneje povzročili zlom svetovnega finančnega sistema.
Krugman je v enem od zadnjih televizijskih intervjujev priznal TV-voditelju Jimu Lehrerju, da sta ga kot mladostnika za ekonomijo dejansko navdušila Issac Asimov in njegova znanstvena fantastika. V Foundation Trilogy (1953) ga je fasciniralo, kako znanstveniki rešijo galaktično civilizacijo. In veste, kaj počne znanstvenik Seldon, ki razvija svojo znanstveno »psihozgodovino« za rešitev sveta? Nič posebnega. Izhaja iz psiholoških nagnjenj ljudi, matematično predvideva njihovo obnašanje in z enačbami rešuje njihovo prihodnost. Galaktična znanost je nenavadno podobna ekonomski teoriji, galaktična civilizacija pa sodobnemu finančnemu kapitalizmu, kot je kasneje presenečeno ugotovil Krugman.
Mnogim sta se zdela letošnji izbor in nagrada, ki jo podeljuje švedska centralna banka, nenavadna. Krugman se je zadnje desetletje bolj proslavil kot političnoekonomski kolumnist v New York Timesu, na področju mednarodne ekonomike pa čakajo na priznanja tudi nekateri drugi ugledni ekonomisti, kot na primer Jagdish Bhagwati. Toda londonski The Economist je Krugmana že konec osemdesetih izbral v osmerico najboljših svetovnih ekonomistov mlajšega rodu, ameriška asociacija ekonomistov ASA pa ga je leta 1991 preprosto postavila na prvo mesto. Na slavnem MIT blizu Bostona pa so ga tedaj mirno umestili zraven delovnih sob dveh drugih nobelovcev, Samuelsona in Solowa, od koder je črpal svoj keynesianski kredo in kasnejši »liberalizem s socialnim obrazom«. Krugman je analitično elegantno zaprl staro shizmo mednarodne ekonomije, ki je razpeta med ideološko retoriko prednosti svobodne trgovine in praktičnim protekcionizmom. V idealni svet liberalizacije zunanje trgovine je vnesel realne predpostavke omejene konkurence, proizvodne specializacije, ekonomike obsega in širjenja trga, pa koncentracije in lokalizacije proizvodnje. Pokazal je, da lahko vsaka država na mednarodnem trgu razvija lastni konkurenčni okvir lokalne industrije in njenega trgovanja znotraj globalizirane poslovne mreže. Teorija in praksa zunanje trgovine sta zanj postali zgolj del širše logike ekonomske geografije, z njo pa je dodobra pojasnil ekonomske mehanizme sodobne globalizacije.
Zakaj je to tako pomembno sporočilo? Svetovna recesija je na pohodu. Danes je v središču konsolidacija svetovnih financ, toda bistveni zasuk lahko prinese samo liberalizacija svetovne trgovine in oživitev proizvodnje. In tu bodo v ospredju nova stara orodja njenih naraščajočih donosov prek diferenciacije proizvodov, specializacije trgov in poslovne globalizacije. Švedi dobro poznajo pomen mednarodne trgovine. Njuna ekonomista Ohlin in Heckscher skupaj s Samuelsonom ponujata ogelni model sodobne teorije mednarodne trgovine in konkurenčnosti. Krugman ga je zamenjal z novim. Iz sedanjega zornega kota bodo ti napotki prilagajanja še bolj pomembni, zlasti v obrnjenem razmerju med centrom in periferijo svetovnega kapitalizma. Krugman že od leta 2005 opozarja, da sta za ZDA enako usodna nepremičninski balon, ki je povod za sedanjo finančno krizo, in ogromen ameriški trgovinski primanjkljaj, ki se dejansko pokriva z izposojanjem denarja na periferiji, zlasti na Kitajskem. Realni temelj sedanje krize so torej velika neravnotežja v mednarodni trgovini, valutna nihanja in koncentracija deviznih rezerv na periferiji. Zato prava rešitev problema tiči prav v Krugmanovem svetu, v novi ekonomski geografiji in reševanju realnih proizvodnih, poslovnih in vrednostnih razmerij na svetovnem trgu.
Iz tega zornega kota je poudarek starih nobelovcev Mertona in Scholesa precej drugačen. V ospredju globalizacije nista trgovina in realni sektor, temveč finance in finančna industrija. Analiza in vrednotenje borznih cen in izvedenih finančnih instrumentov, kot so opcije, predstavljata vrh sodobne matematizirane finančne teorije, ki ji je leta 1900 odprl vrata Francoz Bachelier. Opcija kot pogodbeni vrednostni papir ponuja imetniku posebno izbiro pogodb glede prodaj in nakupov, ki lahko prinašajo določeno (derivatno) finančno vrednost. Logika teh derivatov je porazdelitev tveganj in znižanje transakcijskih stroškov pri menjavi papirjev. Slovita Black-Scholesova formula je ponudila izračun cene opcij glede na pričakovane vrednosti in tveganja ob dospetju določene pogodbe. Do tod vse lepo in prav.
Težave so drugod. Do sedaj je svet financ počival na institucijah in zaupanju, toda Merton in njegova druščina v ospredje postavijo finančni funkcionalizem. Njegovo izhodišče so kreativni finančni produkti, sprostitev kapitalskih pretokov in svoboda na odprtih globalnih trgih kapitala. Dizajniranje finančnega sistema je podrejeno čimboljšemu pristopu h kapitalu in učinkoviti alokaciji tveganj z vidika neskončne diverzifikacije produktov in načinov trgovanja. To je na globalnem trgu derivatov sprožilo fantastično kolo in domala piramidni sistem neobvladljivih svetovnih financ. Merton in Scholes sta bila soustanovitelja slovitega sklada LTCM (1994), ki je po štirih letih bankrotiral, rešila pa ga je subvencija ameriške vlade. Pred desetimi leti smo torej doživeli začetek sedanjega konca. Njuna priporočila so pospešila razvoj sedanje finančne krize.
Očitno imajo ideje ekonomistov, kadar imajo prav ali pa se motijo, kot je bistro pripomnil Keynes, večjo moč in vpliv, kot si običajno mislimo. Politiki so namreč na koncu vedno sužnji teh ali onih idej ekonomistov. In prav ekonomsko mesijanstvo neoliberalizma in sodobne finančne teorije je tlakovalo zlo pot sedanje finančne in ekonomske krize.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.