29. 10. 2008 | Mladina 44 | Kolumna
Stoletni odbor
Se utegne naša klavrna politična kultura v Pahorjevem mandatu spremeniti na boljše?
© Tomaž Lavrič
George Montbiot je v Guardianu nedavno predlagal, da bi pri parlamentu ustanovili »Stoletni odbor«. Delal bi kot drugi odbori, le da bi ga zanimali zgolj učinki sedanje politike v prihodnosti - v naslednjih 10, 20, 50 in 100 letih. Z istim namenom je podaljšanje političnih mandatov že pred časom predlagal znameniti Dennis Mea-dows, pisec uspešnice Meje rasti.
Namen obeh predlogov: pripraviti politiko do tega, da bi razmišljala in delovala dolgoročno. Politika je umetnost prelaganja težav od živih na še nerojene, pravi Montbiot. Stoletni odbor nas sicer ne bi zavaroval pred neumnostmi politike, lahko pa bi ji vzel opravičilo, da ni mogla videti približevanja težav.
Kratkoročnost razmišljanja in delovanja je značilna za vse politike tega sveta. Posledici takega razmišljanja na globalni ravni sta med drugim segrevanje ozračja in sedanja finančna kriza. Politiki kar naprej mislijo na prihodnje volitve, odlagajo reševanje problemov, podlegajo lobijem, so nevedni, si zatiskajo oči pred grožnjami; so skratka ujetniki sedanjosti in krčevite obrambe svojih položajev. Razlike med posamičnimi državami so velike, toda v bistvu je ves pogon sodobne civilizacije zasnovan tako, da politika in z njo vsa družba živi za danes, težave pa prelaga na jutri. Svetu vlada majnana miselnost: bo že kako.
To je tudi izrazita slovenska težava. Recimo, da imamo nekaj opravičil: kratko zgodovino državnosti, kapitalizma in demokracije. Vse troje se nam je zdelo idealno, zakaj bi torej razmišljali o prihodnosti - le obstoječe tehnike je bilo treba prevzeti. In tako smo se ukvarjali z vstopanjem v EU in Nato ter tranzicijo. Z dobrimi stvarmi smo prevzeli tudi slabe, med njimi kratkoročnost.
Zdaj, pred grozečim prepletom različnih kriz, se to jasneje razloči. Vsega niti nismo posnemali na slepo. Kljub tujemu negodovanju smo se šli gradualizem in se dokaj vztrajno otepali neoliberalizma. Tako je politika ravnala bolj po občutku in inerciji kot pa s premišljenim, strateškim pogledom naprej.
Dolgoletni premier Drnovšek je bil pragmatik in nasprotnik kakršnihkoli vizij. Vladne razvojne strategije so bile tradicionalno zgolj ekonomske, le zadnja, ki jo je za svojo vzela tudi Janševa vlada, je zajemala tudi okolje, demografijo itd. V osnovi je vsaka vlada svoj uradni pogled na prihodnost veličastno ignorirala in živela od volitev do volitev. To še posebej velja za Janševo oblast; na veselih krilih populizma je prav nenavadno vijugala, prihodnost pa bi jo lahko zanesla kamorkoli. Njeno načrtovanje (denimo morskega otoka) do leta 2023 so bile bolj vaje iz šaljivosti.
Sedanja zamenjava oblasti ni rutinska. Svet je sredi nepredvidljive krize, država bi potrebovala oddih po histeriji janšizma, nova oblast je nepreverjena, problemi pred njo pa veliki.
Hočeš nočeš bo treba gledati v prihodnost in se odločati, kaj napraviti z velikimi odprtimi sklopi in njihovimi zoprnimi podrobnostmi. Kakšen kapitalizem hočemo in zmoremo v času, ko imajo ljudje povsod na Zahodu poln kufer politike, naraščajoče neenakosti, »onih zgoraj«, hkrati pa so časi vzpona mimo? Kako vsaj ohraniti raven zdravstva, šolstva, pokojninskega sistema v času, ko se prebivalstvo naglo stara? Kako javno upravo, hrbtenico vsake politike, napraviti po Virantu, ki jo je predelal v še bolj pasivno in sprto gmoto, kreativnejšo? Kako doseči, da resni mediji pod pritiskom politike, lastnikov in splošnih kulturnih gibanj ne bodo čez deset let nekaj, kar si ogleduješ v muzejih? Itd. Vse to na ozadju pešajoče demografije in okolja, ki se, lokalno in globalno, spreminja na slabše.
Prihodnost Slovenije je vsekakor potrebna poštenega razmisleka. Pred leti se je zdelo, da se je položaj glede tega prelomil; s futurom so se začeli ukvarjati posveti pri Drnovšku, Forum 21, Zbor za republiko, vladni strateški sveti ... A daleč niso segli. Bili so bolj ali manj politično motivirani, služili promociji posamičnih strank ali osebnosti in zgolj preslikavali sedanjost v prihodnost.
Toda ti očitki so pravzaprav kritika vsega našega javnega dialoga in njegovih protagonistov od politike prek znanosti do medijev. Akademija je zaprašena in brez avtoritete, resnih think tankov ni, strateški sveti so modni priveski vsakokratne vlade. Mediji so prej vrtičkarji kot vrtnarji, Možinovo RTV še najbolj zanimajo avseniki, maše in glamur. Politika vneto krpa sedanjost.
Znamo se prepirati, ne pa tudi debatirati. Resnejše javne razprave o prihodnosti (in s tem tudi sedanjosti) praviloma ni. Kakšna žalostna razlika denimo od Nemčije, kjer mediji, javnost in politika cele mesece secirajo to ali ono resno temo. Država je uspešna tudi zato.
Zdaj se je potreba po tem, da se prvič natančneje pogleda čez časovno obzorje enega mandata, bistveno okrepila. Najbolj je za to poklicana politika. Ta pa, kot rečeno, razmišlja izrazito kratkoročno. S tem smo znova pri Meadowsu in Montbiotu.
Teza prvega - podaljšanje političnih mandatov - se zdi preveč dvorezna. Kaj če pride na oblast izrazito neumna in kratkovidna, a s populističnim talentom obdarjena politika, in se obdrži na vrhu dva ali tri mandate? Škoda bo še večja, kot če bi mandati ostali krajši.
Pri Montbiotu te nevarnosti ni, grozi pa mu, da bi njegov Stoletni odbor doživel nemilo usodo naših strateških svetov, ki jim predsedniki kar naprej odstopajo. Toda idejo bi se morda le splačalo presaditi na svoj zelnik. Tak odbor bi sicer gledal v prihodnost, vendar bi lahko posredno pomagal preprečevati sedanje zablode politike.
Vendar le, če bi imel avtoriteto. Uveljavil bi se lahko, če bi imel na voljo popolno neodvisnost, dovolj denarja za resne raziskave in ustrezno sestavo - pametne, verodostojne Slovence in tujce. K njegovemu postavljanju bi bilo modro pritegniti opozicijo; če bi veljal za izum le ene strani, bi bil ob spremembi oblasti ukinjen ali ob denar.
S tem se vračamo k družbenemu dialogu. Brez politike ga ne more biti, ta politika pa mora biti sposobna za trezen medsebojni pogovor. To je oguljena fraza, a drži.
Pahor dialog obljublja in v opoziciji ga je že prakticiral. Ali ga pri tem bolj vodi taktični razmislek ali njegova narava, niti ni odločilno, čeprav je pomembno; če je dialoški po naravi, bo laže prenašal nujne krize dogovarjanja.
Maščevalnost je človeški, a slab svetovalec. Pri Pahorju je lahko človeka pošteno jezilo, ko je z Janšo sodeloval pri (neoliberalnih) reformah ali mu kljub lepljivim žalitvam nastavljal še drugo lice. Vsi smo po malem gladiatorji. Toda s tako držo je zmagal in si pridobil sloves dialoškega politika. Naša klavrna politična kultura bi se utegnila v njegovem mandatu vendarle spremeniti na boljše.
To ne pomeni, da bi morala vlada opustiti potrebno kadrovsko in drugo čiščenje za prejšnjo oblastjo. Toda sodelovanje bi ji morala ponujati brez zadržkov in brez fige v žepu. Vztrajnost pri tem se ji bo obrestovala, tudi če bo druga stran sovražna. Če ne bo, bo to bolje za vse; grozečo krizo bo laže prebroditi, svet pa se ne bo začel na novo z vsakimi volitvami.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.