dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

29. 10. 2008  |  Mladina 44  |  Kolumna

V stari pasti

Koalicijska pogodba ponuja vse in hkrati ničesar, politično pa pomeni sestop iz votlega v prazno

Koalicijska pogodba med štirimi strankami nove slovenske vlade in način reševanja sedanje finančne krize sta dve povezani zgodbi. Ujemata se časovno in vsebinsko, razkrivata nekaj nenavadnih političnih podobnosti in kajpada tudi usodno ekonomsko prepletenost. Politični temelj obeh je visoka stopnja političnega voluntarizma. Vlade posegajo v bančni sistem s podobno politično arbitrarnostjo kot stranke danes določajo koalicijske vladne spremembe za prihodnja štiri leta. Za nameček svetovna finančna kriza precej bolj zamejuje prihodnjo vlado, kot so to pripravljene priznati sedanje vodilne politične elite. Politični voluntarizem je samo druga plat podcenjevanja globalne krize.
Pojdimo po vrsti. Koalicijske pogodbe so stalnica slovenskega političnega sistema in v proporcionalnem volilnem sistemu normalen del političnega procesiranja oblasti. Podobne razmere kot v Sloveniji imajo tudi drugod, na primer v nordijskih državah, pa v Beneluksu, Nemčiji in Avstriji, pa tudi v Italiji in na Hrvaškem. Koalicijske vlade so po naravi reči bolj konsenzualne in imajo širše zaledje politične legitimnosti. Hkrati zaradi notranje neenakopravnosti strank navadno razvijajo oligarhične strukture notranje delitve oblasti, različne ideologije pa jih pogosto vodijo do povsem nasprotnih političnih rešitev. Zato je koalicijska pogodba nekakšen minimalni skupni imenovalec, ki si ga določijo na začetku svoje vladne poti. Toda koalicijske pogodbe hkrati rade prerastejo v največjo skupno vrednost, nekakšne vladne programe in postajajo celo zametek razvojne strategije države za celoten vladni mandat. In prav v to zanko so se ujele zadnje slovenske vlade.
Naše koalicijske pogodbe obsegajo 70 ali več strani, niso niti minimalni skupni imenovalci koalicijskih strank niti ne morejo postati vladni programi. Za prvo različico so preobsežne, za drugo jim manjka povsem analitičnih podlag in pragmatičnosti vladnega administrativnega menedžmenta. Tudi procedura sestavljanja pogodbe pomeni čisti formalizem brez pravnih konsekvenc, namesto vsebinske analize pa imamo vgrajen skoraj popoln politični voluntarizem. S pravnega vidika koalicijska pogodba nima nobene teže, gre zgolj za politični dogovor prihodnjih vladnih strank. Vsebinsko pa je predvsem nabor njihovih predvolilnih obljub in interesov, toda brez vsake podrobne kvantifikacije učinkov sprememb in brez pravega pregleda, kako in kdaj uresničiti posamezne ukrepe po administrativni poti. Koalicijska pogodba preprosto ni nekaj, kar bi lahko ustrezalo temeljnim merilom projektnega menedžmenta. Ponuja vse in hkrati ničesar, politično pomeni sestop iz votlega v prazno.
Sedanja koalicijska pogodba je nenavadno podobna prejšnjim. V tem ni Pahor nič boljši od Janše in Drnovška. Osnutek so zasnovali v SD, potem so pripombe ločeno dodajali Zares, LDS in Desus, nazadnje so strogo zaupen dokument v tretjem krogu skupaj dokončno uskladili. In dobili smo pričakovan izdelek, poln političnih ciljev in interesov, na pol poti med operativnim vladnim programom in razvojno strategijo države, brez natančnega nabora ukrepov in kvantifikacije njihovih učinkov. Dobili smo zgolj politično usklajen dogovor, lep izdelek političnega voluntarizma, ki ne more biti dobra popotnica za učinkovito vladanje nove vladne administracije. Poglejmo dva najznačilnejša primera.
Finančna in ekonomska kriza bistveno spreminjata makroekonomske, razvojno-strukturne in podjetniške razmere delovanja slovenske države in njenega biznisa. Zaradi tega je nujna jasna sprememba dosedanjih politik in ukrepanj, temu bosta v prihodnosti prilagojena vsa vladna infrastruktura in način delovanja. Toda v dokumentu te postavke, ki bistveno spreminja strateški in operativni okvir delovanja nove vlade v obdobju 2008-2012, domala ni zaznati in še manj jo povzema celotna logika koalicijskega dogovora. Na drugi strani imamo na primer zahtevo po takojšnji modernizaciji in dograjevanju pokojninskega sistema. Kot da je to reč, ki jo je mogoče na hitro zapisati in sprejeti v mesecu povolilne opitosti, dejansko pa sta zanjo, saj gre za medgeneracijsko pogodbo, potrebna visok socialni konsenz in precizna ekonomska analiza posledic. Protislovje je očitno. Če imamo izračune, kaj pomeni posamezni model, potem ni treba, da so dokumenti in pogovori tajni, če pa gre zgolj za približke, potem politiki dejansko zavajajo same sebe na naš račun.
Kje je torej rešitev »nove politike«, ki se je že na samem začetku ujela v pasti stare? Odgovor je preprost. Koalicijska pogodba je politični dogovor in sta zanjo nujni zgolj minimalna zaveza skupnega delovanja ter enotnost političnih vrednot in temeljnih usmeritev, kaj želimo. Dobili bi torej kratek politični dokument glede skupnih načel, temeljnih ciljev, razvojnih prioritet in najpomembnejših projektov nove vlade. Pravi vladni program bi lahko izdelali šele kasneje, po nekaj mesecih, v sodelovanju z administracijo in s podpornimi projekcijami proračunskih postavk vseh treh državnih blagajn, javnih socialnih sistemov in velikih razvojnih projektov. Zdaj in ne čez štiri leta, ko bomo zopet doživljali podobne politične neumnosti, bi morali dobiti protokol, kako naj nastaja koalicijska pogodba.
Kolega Šušteršič, nekdanji direktor vladnega Umarja, ima prav, ko opozarja, da bi pri pripravi koalicijske pogodbe morali sodelovati tudi državni uradniki. Koalicijska pogodba namreč ni nadaljevanje predvolilne kampanje, temveč prvi povolilni korak nove potencialne vlade. Še bolje bi bilo, če bi imeli trifazni postopek. Pred volitvami bi na primer Umar za stranke vrednotil predvolilne programe, kasneje bi z državno administracijo sodeloval pri pretresanju in preračunavanjih zahtev koalicijske pogodbe. Po izvolitvi vlade bi dokument prerasel v njen program dela. In nobene potrebe ni, da vse to počnemo kot kakšno tajno Seliškarjevo društvo PGC. Skrivnostna so lahko zgolj pogajanja glede kadrovske zasedbe vladnih resorjev.
William Petty je pred več kot tristo leti v svoji Politični ari-tmetiki zahteval, da moramo politiko presojati z merili. Podobno kot ni demokracije brez politične konkurence, ni dobre politike brez ekonomskih kvantifikacij. Prej ko bo Pahor dojel to lekcijo, bolje bo zanj in tudi za nas.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.