6. 11. 2008 | Mladina 45 | Kolumna
Krivi idoli
Ameriške volitve, formiranje slovenske vlade, prodaja Mercatorja in filozofova misel
© Tomaž Lavrič
Fenomen Baracka Obame daleč presega ameriško politiko. Priznam, nikoli nisem razumel, zakaj na Slovenskem vedno vžgejo paraglasovanja, na katerih se slovenski državljani tako vneto odločajo, koga bi oni izvolili za ameriškega predsednika. O kandidatih in njihovi dosedanji politiki nimajo pojma, ker pa so fascinirani nad briljantnim igralskim nastopom všečnega Obame, ki je vseskozi repetiral: Bush no good, glasujejo zanj. In počutijo se odlično!
Nacionalki smo tokrat lahko hvaležni, da nam je postregla s posnetkom palestinskega staroste, ki je novega ameriškega predsednika ocenil ledeno hladno: Clinton, Bush, Obama, za nas so vsi isti, vsi bodo podpirali le židovsko državo.
Starec pred šotorom govori modro izkustveno, moderni in šolani Slovenci ter Evropejci pa v Obami vidijo prihod novega mesije, pod katerim bo svet spet cvetel v prosperiteti.
Pravi šok za anketarje je prinesel nedavni rezultat, da je aktualna vlada Janeza Janše izjemno popularna, da jo podpira polovica vprašanih. Rezultat, ki ga že leta ne pomni. In to v času, ko vlado prevzema volilni zmagovalec Borut Pahor. Ironični komentarji pravijo, da so vlade najbolj popularne, ko nič ne delajo. Verjetnejša razlaga je odsotnost medijske kritike, ki je v zadnjem času odhajajočo vlado samo še sporadično obdelovala ob bizarnih grehih. Kar kajpak napeljuje na misel, da je bilo finalno lansiranje afere Patria odločilen moment, ki je odločil zmagovalca volitev.
Mož, ki je s patriizacijo kampanje pridobil, je bil šef Desusa Karl Erjavec. Afera mu je ponudila dnevni dostop do medijev, v katerem se je odlično znašel in vpeljal precej prikupno govorico erjavščine, ker pa ga hkrati razvpiti film Resnica o Patriji ni prištel med negativce, je na volitvah dosegel sanjski rezultat svoje stranke.
Toda njegovega uspeha zmagoviti trojček ni hotel priznati. Najprej je prva damica LDS naznanila, da je Desus manjvredni član koalicije. Hitro jo je demantiral mandatar Pahor, vendar le z besedami. Medijska poročila so vseskozi beležila njegov kratek stik z Erjavcem. Nanj so se jezili koalicijski tovariši, časopisni komentatorji, celo njegovi poslanci so mu obrnili hrbet, ko so takojci prisegli zvestobo Pahorju, ne glede na to, kaj stori Erjavec. Še več, tovariško - mimo svojega predsednika - so se sestali s poslanskim vrhom SD, tako da je bil Desus videti samo še kot seniorski klub socialnih demokratov.
In kaj zlohotnega je zastavil Erjavec? Pogledal je na volilni rezultat, iz katerega je razbral, da mora njegova stranka dobiti en ministrski sedež več od LDS, pri čemer mora imeti tudi ministra v državotvornih ministrstvih.
Ali ni to odlična poteza predsednika, ki poskuša za svojo stranko pridobiti največjo politično moč? Delovanje poslancev Rezmana, Žnidaršiča in tovarišije pa je čista degradacija stranke, ki je zadovoljna že z dejstvom, da je Pahor premier, in da ona dobi ministrstvo za delo?
Za vse koalicijske stranke je normalno, da se borijo za ministrske položaje, samo Desus bi moral biti zadovoljen že s tem, da je vpoklican med zmagovalni trio.
Kdo bi sicer dejal, da stranka upokojencev tako ali tako nima zahtevati več kot drobce iz sociale in zdravstva. Pomenljiv je pogled na prvo demokratično vlado, ki jo je vodil Lojze Peterle. Zmagovito koalicijo Demos so tedaj tvorili tudi zeleni, ki so imeli v parlamentu 8 poslancev. Koliko ministrov so tedaj dobili? Enega, ki bi načeloval ministrstvu za okolje? - Nasprotno, sestavili so malo ministrsko četico: podpredsednik vlade je bil Leo Šešerko, minister za okolje legendarni Miha Jazbinšek, za znanost Peter Tancig, za energetiko Miha Tomšič, v letu 1992 pa so dobili še petega ministra: Božidarja Voljča za zdravstvo.
Postavimo, da bi se volitve zasukale drugače: da bi zmagal trojček SDS, NSi in SLS in bi povabil v koalicijo Desus. Erjavec bi se boril za ministrske položaje, njegovi poslanci pa bi se javno sešli z Janševimi in pred kamerami pripovedovali, da podpirajo nastajajočo vlado, ne oziraje se na početje Erjavca? Mediji bi poročali, kako SDS reže Desus kot salamo!
Zdaj pa je enfant terrible Erjavec!????
Kot Kalimero se je sicer držal Boško Šrot, ko je najavil, da prodaja polovico Mercatorja. V svojem slogu, ko je okoli sebe zbral vojsko advokatov in podpornikov ter poklical teve hiše, ki so mu podarile nekaj minut osrednjih dnevnikov za njegovo samopromocijo. Boško Veliki ne pride v studio, kjer bi odgovarjal na vprašanja novinarjev, on je ta, ki jim nakloni milost, da pred njimi spregovori monolog in se postavi pred kamere, a le zato, da na epsko brez novinarskih podvprašanj pripoveduje svojo zgodbo. Ki je vsakič na glavo postavljena. Najprej ni bil lastnik Kolonela, potem se dogodi to, kar je včeraj zanikal, potem napove, da ga bo Janša dal poleti aretirati, ko pa pride september in je on še na prostosti, skliče tiskovko, na kateri napade Janšo, da je poslal k njemu kurirje, da ga prisilijo, da mu preda »Delo«, potem ga vodja urada za varstvo konkurence obtoži in sankcionira, da je prek svojih firm v resnici polovični lastnik Mercatorja, a Veliki Boško potoži, da mu dela krivico, zdaj pa spet novi obrat - in Boško prodaja pol Mercatorja, ki ga še včeraj ni imel.
Kakšen lik torej uteleša najbolj razvpiti menedžer in lastnik pivovarskega imperija? Ko bi med nami bival Moliere, bi po gledališčih igrali komad Pohlepni prevarant, televizijski satiriki pa bi ga prebadali iz tedna v teden.
Pojave menedžerjev so sicer veliki heroji medijev. Njihove tiskovne konference imajo status obiska državnega predsednika, dnevniki objavljajo z vso resnostjo in kurtuaznostjo nekajstranske plahte intervjujev z menedžerji velikih podjetij, katerih floskule dobijo toliko prostora, o katerem lahko prodorni mislec in prvak gledaliških odrov samo sanjata.
V intervjuju za časnik »Die Zeit« je točno o tem ob nastopu fatalne finančne krize spregovoril izjemni nemški filozof Jürgen Habermas: »Neizmerno komično je, kako menedžerji v gospodarstvu z vso resnostjo dopuščajo, da se jih časti kot vzore, in si mentalno podrejajo vso ostalo družbo. Povejte mi, prosim, kaj naj bi bilo pri značajih posameznikov na vodilnih položajih tako eksemplaričnega?«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.