6. 11. 2008 | Mladina 45 | Kolumna
Zgodovinski Obama?
Okoliščine so krizne in Obama ima prav zato možnost, da temeljiteje “popravi ameriški kapitalizem”
© Tomaž Lavrič
Če bi v torek namesto Američanov glasovali Evropejci, bi Obama zmagal še bolj bleščeče. To kaže, da ima Evropa Ameriko v bistvu rada, se zaveda njenega pomena in si hkrati želi, da bi se spremenila.
Pogojno se ji je želja zdaj izpolnila.
McCain ni tipičen bushevski, ampak prej značilen predbushevski republikanec. Vendar je veljal za naravnega naslednika Busheve politike. Ta oblast ima na grbi dve vojni, državi je zapravila večino ugleda in vpliva, kazala je hladno neobčutljivost za stiske državljanov, za konec pa jim je nakopala še finančno krizo, ki se je razlezla po vsem svetu. Amerika je negotova in tesnobna, želi si sprememb. Obama je to željo z dobrim instinktom povzdignil v svoje vodilno geslo in postal predsednik.
Načeloma pravzaprav ne bi smel zmagati - je črnec, liberalec, severnjak in intelektualec, kombinacija, ki ne bi smela voditi v Belo hišo. Obama je ta aksiom zanikal in napravil volitve v enem pogledu zgodovinske še pred prevzemom poslov; je prvi črnski predsednik ZDA. Če ne bi premagal Hillary Clinton, pa bi država verjetno dobila prvo predsednico.
Nekaj se je torej v Ameriki že prelomilo, druge spremembe utegnejo slediti. Vendar ne gre samo za osebnosti. Izid volitev je tak gotovo tudi zato, ker se v državi, ki zaseda pol celine, kaže veliko kriznih znamenj. Amerika nazaduje.
Na mednarodnem prizorišču ostaja daleč najmočnejša posamična država, a ni več nekdanji neizpodbitni voditelj. Nekaj je k temu prispevalo napredovanje drugih, nekaj je zakrivila sama. Neumna in krvava iraška vojna je razkrila kratek doseg njene fantastične vojaške moči, mučenje, Guantanamo, slepota za ekološka vprašanja, sodelovanje z lokalnimi despoti itd. so ji pobrali moralno avtoriteto. Že dalj časa se relativno manjša njena gospodarska moč, zdaj pa jo je udarila še finančna kriza in sesula že tako omajano vero v superiornost kapitalizma po ameriško.
Po drugi svetovni vojni je Amerika proizvajala skoraj polovico svetovnega BDP, imela je avtoriteto zmagovalca, njena demokracija je veljala za vzorčno. Njenega vodstva, njenega leadershipa, takrat ni bilo treba dokazovati, bilo je dejstvo. Potem je prišla hladna vojna, Amerika je ostala samoumevni voditelj Zahoda in tihi zgled preostanku sveta. Ko se je sesul sovjetski imperij, je ostala edina supersila. Nato se je s pospešeno globalizacijo začel nagli vzpon novih sil, združena Evropa je zlezla izpod ameriškega dežnika, svet postaja multipolaren, pod Bushem diskreditirana Amerika pa ga hoče še vedno voditi po starem, s predpostavko materialne in moralne premoči, ki je ni več.
Občutek poklicanosti za vodenje sveta živi v vsej ameriški politični eliti in tudi med ljudstvom. Toda v to prepričanje se plazijo dvomi, deloma zaradi zunanjepolitičnih katastrof, deloma zaradi notranjega dogajanja. Pregovorno samozavestna in optimistična Amerika postaja negotova.
Busheva politika izrednih razmer, slepega patriotizma, spodbujanja politične in ideološke polarizacije je državo zmedla in oslabila njeno demokracijo. Še bolj so na javno razpoloženje vplivala gospodarska in socialna gibanja. Amerika je dežela vrhunskih dosežkov in čedalje bolj klavrne vsakdanjosti za večino. Po anketi CNN so trije od štirih Američanov ob pogledu na svojo deželo v stresu, jezni ali preplašeni. Študija OECD (še pred izbruhom finančne krize) pa kaže, da blaginja in rast v 30 bogatih državah po mnenju večine nista pravično razporejeni ne znotraj nacij in ne med njimi.
Skratka, tudi v Ameriki je večinsko prebivalstvo čedalje bolj nezadovoljno z razmerami v družbi ali kar s kapitalizmom, kakršnega živi povprečni Joe. Kriza, v kateri država z denarjem vseh rešuje noro bogate špekulante, je občutek družbene krivičnosti še okrepila in morda odločilno vplivala na Obamovo zmago - socialna problematika je preglasila rasno, ideološko, kulturno. Kriza je izrastek neoliberalizma, starega že dobra tri desetletja. Bush ga ni izumil, vendar ga je, kljub moraliziranju o »sočutnem konservativizmu«, prignal do skrajnosti in prestopil meje ekonomske in socialne vzdržnosti tega darvinističnega in škodljivega modela. Z Obamovo zmago pa očitno tudi politične.
McCainov poglavitni sovražnik ni bil Obama, ampak cinični bushizem, ki je s svojim hujskaštvom zmanjšal strpnost v družbi, in to v času, ko se številna nasprotja v njej krepijo. Amerika, ki je izrazit rasni, kulturni, socialni konglomerat, bo težko živela brez strpnejšega ozračja, še zlasti v krizi.
Dogajanje v Bushevem obdobju je v bistvu kriza ameriškega modela kapitalizma, deloma pa tudi demokracije, saj je nebrzdani kapitalizem njen smrtni sovražnik. Država torej potrebuje nekakšen sodoben new deal, novo družbeno pogodbo, dopolnjeno z drugačnim družbenim ozračjem in novo mednarodno vlogo ZDA. Vse to je organsko povezano. Taka preobrazba bi bila blagodejna za ves planet, saj brez Amerike ne glede na njen relativni zaton preprosto ne gre.
Lahko Barack Obama prinese tak prelom?
Amerika se lahko zaradi izjemne predsednikove moči z vsakimi volitvami tako rekoč izumi na novo. V tej koncentraciji moči se skrivajo priložnosti in nevarnosti. Zlorabo predsedniške moči je osem let demonstriral Bush.
Obama potencial za zaželeni zasuk morda ima. Toda stvari je praviloma laže pokvariti kot izboljšati. Poleg tega je predsedniška moč vendarle omejena - z inertnim kongresom, trdimi državnimi interesi, močjo kapitala, tradicijo, trenutnimi okoliščinami. Okoliščine so tačas krizne in Obama ima prav zato večje možnosti, da temeljiteje »popravi ameriški kapitalizem« - konča obdobje neoliberalizma. S tem bi ujel duha časa doma in na vsem Zahodu. To bi lahko bil njegov osebni new deal.
Pri tem Amerika ni v nekakšnem predrevolucionarnem stanju in tudi Obama ni revolucionar ali socialist, kot so ga obtoževali v vročici kampanje. Je liberalen in resen, a previden politik. Toda zrak je nasičen z negotovostjo, nezadovoljstvom in s prežečo krizo. Na tem ozadju lahko Obama Ameriko zunanjepolitično napravi bolj sodelovalno, konča njen militarizem, doma pa kapitalizem reši pred kapitalisti, kot je za Roosevelta zapisal zgodovinar Arthur M. Schlesinger. Ameriko torej previdno zapelje v smer evropske socialne države - kolikor je pač ni okužil turbokapitalizem, uvožen iz Obamove domovine.
Novi predsednik je obet, ki pa ga čaka odločilni preizkus časa. Ameriška podoba se bo v očeh sveta vsaj začasno izboljšala že samo zaradi Bushevega odhoda in Obamove izvolitve. Veliko bo tudi, če bo Obama temeljito spremenil ameriško stališče do okolja. Veliko, a scela premalo. Če bo novi predsednik krpal samo posamične točke, se bo ameriška mnogoplastna kriza grmadila naprej. Bushizem brez Busha, pa čeprav ublažen, bi bil za svet slabo znamenje, za Obamo pa bi se potrdilo, da je njegova nenavadna življenjska zgodba z vzponom z dna na vrh izjema, ki potrjuje smrt ameriških sanj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.