Janko Lorenci

Janko Lorenci

4. 12. 2008  |  Mladina 49  |  Kolumna

Dva Pahorjeva obraza

Ruplovo imenovanje sproža vprašanja o Pahorjevi premierski kompetenci in drži

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Türk in Pahor sta do neke mere naravna tekmeca. Oba sta ambiciozna, oba se potegujeta za priljubljenost. Türku avtoriteto prinaša predvsem podpora javnosti - samo prek nje je lahko res vpliven. Pahorjev položaj pa se je s prevzemom premierstva dramatično spremenil - dobil je realno moč, s katero se Türkova ne more niti približno meriti. Zagrizeno prestižno tekmovanje med njima je torej odveč, zlasti s premierove strani.
Glede Rupla je Türk v bistvu naredil, kar je moral: spoštoval je zakon in njegovo kandidaturo zavrnil. Bolj taktično pa bi ravnal, če bi o tem, da bo Rupla zavrnil v vsakem primeru, javno molčal in se na štiri oči pogovoril s Pahorjem. Rupla bi potem verjetno dokončno odplaknilo v zgodovino, prestižni spopad med predsednikoma bi se polegel.
Toda vsebinsko ima Türk glede Rupla globoko prav: ta človek ni vreden zaupanja.
Pahor se je na trdo povedano Türkovo zadnjo besedo odzval kljubovalno. Vodili so ga lahko različni motivi; znebil bi se zoprnega Ruplovega sitnarjenja iz opozicije; demonstriral svojo odločnost in osebni primat v vladi in koaliciji; Janševi SDS bi poslal še eno gesto dobre volje; pokazal prevzetnemu Türku, da ima zadnjo besedo on, premier. Slednje je verjetno igralo pomembno vlogo. Pahor je z Ruplovim imenovanjem za svetovalca torej zdravil svojo ranjeno nečimrnost.
Pozdravil si jo je. Toda v vsem drugem se je temeljito uračunal. Poteza mu je prinesla samo škodo.
Osebno s tem ni pokazal odločnosti, ampak samoljubje. Napetost v odnosu s Türkom je kvečjemu povečal. Pametni zunanji politiki lahko Ruplove usluge samo škodijo - to dejstvo izniči jedro Pahorjevih argumentov za imenovanje. Trpelo bo tudi sožitje v koaliciji in celo razpoloženje v SD - Rupel pač zbuja splošen odpor. Poteza tudi ni impresionirala SDS; ta ima Rupla intimno za izdajalca in prej ali slej bo to tudi pokazala. Trenja v koaliciji pa so ji seveda pogodu.
Čisto drugače bi bilo, če bi si Pahor za svetovalca izbral kako ugledno ime iz opozicije ali z desnice. To bi res lahko delovalo obamovsko in poželo odobravanje. Rupel pa preprosto ni politik in človek, na katerega bi bilo mogoče obesiti kakršnokoli pozitivno sporočilo komurkoli. Tudi javnosti ne.
Najhuje pri Pahorjevi odločitvi je, da je premier z njo po lastni volji visoko v politiko znova spustil tip škodljivega, nedemokratičnega, nezanesljivega, egomanskega politika. Ruplov nekdanji osamosvojiteljski sloves je že zdavnaj potemnel. Bil je prej slab kot dober zunanji minister, uničeval je diplomatski aparat, nemarno in snobovsko zapravljal državni denar, menjaval stranke kot gate, se mnogokrat pokazal kot izrazit nedemokrat. Je tip politika, ki zvesto in pobožno kleči samo pred oltarčkom, na katerem je on sam. Tip politika, zaradi katerega je naša politika na slabem glasu.
Pahor je s tem imenovanjem grdo pohodil visoka načela, ki jih ima tako rad na ustih: načelnost, demokratičnost, dialoškost, transparentnost. Pri tem nima niti izgovora, kot npr. pri Erjavcu, da ga je v to prisilila razpršenost strankarske moči.
Pravi problem v trikotniku Türk-Rupel-Pahor je seveda premier. Rupel bo lahko nadležen, a v svojem delovanju omejen, govorjenje o Türkovih poskusih vzpostavljanja predsedniškega sistema je čenčanje. Pahor pa je, kot rečeno, slabo preračunal posledice svoje odločitve in popolnoma spregledal simbolno moč imenovanja, izraženo v zgražanju in jezi z vseh strani. Zgodilo se je nekaj, zaradi česar Pahorja ni treba kar odpisati, a sproža resna vprašanja o njegovi premierski kompetenci in drži.
Očitno se glede obojega lovi. Novinec v vladni palači ima težave pri prevajanju svojih večinoma pozitivnih načel v zapleteno realnost. Iz tega lahko nastanejo zelo škodljive posledice.
Zgled za to je njegovo ritualno zavzemanje za tesno sodelovanje z opozicijo. To je v časih krize načeloma hvalevredno. Toda premier pri tem izdatno pretirava. Njegovo do absurda prignano hvaljenje zapuščine SDS vladi otežuje jasno diagnozo stanja, distanciranje od zgrešenih dejanj prejšnje oblasti in začetek zdravljenja. To velja npr. za prikrivanje dejanskega stanja proračuna, Mercator, Patrio, zavožene odnose s Hrvaško, medije, vinjete itd.
To je politika nekakšne posiljene kontinuitete, čeprav je večina volivcev hotela prav alternativo prejšnji oblasti. Revanšizem bi bil škodljiv, toda to velja tudi za nasilno vlačenje zavese čez očitne napake in deviacije prejšnjega mandata. Če je bilo vse v najlepšem redu, kot skoraj dobesedno pravi Pahor, zakaj potem sploh kake spremembe?
Ponovno Ruplovo rojstvo vsaj delno spada v to poglavje. Njegova poglavitna vsebina pa je formiranje premiera Pahorja. Ta film z nejasnim koncem zdaj gledamo.
Po eni strani je najmočnejši politik v državi še vedno v stanju evforije in uprizarjanja samega sebe, nekakšen v deželo Kranjsko presajeni Sarkozy. To se kaže v izjemno pogostem nastopanju, načinu tega nastopanja, hitrih in včasih prenagljenih izjavah, postavljanju ministrov v okrasno vrsto za sabo na tiskovkah, bliskovitem srečavanju s socialnimi partnerji brez resno izdelanih temeljnih stališč itd.
Gre za nekakšno umetno proizvajanje avtoritete, ki z vladanjem pač še ni mogla biti pridobljena. Razumemo, da hoče Pahor takoj na začetku napraviti močan vtis. A ker je to čas krize, nepredvidljivosti in začetniške neizkušenosti, bi moral biti zdaj previden, zadržan v dejanjih in izjavah, se posvetovati.
Obnaša se v marsičem nasprotno. Širijo se tudi glasovi, da ministrom tako rekoč grozi, naj pustijo nastavljence SDS pri miru, da vnaprej na lastno pest obljublja in odobrava stvari, ki so v pristojnosti celotne vlade itd. Premier ima seveda veliko formalno in neformalno moč, toda razlike med soliranjem in odgovornim odločanjem so lahko dramatične.
Iz takega ravnanja rasejo domneve, da hoče Pahor partnerje pripraviti k izstopu iz koalicije, nato pa skleniti veliko koalicijo s SDS. To je staro sumničenje, ki ga je zdaj sunkovito oživilo škandalozno imenovanje Dimitrija Rupla, še okrepljeno koketiranje s SDS in opisano premierovo obnašanje.
Ti strahovi se zdijo pretirani: Pahor mora vedeti, da bi tako izdal svoje volivce in tvegal politično smrt. Prejkone skuša z namigovanjem na morebitno zavezništvo z Janšo Zares in LDS potisniti v kot in si na hitro utrditi položaj. Tudi lahkomiselnost je lahko zraven.
Toda tako početje koaliciji in vladi že takoj na začetku vsiljuje podtalne politične bitke in uničuje zaupanje. Taka oblast bo slabše reševala nakopičene težave.
Če vse to vsaj približno drži, imamo opraviti z dvema obrazoma novega premiera. Enim, prijaznim in dialoškim za javnost, in drugim, samovoljnim, samoljubnim in politikantskim navznoter.
In če vse to drži, lahko Pahorja strezni le pritisk javnosti in SD ter manj pohlevno obnašanje Golobiča in Kresalove. Pa seveda lastni premierov razmislek. Kar počne zdaj, spodkopava tudi njega.
Najbolj tesnobno pa je pravzaprav vprašanje: kaj če res ni sposoben videti, kakšen je Rupel?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.