dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

4. 12. 2008  |  Mladina 49  |  Kolumna

Dobro jutro vsem skupaj!

Ko bodo Pahorjeve igrice z Ruplom in Janševe s Patrio spominjale na risanke za lahko noč

Evropska komisija je konec novembra objavila svoj načrt za reševanje ekonomske krize. Toda odrešujoči dokument je po svoji vsebini in naboru ukrepov preveč splošen, da bi lahko prinesel odrešujoče rešitve, in prepozen, da bi prehitel reševalne programe svojih vodilnih članic. Ponuja tipično evropsko idejno rešitev, ki pa je polna zadreg glede težavnih koordinacij makroekonomskih politik in politične nemoči sedanje EU. Predlaga nekaj, kar večinoma vedo že članice, in ne prinaša konkretnih evropskih projektov, s katerimi bi EU od zgoraj navzdol pospešila izhod iz recesije. Za Slovenijo je bruseljska popotnica zgolj spodbuda za hitrejšo pripravo akcijskega programa, ki bo s potrebnimi srednjeročnimi strukturnimi reformami.
EU je v nezavidljivem položaju. Prvič se bo celotno evropsko gospodarstvo leta 2009 znašlo v recesiji z domala ničelno gospodarsko rastjo, s skoraj tremi milijoni brezposelnih, padajočo poslovno in potrošniško klimo ter velikimi sektorskimi in regionalnimi problemi. V teh razmerah vse članice rešujejo svoje ekonomske, socialne in politične probleme znotraj lastnih meja in pozabljajo na skupne okvire EU. Širjenje ekonomskega nacionalizma, finančnega in poslovnega protekcionizma ter političnega defetizma pa je lahko velika nevarnost za prihodnost EU, ki nima pravih vzvodov in moči za učinkovito anticiklično delovanje. Evropski načrt ekonomskega okrevanja še vedno stavi na stare ideološke konje. Najprej skuša kljub krizi ohraniti idejo trajnostnega razvoja, brani vrednote evropskega socialnega modela in se priklanja strukturnim reformam osvežene Lizbonske strategije in brezzobega Pakta za stabilnost in rast. To daje EU potrebno širino in ohranja iluzijo, da njene institucije tudi v kriznih razmerah ohranjajo vlogo ekonomskega koordinatorja in političnega usmerjevalca.
Bolj revolucionarne in problematične so konkretne finančne zahteve in deset temeljnih priporočil glede ukrepov. Skupna vsota 200 mrd evrov vrednega načrta je premajhna za centralizirano reševanje problemov in prevelika za decentraliziran način financiranja. Predstavlja sicer zavidljivih 1,5 % BDP celotne EU, toda dejansko bodo morale članice za njegovo pokritje podvojiti svoje »proračunske« prispevke na evropski ravni. Komisija ne govori o lastnih virih, temveč obveznosti financiranja prenaša na članice. Tako pa tudi sama napihuje nov balon fiskalnih obveznosti, ki pri članicah samo stopnjuje nezaupanje kapitalskih trgov, bank in podjetij. Poleg tega komisija ne ponuja jasnih kriterijev in projektov, kje in kako bo prerazdelila ta sredstva. V krizi nihče ne mara pretirane solidarnosti, ki vedno vodi do »prostih jezdecev«, ko nekateri pridobivajo na račun drugih. To očitno najbolje razume samo Nemčija.
Podobne nevšečnosti sprožajo tudi nekateri konkretni predlogi rešitev. Novi in stari evropski skladi povečujejo sredstva in širijo pomoč, toda dejansko ohranjajo stare birokratske procedure. EU naj bi za nekatere projekte članic prevzela celotno financiranje, toda zato nima nobenih konkretnih rešitev. Večina davčnih predlogov (zmanjšanje socialnih prispevkov, znižanje DDV, različne davčne olajšave ...) nima posebne teže, ker je davčna politika domena članic. Tudi pri neposrednih državnih pomočeh ni jasno, kje se začenja avtomatizem podeljevanj in kdaj te posege avtorizira komisija in podobno. Bolje se godi napovedim glede financiranja evropskih informacijskih, energetskih, logističnih in ekoloških infrastrukturnih projektov. Podobno velja za projekte javno-zasebnega partnerstva (zeleni avtomobili, varčne hiše in nove tehnologije). Težava teh priporočil je visoka stopnja neuravnoteženosti in voluntarizma, predvsem pa nejasnosti, kako jih s kriznim menedžmentom izpeljati. Predvsem pa komisija z njimi pogosto krši temeljno načelo subsidiarnosti, ki preprečuje posege Unije, če jih lahko bolje rešujejo na ravni članic.
Nekaj dilem je še posebej težavnih. Reševalni načrt želi usmerjati, koordinirati in v določeni meri tudi poenotiti reševalne pakete in ukrepe članic. Položaj članic in njihovi dosedanji koraki so že sedaj tako različni, da v okviru kriznega menedžmenta ni mogoča nobena širša skupna platforma, razen za povsem konkretne skupne projekte. EU se je ogrela za velik keynesianski pristop, toda dejansko ji manjka nekakšen akcijski evropski Marshallov plan. Brez prave moči so tudi ukrepi monetarne in fiskalne politike. Monetarni ukrepi ECB in drugih CB v kriznih razmerah ne prijemljejo, ker strah pred nelikvidnostjo blokira zadolževanje in investicije tudi pri nižjih obrestnih merah. Na fiskalni strani imajo mnoge države resne težave s strukturnimi primanjkljaji, zlasti ves sredozemski krog držav in še nove vzhodnoevropske članice. EU bi morala privoliti v hitrejša in bolj poenostavljena pravila glede večjega proračunskega deficita in odobravanja potrebnih reform glede fiskalne vzdržnosti držav. Stari novi ukrepi strukturnih politik pa že do sedaj niso bili posebno učinkoviti in bo tako najbrž tudi ostalo v kriznih razmerah.
Slovenska zgodba organiziranega spopada s krizo že zamuja. Gasparijeva krizna ekipa bi morala pripraviti izhodišča in pozvati socialne partnerje in stroko, da pripravijo nabor želenih rešitev. V drugem krogu bi morali to ovrednotiti in sistemsko uskladiti, predvsem pa uravnotežiti vire in obveznosti, da bodo ukrepi ekonomsko vzdržni in politično sprejemljivi za vlado, delodajalce in sindikate. Za razliko od evropskega mora slovenski paket postreči z jasnimi kriteriji delitve, izvedbenimi projekti in akcijskimi odgovornostmi. Reformni trikotnik je relativno jasen. Povečati moramo kreditno sposobnost bank in likvidnost gospodarstva, spodbuditi rast in »zeleno« prestrukturiranje podjetij ter povečati učinkovitost države z znižanjem nepotrebnih javnih izdatkov. Reševalni paket v višini okoli 3 % BDP (2 % doma in 1 % za Bruselj) bi nas uvrstil nekje na rob evropske fiskalne vzdržnosti.
Časa za delo, usklajevanje in ukrepanje ni veliko. Če nas zajame cunami stečajev in odpuščanj in se razdre socialni konsenz glede rešitev, bomo hitro zabredli v resno politično krizo. Takrat bodo Pahorjeve igrice z Ruplom in Janševe s Patrio spominjale na risanke za lahko noč. Pa dobro jutro vsem skupaj!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.