Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

4. 12. 2008  |  Mladina 49  |  Kolumna

Ali imamo vodjo sveta?

Obama je prvi predsednik ZDA v dobrih sedemdesetih letih in več, ki mora ljudstvu reči tiste nevarne besede, da bo slabše, preden se bo izboljšalo.

Neverjetno, da moramo zaradi ustavnih določil iz drugih časov, ko se je potovalo z vozom ali na konju, čakati več kot dva meseca, preden bodo imeli v Beli hiši novega, svežega predsednika. Nekoč - v času tako imenovane velike krize - se je čakalo še dlje, do marca, a v tistem času se je kriza le še poglobila.
Tudi Barack Obama, tako nekako, pove vnaprej, da bo takrat, konec januarja, še slabše kot zdaj. Nujne ustavne spremembe pa ne pridejo v poštev. V tem je Amerika ostala zvesta naravi anglosaškega reda. Tudi če, drugače od Angležev, ki so trdni, četudi nimajo ustave, to imajo in se je zelo držijo. Še strelno orožje uporabljajo v ogromnih količinah, ker je to ustavna pravica!
Obama se kljub težavnim razmeram in nujnemu vbrizgavanju denarja na Wall Street in Glavno ulico pripravlja na vstop v državništvo temeljito in z značilno brezbrižnostjo do tega, kaj bodo ljudje (javnost) o dolgoveznosti priprav rekli. V času, ko ni časa, si je vzel prav čas. Ali bo iz dneva v dan puščal dober vtis, se mu ne zdi tako pomembno.
Čakali smo precej dolgo, da bi svojo glavno nasprotnico v volilni bitki povabil na položaj državne sekretarke. Pomen tega zdaj že skoraj neizogibnega imenovanja je globok. Gospa Hillary Clinton ni bila ideološka nasprotnica, bila je, kot bi rekli s sedanjim političnim besednjakom v roki, liberalna kot on. Bila pa je nekaj hujšega - njemu enaka oseba za množično delovanje. Njen govor, ko se je po osebnem porazu zavzela za Obamo, je pomenil neverjeten duševni napor, ki ga je zmožna, zaradi katerega pa se lahko vprašamo, ali ne bo nekoč zopet obrnila smeri prav tako prepričljivo in za novega predsednika nevarno.
Nič zato. Barack Obama je, zdi se, neustrašen. Obdaja se z ljudmi, ki so mu globoko naklonjeni, so inteligentni in ... samosvoji. Obrnejo se lahko proti njemu prav tako, kot so se postavili v njegovo jurišno četo. V eni stvari je novi afroameriški - in beli! - predsednik ravnal kot Roosevelt: želi imeti okoli sebe in za sabo - bolj prvo kot drugo - neoporečno inteligentne ljudi. Stopa v državniški boj z upanjem, da bo četa čez nekaj časa, v najhujših trenutkih, prav tako za njim kot na začetku. Neke vrste hazardna igra je v tem. Toda storjeno je brez omahovanja.
Nekaj podobnega, v malem, bi moralo čakati tudi nas doma. Veliko bolj smo oddaljeni od spoznanja, da bo res tako. Enako, kot je to storil veliki Američan, so tudi nam napovedali težke ali vsaj težje čase. Prav tako smo tudi mi izrazili uradno pričakovanje, da bo dežela ostala ali postala strnjena. Poražene nasprotnike smo dobesedno objemali, čeprav ti ne vračajo objemov. No, šli smo dlje kot Američan. Opozicijo smo prosili - prosili! -, naj sodeluje, naj bo, kot se temu reče, konstruktivna, torej tudi prizanesljiva, čeprav vse govori o tem, da ne bo.
Ne vemo, kaj si lahko naš zmagovalec od vsega tega obeta. Obama si za zdaj obeta. In to kar veliko. Dogaja se mu namreč tisto, česar Amerika že dolgo ni izkusila. Poglablja se v krizo, ki bo - sam Obama to pravi - na dan njegovega vstopa v Belo hišo še hujša, kot je ta trenutek. Je prvi predsednik ZDA v dobrih sedemdesetih letih in več, ki mora ljudstvu reči tiste nevarne besede, da bo slabše, preden se bo izboljšalo. Citirali so, nedavno, pismo Winstona Churchilla Baldwinu, kako je že štiri tedne na Dawning Streetu, a ne more reči, da uživa v vlogi premiera. Lahko bo morda tako rekel tudi Obama. In zdaj naslednje. Kot vsi dosedanji vodje ameriške politike, kar jih pomnim, vsaj tisti iz zadnjega stoletja po Rooseveltu, tudi sedanji tu in tam, ne ravno redko, omenja prepričanje o ameriškem vodenju sveta (leadership). Beseda je v ameriških ustih nekaj tako trdnega, da se ji Američani ne odpovedo niti v najslabših časih. Vedno hočejo voditi, ne le sebe, temveč svet, celo takrat, ko so ga očitno polomili. Poraz v Vietnamu ni niti za trenutek omajal predstave o vodenju, čeprav je velika ameriška zgodovinarka Barbara Tuchman napisala knjigo o zgodovinskih norostih in med največje uvrstila prav Vietnam. Norost ni opravičilo za umik z najvišje ravni v svetovni politiki.
Norost je tu, da jo odstranimo zaradi potrebe po nadaljnjem leadershipu.
Pravkar sem prečital poglobljeno razpravo o tem, da je skrajni čas za intelektualne spremembe v ameriškem duševnem življenju, toda tudi to pot zato, da bi se vodilo. Sebe, druge, ves svet. S prikrito živčnostjo se govori o drugi polovici enaindvajsetega stoletja, ko naj bi Amerika morda izgubila vodstvo, ker naj bi ga prevzela Kitajska, pa tudi Indija. Nič zato, če ima Kitajska kljub ogromnim uspehom še vedno vsaj polovico prebivalstva, ki se ni dvignilo nad raven Afrike, in kmete, ki po zmagoslavju olimpijade nezadovoljni jurišajo na krajevne partijske komiteje. Ali če Indija ni sposobna obvarovati svojega največjega in najbogatejšega mesta pred visoko organiziranim terorizmom. Onidve bosta vodili, pravijo, če ne bo ... če ne bo Amerika obdržala svojega prvenstva. To, da morda prihaja čas, ko nihče ne bo dolgotrajno vodil nikogar drugega, ni domneva, ki bi jo politiki sprejemali ali jo vsaj upoštevali kot hipotezo.
Barack Obama ne misli izdati velike zaverovanosti v vodilno vlogo svoje ogromne, bogate, toda ne ravno dovolj moderno organizirane države - velesile. No, kaj velesile. Supersile, tiste edine, kot bi rekel Brzezinski, ki je v takšno edinstvenost Amerike verjel in ni verjel. Seveda v Belo hišo prihaja moderni gospodar, ki tudi s preostalim svetom ravna moderno. Se pravi: brez ošabnosti, z odprtimi ušesi in razumevanjem za vlogo drugih, ki niso supersila. In vendar. Moral bo nastopati zmerno, kot da Amerika ni edina supersila in kot da nismo pred nekaj desetletji že videli, kako lahko propade nekdo, ki se je tudi imel za supersilo, edino socialistično. Če bo znal »voditi« tako, da se ne bo nihče počutil odrinjenega ... V tem svetu, kjer potiskanja nazaj nihče več ne prenaša molče, bi tedaj lahko rekli, da Afroameričan - belec v Beli hiši ni razočaral naših pričakovanj. Lahko pa rečemo: pričakujemo veliko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.