18. 12. 2008 | Mladina 51 | Uvodnik
Drugi ljudje, isti kadri
»Kar se ABB-ja in Litostroja tiče, je treba vedeti, da je bila konkretna 'poslovna' ponudba ABB-ja sramotna, saj je Slovenijo obravnavala kot zanikrno banana republiko. ABB bi blagovolil prevzeti Litostroj za relativno majhen denar, stroške presežnih delavcev bi naprtil državi, ob tem pa je zahteval še od države garantirane velike posle v vrednosti večkratnika kupnine, mimo razpisov je med drugim hotel Slovenskim železnicam prodati nove vlake, odžvepljevalno napravo v Šoštanju in plinske turbine v Brestanici. Hkrati je hotel imeti še varovalko, da bi lahko, če bi se karkoli od tega zalomilo, kadarkoli izstopil in zahteval vračilo kupnine.«
Gregor Golobič, januarja 2002, v Mladini
Gregor Golobič je leta 2002 zapustil politiko. In med tem zapuščanjem je dal več izjav in intervjujev. Besni so bili vsi, v LDS in zunaj nje, tudi Drnovšku, s katerim sta skupaj dolga leta oblikovala veliko političnih odločitev, je v teh izjavah in intervjujih povedal trde besede. Med drugim je s kirurško natančnostjo opisal prihodnost LDS, levice in tudi vzpon Janeza Janše. A še pomembnejše je bilo kljub vsemu razkritje zgodbe o velikem investitorju, gigantu ABB-ju. Litostroj je bil leta 1997 v zadnjih izdihljajih. Nenadoma se je kot investitor, ki ga je bil pripravljen rešiti, v Sloveniji znašel koncern ABB, velika multinacionalka. Nekdo je pripravljen rešiti Litostroj, ki je bil v konstantni krizi že od začetka osemdesetih let! Razprava je bila bučna - vsi so se vključevali vanjo, rešiteljev Litostroja je bilo več kot delavcev v tej tovarni. A do leta 2002, do Golobičevega razkritja, v javnost niso prišle podrobnosti. In šele to razkritje je pokazalo, na kakšen način potekajo takšni pogovori - in kakšne so v resnici ponudbe. Kaj je namreč slovenski vladi ponudil ABB? Nič. A lepo zapakirano je delovalo mamljivo marsikateremu politiku. In malo je manjkalo, pa bi ABB to kupčijo tudi sklenil.
Ni bil Golobič tisti, ki je ustavil prodajo Litostroja ABB-ju, niti ni bil to Marjan Podobnik, ki se je s tem hvalil. Tisti, ki je vse skupaj zelo verjetno ustavil, je bil Drnovšek. Vmes je bilo podobnih nespodobnih ponudb še veliko in prenekatero smo v Sloveniji sprejeli z odprtimi rokami, tudi v času Janeza Drnovška. Najhujše pa se je zgodilo v času Janševe vlade. Ta je na zelo sporen način ruskim investitorjem podarila Slovensko industrijo jekla - že s prvim izplačilom dobička je bila naložba tako rekoč v celoti poravnana. Podobno se je zgodilo z Iskraemecom.
Pa ne trdimo, da se je to dogajalo zaradi morebitne korupcije. Ponavadi ni treba pri takšnih poslih nikogar podkupiti, žal je dovolj, da se na drugi strani pogajalske mize (in ta druga stran je slovenska) znajdejo dovolj naivni in nevedni ljudje - ki se jim zdi ponudba ugodna in dobra. Namenoma pravimo zdi - ker več o sami stvari tako ne vedo in se zanašajo le na svoje občutke.
Ob menjavah, ki jih je vlada Janeza Janše izpeljala v gospodarstvu, temeljni problem ni bil v tem, da imajo novi direktorji v žepu člansko izkaznico SDS, ampak da so prihajali na funkcije, ki jim niso bili dorasli, in v panoge, o katerih niso vedeli nič. Pa pri tem ne mislimo na tistega direktorja javnega zavoda, ki je sam priznal, da o zavodu in njegovi dejavnosti ne ve nič - pa čeprav je bil to pogoj za veljavnost kandidature. Njihov problem ni bil, da so bili člani SDS, ampak, da je bila to njihova edina referenca. In da so kandidati postali le zato. Izkušnje slovenske javnosti s kadrovanjem Janševe vlade so sveže. Za nekatere regije, na primer novogoriško, ki je tako vezana na družbo Hit, bodo lahko dolgoročno uničujoče. Pričakovanja, da bo nova vlada nesposobne nameščence prejšnje garniture zamenjala, so legitimna in logična. Vendar pa pri tem ne bo dovolj zagotovilo, da novi ljudje nimajo v žepu izkaznice SDS - temveč da izkaznica katerekoli stranke ni edino, kar imajo v žepu. Če imajo izkušnje in znanje, če so verodostojni, imajo lahko v žepu katerokoli strankarsko izkaznico.
V javnost začenjajo prihajati podatki o načinu usklajevanja kadrovskih odločitev v novi koaliciji. In čeprav so nekatere kadrovske poteze dobre, nelagodje narašča. Ker je v resnici vseeno, ali o tem odloča Borut Petek ali Uroš Jaušovec: neprimernost Janševega kadrovika namreč ni bila v tem, da je bil Janšev, ampak v dejstvu, da je bil popolnoma nezrel in neprimeren za usmerjanje pomembnih odločitev. Nekatere kadrovske napovedi - na primer pri iskanju novih vodstev Petrola in Nove ljubljanske banke - nakazujejo, da je Pahorjeva vlada na dobri poti, da se ujame v Janšev vzorec kadrovanja. Slovenija si ne more privoščiti, da bi njene najpomembnejše institucije spet ali še naprej vodili ljudje, ki se jim stvari predvsem dozdevajo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.