dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

23. 12. 2008  |  Mladina 52  |  Kolumna

Lajšanje bolečin, nič več

Če je pripravljeni protikrizni paket vse, kar trenutno zmore Pahorjeva vlada, potem postaja po mesecu dni sama eden izmed osrednjih delov krize

Vladni krizni paket ekonomskih ukrepov je šel v politično proceduro na četrti izredni seji parlamenta kot nekakšen polizdelek, ki so mu še tik pred zdajci spreminjali ovojni papir in sporočila političnih botrov. Toda paket je vsaj za sedaj daleč od pričakovanj. Tik pred zdajci je razkril ključna nesoglasja med socialnimi partnerji, po finančnem obsegu je zelo skromen, premalo je usmerjen v reševanje finančnega sektorja in likvidnosti, ponuja bolj srednjeročne kot kratkoročne rešitve. Če je ta protikrizni paket vse, kar trenutno zmore Pahorjeva vlada, potem postaja po mesecu dni sama eden izmed osrednjih delov krize, namesto da bi jo pomagala reševati, slovensko gospodarstvo pa bo končalo med kamni ekonomskega darvinizma. Na trgu bodo preprosto preživeli najmočnejši in najspretnejši.
Prva napaka zadeva vladni krizni menedžment. Vlada bi se morala stvari od samega začetka lotiti jasno projektno. V prvem krogu, z datumi in jasnim povabilom, bi morali vsi socialni partnerji in pomembne interesne skupine oddati svoje predloge rešitev. Vlada bi jih v drugem krogu uskladila na najmanjši skupni imenovalec in opredelila finančne vrednosti različnih možnosti. V tretjem krogu bi potem usklajevali, preračunavali in optimizirali skupne odločitve. V treh tednih bi lahko zaključili vse tri kroge, z manj improvizacije in špekulacij, ki zmanjšujejo verodostojnost vladne ekipe. Toda reči so tekle ravno nasprotno. Vladni ljudje so vsevprek nastopali in govoričili, delodajalci so s predlogi za več kot teden dni prehiteli sindikate, ti pa so nazadnje usodno vplivali na opustitev do tedaj ključnega ukrepa vlade. Tako se politika in krizni menedžment preprosto ne delata in konec.
Druga ovira je bila očitno bolj vsebinske narave. Vlada je dolgo podcenjevala domet svojih proračunskih prihodkov, ker je precenjevala stopnje rasti v letu 2009. UMAR je nazadnje več kot prepolovil svoje napovedi rasti in pogled na fiskalno vzdržnost v prihodnjem letu je zato bolj realističen. Toda temeljno vprašanje ostaja, kakšen je lahko obseg vladne pomoči. Vladni manevrski prostor znotraj maastrichtskih meril je okoli odstotka BDP in temu se prilagaja celoten sveženj ukrepov. Dejansko pa bi zadeve morali obrniti in fiskalne meje prilagoditi optimalnim ukrepom. Pakt stabilnosti že sedaj omogoča preseganje referenčnih vrednosti 3 odstotkov BDP za proračunski deficit, če država predstavi razloge in zavezo za dolgoročno javnofinančno vzdržnost. Očitno bomo za nov sveženj ukrepov spet čakali bruseljske napotke konec marca 2009. Torej bi morali ukrepe prve in druge faze svežnja vladnih ukrepov vezati na takšen razširjen okvir že sedaj in deficit bi lahko šel tudi do 4 odstotkov BDP. To pa je domala enkrat več kot ponuja sedanji vladni sveženj. Cilji, poti in fazni koraki ukrepov morajo biti jasni že na začetku, če želijo zbuditi potrebno zaupanje v poslu in med prebivalci.
Tretji problem zadeva samo ciljno usmerjenost vladnih ukrepov. Temeljna merila reformnega paketa naj bi bila fiskalna vzdržnost, razvojna naravnanost in ciljna učinkovitost. Fiskalna vzdržnost pomeni troje. Najprej upoštevanje razširjenih pravil EU, potem iskanje dodatnih fiskalnih virov in nazadnje racionalizacija trošenja. Vlada premalo natančno opredeljuje, kje in kako misli iskati nove fiskalne vire, ne le iz evropskih skladov, temveč tudi doma, pri trošarinah, učinkovitejšem zajemanju davkov, prevetritvah revalorizacij nekaterih prispevkov in podobno. Razvojni ukrepi so sicer dobro zastavljeni, toda investicijske olajšave delujejo šele na dolgi rok in nimajo posebne teže v razmerah, ko nihče ne želi investirati. Sloveniji in EU grozita namreč japonski sindrom in klasična likvidnostna past, zato so takšne usmeritve bolj razvojna ideologija kot dejanska pot želenega prestrukturiranja. Nasploh je ahilova peta vladnega svežnja, da dolgoročni ukrepi prevladujejo nad kratkoročnimi.
Vlada je svoj paradni ukrep zamenjala tik pred zdajci. Tako je načrtovano znižanje prispevkov za socialno varstvo zamenjalo subvencioniranje skrajšanega delovnega časa. Ukrep je selektiven in deluje predvsem za velika podjetja, nedvomno bo koristil tudi večjim izvoznikom. Toda to je premalo. Za stroškovno razbremenitev podjetij bi potrebovali več fiskalnih ukrepov, tudi znižanje prispevnih stopenj za socialo, ki kratkoročno bolje prijemlje kot znižanje davkov. Predvsem pa naj podjetja sama iščejo optimalno kombinacijo olajšav glede na svojo velikost, poslovni cikel in interese, vlada pa bi z njihovimi povezavami (dvojčki ali trojčki) posebej spodbujala želeno prestrukturiranje. Prav tako ni jasne meje, katerim podjetjem pomagati, zdravim, bolnim ali vsem. Če bi imeli merila za preračun družbenih stroškov in koristi ohranjanja delovnih mest ali pa koristi brezposelnih, bi lažje izpeljali sistem želene prožne varnosti na trgu dela. Razkritje pravil izbire je tukaj ključno.
Največjo pomanjkljivost vladnih predlogov vidimo v pomanjkanju resnih ukrepov za povečanje likvidnosti in finančne vzdržnosti. Tu tiči država pred enakimi težavami kot posel. Ni jasno, kako priti do finančnih virov in obuditi kreditne linije bank. Leta 2009 bo izkaz denarnih tokov ključna bilančna informacija podjetij. Sedanji ukrepi s poroštvi, krajši plačilni roki in nova vloga banke SID kot nekakšnega bančnega serviserja niso dovolj. BS je prepozno zaostrila posojilne standarde, banke in podjetja pa skupaj tičijo v zanki omejene kratkoročne likvidnosti. Poplava državnih jamstev na medbančnem trgu in težave držav pri izdajah vrednostnih papirjev dokazujejo, da ne moremo računati na standardne rešitve. Okužene terjatve bank bi morali, podobno kot na začetku devetdesetih let, seliti v posebno institucijo, s čimer bi sprostili zdravi bančni denar ob vzdržni kapitalski ustreznosti. Saniranje kreditnega krča je pogoj za oprijem vseh drugih ukrepov.
Krize je mogoče premagati z lajšanjem bolečin ali invazivnimi posegi. Zdravniki vedo za šalo, ki pripoveduje o tem, da naj bi bili ukrepi sicer pravi, le pacient nazadnje umre. Vlada je z ekonomskimi predlogi razočarala in te slike ne more popraviti hazardna politična igra s Hrvaško v Bruslju. Obeh front se je lotila zaletavo in vsaj za sedaj ni upanja, da bo krizne razmere spremenila v priložnosti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.