Živi mrtveci
Pretekli teden je bila oddaja Trenja na Pop TV posvečena ukrepom zoper krizo. V njej so kot v kakšnem resničnostnem šovu vsakih deset, petnajst minut v neposrednem vklopu nastopali tudi delavci vrhniškega IUV, ki so jim le nekaj dni pred novim letom izročili odpovedi delovnega razmerja. V resnici je bilo vseeno, kaj so ministri in drugi sodelujoči govorili - odpuščenih delavcev z besedami ni bilo mogoče potolažiti in tudi dobronamerne besede so jih le jezile.
Prav v tednu, ko je bila predvajana ta oddaja, je prav na tej televiziji po hitrem postopku brez službe ostalo več kot 20 ljudi. Tudi oni bi lahko v oddaji nastopili kot tista skupina delavcev IUV - kot skupina ljudi brez službe, še včeraj na Pop TV. Mar ne bi to naredilo oddaje še dinamičnejše?
Namen tega zapisa ni kazati na dvoličnost Pop TV. Nasprotno: narobe bi bilo, če Pop TV, navkljub dogajanju v lastni hiši in prav zaradi njega, o tem ne bi poročal in o tem ne bi pripravil oddaje. Kot je bilo mogoče razumeti informacije iz omenjene medijske hiše, je bilo vodstvo postavljeno pred trdo dejstvo: zmanjšani proračuni za oglaševanje onemogočajo izpeljavo finančno izredno velikih projektov, zato so jih bili prisiljeni odpovedati - dejansko so s tem zaščitili poslovanje medijske hiše kot celote. Res je - ljudi so odpustili grobo in niso pripravili nobenega programa, s katerim bi jim vsaj prehodno pomagali. A če bi omenjene projekte kljub vedenju, da se ne bodo pokrili, izpeljali, bi s tem ogrozili celoto. In sporočilo omenjene oddaje - ne glede na to, kaj počne vodstvo podjetja, ki predvaja omenjeni TV-program - je bilo pravo: v teh razmerah je bistveno ohraniti čim več delovnih mest.
In prav prisotnost živih ljudi iz IUV je tista, ki je bila dejansko tudi najbolj iritirajoča. A iritirajoča ni bila zaradi vednosti, da v oddaji nastopajo kot specialni efekt, ampak zato, ker nam šele ti živi ljudje dejansko kažejo, da kriza je. Nemalo ljudi se v Sloveniji namreč še vedno tolaži z mislijo, da krize pač ne čutijo.
Tisti, ki so v stiku z živimi ljudmi, ki izgubljajo, o krizi ne govorijo kot o priložnosti. Kriza pač ni nikakršna priložnost. Govoriti, da je kriza priložnost, je nesramen cinizem. Tako kot je vrhunec nesramnosti, da se bivši minister za gospodarstvo, ki bi moral ukrepe pripravljati že vsaj eno leto svojega mandata - kriza pač ni prišla z novo vlado -, drzne govoriti o tem, da sedanja vlada ni dovolj hitro in primerno ukrepala; pa četudi to delno drži. A on te moralne pravice nima. V drugih evropskih državah so ukrepe sprejemali takrat, ko je bil on še minister - a takrat je sam, skupaj z bivšim premierom Janšo, še govoril o tem, da se Sloveniji na krizo ni treba odzvati, ker je ne bo resno prizadela.
Sprenevedanje in nabiranje populističnih točk je ta trenutek najmanj primerno ravnanje. To velja za politike, za gospodarstvo in za medije. IUV navsezadnje ni propadel zaradi krize, ampak zaradi slabega upravljanja in spremenjenih tržnih razmer. Položaj marsikaterega podjetja danes ni slab zato, ker je nastopila kriza, ampak ker je bilo podjetje slabo vodeno, kriza pa je njegov položaj samo razkrila in poglobila. A do danes v Sloveniji ni bilo niti enega odstopa z visokega položaja v gospodarstvu zaradi napak, zaradi katerih je podjetje krizo pričakalo nepripravljeno. Niti en nadzorni svet v državi še ni zato razrešil uprave podjetja. Noben nadzorni svet ni zato odstopil.
Marsikatero podjetje bi takšno zamenjavo nujno potrebovalo, a kriza je postala tudi priročen izgovor, v katerega je mogoče skriti pretekle zgrešene poteze. Navsezadnje so se tudi napake prejšnje vlade, ki jih ni bilo malo, danes skrile za posledice krize. In vendar je treba še enkrat poudariti, da kriza ni prišla nenadoma, ampak se je začela že leta 2007.
Ob tem ni nepomembno, da v Sloveniji enako kot v drugih državah najbolj neizprosno odpuščajo podjetja, katerih lastniki so daleč stran, torej predvsem podjetja v lasti velikih mednarodnih korporacij. Njihove družbe v Sloveniji namreč dobivajo zgolj preprosta navodila: zmanjšajte stroške dela, zmanjšajte število zaposlenih, vaša naloga je ohraniti dobiček na ravni preteklega leta in podobno. Zanje, ki so daleč stran, gre pač le za številke in ne za žive ljudi.
Ko se bodo jutri spet iskali menedžerji in drugi heroji leta, bo treba iskati predvsem tiste, ki bodo pokazali, da so razumeli sporočilo krize: da se je namreč v času domnevno neskončne rasti pozabilo, da so bistveni ljudje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.