Doba disproporcov
Znameniti profesorji novega tipa, premier, ki ne stoji za svojimi dejanji, in brezzobi študentski revolt
© Tomaž Lavrič
Kdo so najbolj plačani predavatelji po svetovnih univerzah? Misleci, ki odpirajo nove perspektive, eruditi ali profesorji, katerih predavanja držijo v napetosti polne dvorane? Nobelovi nagrajenci ali morda kultni filozofi?
Napačna sled. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je napovedal, da po koncu mandata
odide za priložnostnega predavatelja. Za vsako konferenco bo računal po 150 tisoč evrov. Prepotentni megaloman? Nikakor, za zgled si je zbral trenutno najbolj plačanega svetovnega profesorja Billa Clintona. A ne le on, ki je veljal za karizmatičnega voditelja, celo stari Bush za svoje govore zahteva od 50 do 75 tisoč dolarjev.
Politiki, ki pripovedujejo trivialnosti ali svoje predsedniške spomine, so danes med najbolj iskanimi učitelji!????????????????
Pravzaprav smo jim lahko hvaležni, saj s svojimi rekordnimi honorarji ustvarjajo evidentni občutek absurdnosti. Sploh, ko se jim bo pridružil še mladi Bush, ki bo za uro bušizmov pred univerzitetniki pokasiral po 500 stodolarskih bankovcev. Takrat bo vsa absurdnost na dlani.
Pa vendar, kako je mogoče, da so nesramno orjaški zaslužki doslej neizpodbitno veljali za osnovno počelo, ki poganja razcvet svetovnega gospodarstva?
Po odgovor sploh ni treba daleč. Eden največjih magov je slovenski odvetnik Planinšec. Podjetju Elan je svetoval za skoraj milijonski znesek v eni sezoni, potem pa je smučarski gigant kolapsiral in napovedal celo množično odpuščanje. Če je veljalo tiho pravilo, da se sanjsko plačevanje izbrancev izplača, saj prinaša gospodarski razcvet, dejstva kažejo nasprotno. Ista zgodba kot pri Elanu se je potem ponovila pri Muri: nesramno bogato plačani odvetnik, za njim pa polom.
Celo pri košarkarskem klubu Olimpiji se je dogodilo isto: v letu z rekordnim proračunom, je klub dosegel rekordno slabe rezultate. Simplicistični pogled, ki verjame, da podjetja in moštva dosežejo najboljše rezultate, če je vrh plačan z zlatom, se je izkazal za usodno prevaro.
Pravi anahronizem je zato poskus vlade, ki prek šolskega ministra Igorja Lukšiča poskuša ravnateljem dodeliti trajni mandat. Spet enostavni čarovniški abrakadabra: če se bodo ravnatelji počutili brezskrbno kot nezamenljivi vladarji, bodo šole začele producirati genijalne učence!????
Neverjetno je, kako takšni nonsensi sploh dobijo domovinsko pravico, kako ministre s takšnimi predlogi javnost sploh lahko jemlje resno.
Kult menedžerjev se je sicer že vmes pokazal kot nesmiseln. Nekdanji direktor Mercatorja je veljal za poslovniškega genija, prejel je celo najvišjo menedžersko nagrado, toda potem ko so ga odstavili, ni bilo zanj nobenega zanimanja. Nobeno veliko podjetje ga ni najelo, tako da si je kot rešilno opcijo našel županjevanje.
Pahorjeva vlada napoveduje drugačne čase. Toda velika kadrovska poteza, kot je bilo iskanje novega šefa NLB, je potekalo praktično inkognito. Brez javnega razpisa, brez poziva domačim in tujim bančnikom, brez tekme med kandidati in njihovimi vizijami so prek noči postavili favorita LDS Draška Veselinoviča.
Na volitvah državljani izvolijo poslance in prek njih predsednika vlade s predpostavko, da bo ta odgovoren za kadrovanje in z njim za prosperiteto države. In kaj stori premier Pahor? Po kritikah javno izreče, da on z imenovanjem primusa NLB nima nič. Da z ničemer ni vplival na nadzornike. Kot poslednji dokaz potegne kadrovsko komisijo Kas, ki odslej velja za modrega dirigenta. Zdaj je Bogomir Kovač s svojimi sodelavci ta, ki bo prvi kadrovik države. Narobe svet. Zakaj je potem Pahor predsednik vlade in ne prof. Kovač?
Od prvega moža je pričakovati, da ima voditeljske sposobnosti. Ne pa, da ravna kot simbolna instanca, ki je zadnjič komaj dve uri po tragediji na smučišču na Starem Vrhu prihitel, da bi nudil moralno oporo svojcem žrtve. Predsednik vlade je ja ta, ki lahko potegne sistemske poteze kot napoved spremembe zakonodaje, ki bi vpeljala na smučiščih varnostno politiko, ki bi drastično oglobila tiste, ki pod vplivom alkohola in z nevarno vožnjo ogrožajo življenja soljudi.
Življenje ljudi in bivanjski standard v deželi sicer nimata velike cene. Zadnjič je slavil celjski župan Boško Šrot, ki je zadovoljen predstavil analize količine kadmija in svinca na otroških igriščih. Ugotovili so, da je v otroški mivki zanemarljiv del nevarnih substanc, da igranje na peskovnikih ni nevarno, da je bistveno bolj nevarno, če jedo zelenjavo, pridelano na celjskih vrtičkih.
In kje je tu vzrok zadovoljstva? Prebivalci Celja živijo na kontaminiranih tleh, ki so tako zastrupljena, da je pri njih pridelava poljščin fatalna za človeška življenja. Je mar župan razglasil izjemno stanje in napovedal sistemske ukrepe, s katerimi bi začel proces revitalizacije celjske krajine? Se je oglasila ombudsmanka gospa Zdenka Čebašek Travnik, ki je od njega in države zahtevala, da državljanom zagotovita osnovno ustavno pravico, kot jo zagotavlja 72. člen ustave. »Vsakdo ima pravico do zdravega življenjskega okolja.«
Varuhinja človekovih pravic je v drugi zadevi glasno protestirala, ker je nacionalka prestavila urnik risank za pol ure in s tem posegla v pravice otrok.
Seveda upravičeno. Zainteresirana javnost je tu dosegla zmago, saj je vodstvo RTVS obljubilo, da vrne risanke v prvotni termin.
Enako nejevoljno so ravnali študentje, ki jih je razjezila drastična podražitev bonov za prehrano. V lepem številu so se zbrali pred parlamentom, da bi ponazorili absurdni položaj, po katerem država kot socialni problem jemlje poslance, ki jim subvencionira kosila, za katera plačujejo manj kot študentje. Napovedovali so množični pohod v parlamentarno restavracijo. In rezultat? Poslanci SD so izbrali šesterico in jim plačali kosilo, ostali pa so se nato mirno razšli. Še več, medijski zmagovalci so postali Luka Juri in njegova parlamentarna tovariša, ki so množici ceremonijalno kuhali in ponujali skodelice čaja. Naslednji dan je časnik »Dnevnik« kot foto material študentskih protestov objavil fotko poslanskih kuharjev.
Popolni fiasco študentskih protestov, ki imajo samo status priložnostnega happeninga.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.