Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

22. 1. 2009  |  Mladina 3  |  Kolumna

V senci holokavsta

Čakajoč na znamenja, da velika sila le ne bo vedno capljala za neko majhno, a zelo energično državo

Če si v na novo zasedenih krajih po izraelski veliki zmagi v šestdnevni (v resnici le tridnevni) vojni mučil zmagovalce z vprašanjem, ali se bodo in koliko se bodo umaknili z Zahodnega brega ali z Golanske planote, si dobil blag odgovor, s katerim ni bilo povedano nič. Saj to ne bo težko in mi ne mislimo ostati, so odgovarjali, naj nas le Arabci priznajo.
Nekateri Arabci so jih medtem priznali, med njimi tudi največji sosed Egipt, vendar se odgovor na tisto vprašanje odlaga vztrajno in tako pogosto, da je že težko verjeti, da se vprašanje sploh splača ponavljati. Medtem je Izrael skoraj popolnoma uničil Gazo.
Tisti iz Evrope, ki so pri tem dlakocepstvu vendarle vztrajali upajoč, da bi bil takšen umik, zlasti z Zahodnega brega, ključno dejanje sprave med Izraelci, no, če hočete Judi, in Arabci, so morali zelo dolgo poslušati patetično poudarjanje, da so Judje trpeli dva tisoč let in doživeli strahote, zaradi katerih jih svet mora razumeti, ko zaokrožajo svojo državo in ostajajo previdni. Nekdanji premier (in v mladosti tisto, kar danes imenujemo terorist) Menahem Begin je v Združenih narodih na vsako vprašanje, ki se mu je zdelo zapleteno, odgovarjal s slovitim vzklikom »Nikoli več«. In s tem so bile vedno utišane kakršnekoli polemike o velikosti Izraela.
Resnični vzrok za to, da je Beginova pripomba, tudi v najspornejšem sosledju, uspešno delovala na svetovni zbor novinarjev, ni bil, kot se zdi, povezan s krizo na Bližnjem vzhodu, marveč s senco holokavsta! Vtis, ki ga je v zgodovini sveta, ali pa vsaj Evrope in Severne Amerike, zapustila usoda Judov v Hitlerjevi dobi, je ne le ogromen, marveč takšne narave, da se ob njem ustavi sleherna razprava o čemer koli, kar je povezano z Judi, tudi takrat, ko se kdo opogumi in opozori, da je Izrael nekaj drugega - navadna država članica Združenih narodov s svojimi običajnimi obveznostmi, kakršne imajo vsi.
Velika ironija je v tem - to je bil moj osebni vtis med obiskom Izraela ob šestdnevni vojni -, da v dnu duše številni, tudi izobraženi Izraelci štejejo Arabce za človeška bitja nižje vrste.
A ne pomaga nič in vsi čutimo, ko se omenja Bližnji vzhod, da se travme, ki ne zadeva samo Judov, marveč vse človeštvo, ne moremo znebiti. Moralo bi biti že smešno, če bi kdo očital kritikom izraelskega ravnanja antisemitizem, vendar se je večina težko odločala za kritiko celo takrat, ko je sveti borec za razširjeno izraelsko državnost Ariel Šaron izpeljal pogrom nad begunskimi taborišči v Libanonu. Takšnemu borcu dovolijo tudi življenje po klinični smrti.
In če dovolijo nadaljevanje življenja po klinični smrti, potem bi se svet moral sprijazniti celo s posledicami vojaških operacij, ki jih Izrael izvaja, denimo, na območju Gaze. Tudi če nam pokažejo, še precej diskretno, trupla stotin otrok, ubitih med bombnimi napadi ene najboljših letalskih sil na svetu. Seveda so ti napadi označeni le kot odgovor na raketne napade Hamasa na izraelska območja in nekaj žrtev med Izraelci. Nekaj žrtev. Sto palestinskih otrok za enega izraelskega.
To bi se nam moralo zdeti razumljivo, seveda, saj vidimo dogodke v senci holokavsta! Saj so napadi izraelskih zračnih sil potem le pravičen odgovor na delovanje palestinskih skrajnežev. Ah da, skrajneži! Beseda, ki je rezervirana za tiste, ki niso vprašali za dovoljenje, ali se lahko z orožjem postavijo po robu, recimo, okupaciji. Danes so skrajneži pripadniki Hamasa, včeraj so bili to privrženci Jaserja Arafata, ki pa je potem sklenil mir z Izraelci ter skupaj z Icakom Rabinom v Beli hiši podpisal uvod v mir, vendar ta ni veljal dolgo. Posebnost sporazumov v arabsko-izraelskih odnosih je od samega začetka - to pa je zdaj že skoraj sto let -, da veljajo le nekaj časa in le za nekatere.
Izraelski zračni napadi, rušenje Gaze, streljanje v poslopja mednarodnih ustanov, pa tudi tisti otroci, ki so se v kritičnih trenutkih znašli na napačnem kraju, vse to naj bi svet gledal skozi šok, ki ga je ta svet doživel ob holokavstu. Gre za maščevanje in pri maščevanju je težko razpravljati o upravičenosti in številu žrtev, tudi ko gre za otroke. Razen samih izraelskih, seveda. Ti upravičujejo sleherni protinapad.
So še druge stvari, ki upravičujejo okrutnost protinapadov: Hamas izrablja otroke za človeški ščit. Civilno prebivalstvo, med katerim se skrivajo ... skrajneži. Svet je potisnjen v igro, pri kateri vsaka beseda dobi svoj poseben pomen, ki naj bi ga vsi sprejeli. Žrtve so le delno žrtve, in če se med njimi skrivajo skrajneži, potem so žrtve pač neizogibne in sploh niso več žrtve.
Prišel je čas, ko bi se morali znebiti travme, v katero je svet spravil holokavst, ta najokrutnejša iznajdba uničevalnih nagonov evropskega duha prejšnjega stoletja. In vendar se Evropa in Amerika, tako se zdi, nista pripravljeni lotiti revizije, ki bi nam omogočila, da bi Izrael videli le kot Izrael in ne kot še eno utelešenje judovskega trpljenja, da bi v izraelskih letalih ameriške izdelave videli le to, ne pa maščevalcev zaradi tisočletnega preganjanja. Morali pa bi narediti ta skok, zaradi katerega bi se znašla v težavah Cipi Livni, ne pa Judje. Morali bi se psihično pripraviti na nove metode v politiki ameriške vlade, ki bi oživile spomin na predsednika Eisenhowerja, zadnjega, ki je bil v arabsko-izraelskih odnosih resnično objektiven. Ko to pišem, še ne vemo, ali Obama prinaša kaj svežega. Zanj to ne bo preprosto. Bilo pa bi zgodovinsko potrebno. Potrebne stvari se seveda v zgodovini ne zgodijo vedno. Svet bo zadovoljen že, če se bodo na vrhu ameriške politike, ki je bila doslej več desetletij ujetnica holokavsta, pojavila le nežna znamenja otoplitve. Znamenja, da velika sila le ne bo vedno capljala za neko majhno, a zelo energično državo. Zakaj bi?

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom. .

Zakup člankov

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890. Kodo, prejeto na telefon, prepišite v spodnje okence in takoj boste boste lahko dostopali do vsebin.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Mladina digital - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate .
Z dolgoročno NAROČNINO prihranite tudi do 25 %!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.