Pravda za oslovo senco

Politiki očitno še vedno ne razumejo resnosti razmer in se šalijo. Toda na čigav račun?

Politični zaplet pri sprejemanju zaključnega računa za proračunsko leto 2007 v slovenskem parlamentu in med vrhovi slovenske politike je dober kazalec razmer v državi. Na eni strani imamo petelinji boj med prvakoma vodilnih strank, Pahorjem in Janšo, na drugi merjenje moči med strankami za zgodovinsko dediščino prejšnje vlade. Janševa zanka z obstrukcijo je hkrati čudovit dokaz o ujetosti slovenske notranje politike v razmerju do Hrvaške. In na koncu kot v telenoveli opozicija izsili ponovno glasovanje, vladna koalicija pa proda dosedanje stališče, da bi rešila svoj evropski obraz. Očitno Pahor z vsako pomembno potezo povzroča nov kaos, Janša pa kot ponavadi za talca svojih interesov ponuja državo. Zunanja kredibilnost države pada, notranje reševanje gospodarske krize pa se zapleta. Kaj se dogaja?
Proračunska politika je vrh politično-ekonomske demokracije v parlamentarni državi. Toda v Sloveniji imamo z dinamičnim načrtovanjem dveletnih proračunov, njihovimi rebalansi in revizijskimi popravki še vedno težave. Gre za tri probleme. Prvi je povsem tehnične narave in pomeni prehod med sistemi, standardi, poročanjem in revidiranjem ter upoštevanjem popravkov. Drugi je težji in pomeni večno skušnjavo kreativnega računovodstva med različnimi državnimi blagajnami, ko lovimo politično občutljiv proračun ožje države na račun možnih prenosov drugam. In na koncu imamo želene proračunske cilje in omejitve, ki jih v zadnjih letih oblikujejo predvsem merila EU, vsakokratni politični cilji in volilni cikli. In tu se je pravzaprav zapletlo.
Računsko sodišče je oktobra 2008 revidiralo zaključni račun proračunskega leta 2007, ki ga je pripravila Janševa vlada, in ugotovilo, da namesto presežka (37 mio eur) prikazuje primanjkljaj (9 mio eur). To ni nikakršna posebnost, prej običajna praksa revizijskih poročil letnih proračunov tudi prejšnjih vlad. Nova Pahorjeva vlada bi morala opraviti popravek, s čimer bi odpravila zadržek revizije, in ga posredovati parlamentu v normalno politično potrditev. Toda odločila se je nasprotno. Ničesar ni popravila, v parlamentu pa je politično zavrnila Janšev proračun. In Janša, ki je pripravljen stopiti celo v zasebne tožbe, kadar brani svetost in uspešnost svojega vladanja, je s politično obstrukcijo, ki je hkrati zaustavila odločanje o Hrvaški, matiral politično koalicijo. Pahor je napravil dve izhodiščni napaki. Spregledal je politično reakcijo nasprotnika, z zaključnim računom brez popravkov pa je nadaljeval sporni način obnašanja slovenskih vlad po letu 2002. Dokler bo bivši premier revizijske popravke razumel kot »ideološki revanšizem«, sedanji pa jih bo uporabljal kot predmet politične trgovine, tej državi ni pomoči.
Rešitev, ki jo je Pahor ponudil dva dni pozneje, te zaplete namreč samo stopnjuje. Zdaj naj bi koalicijski poslanci sprejeli, kar so prej zavrnili, hkrati pa bodo dokončno potrdili tisto, česar ne bi smeli, če bi sledili računskemu sodišču. Janševi so leta 2005 seveda tudi glasovali proti zaključnemu računu Ropove administracije, toda to je del običajnega političnega sprenevedanja. Koalicija pred javnostjo demonstrira politično verolomnost, skupaj z opozicijo pa tudi nespoštovanje pravil pravne države, ki jo predstavlja institut državne revizije.
Edina korist, ki bi lahko izšla iz te zmešnjave, bi bilo dokončno razbitje kriznega političnega partnerstva. To namreč v sedanji politični zmedi zamegljuje temeljne prvine političnega boja. Paradoksalno, Janša je na ključni točki kljubovanja in demontaže parlamentarnega odločanja dejansko vrnil v igro temeljne mehanizme parlamentarne demokracije. Parlament je s tem postal običajno torišče nasprotnih politično-ekonomskih interesov namesto polje nekakšne partitokracije, zunajparlamentarnega usklajevanja stališč, ki naj potem omogoči gladke odločitve v parlamentu. Toda bojim se kakovosti demokracije, ki jo rešujejo takšni paradoksi in Janez Janša. Podobno kot nasprotujem takšni Pahorjevi zunajparlamentarni konsenzualni politiki, ki naj bi bila zgolj pokritje za povsem očitne politične napake prvega ministra.
Zakaj so takšna razmerja tako nevarna prav v sedanjih kriznih razmerah? Kriza zahteva hitro ukrepanje, ukrepi pa bodo prijeli in vodili do rezultatov, če bodo njihovi nosilci spremenili dosedanje načine obnašanja. V središču reševanja sedanje krize so vrednote zaupanja, kredibilnosti, transparentnosti, poštenega ravnanja, toda vse to sedanje politične elite več kot demonstrativno teptajo. Mancur Olson je leta 1982 v svojem delu Vzpon in padec narodov opisal, kako države postanejo plen političnih in poslovnih interesnih skupin in kako to vpliva na znižanje ekonomske učinkovitosti in rasti. Dejansko tu tiči eden temeljnih vzrokov širine in globine sedanje krize. Zato je tako pomembno, da postavimo pri reševanju krize v ospredje institucionalni okvir splošnih javnih interesov. In da ob splošnem navdušenju ob pokopu tržnega liberalizma ne pozabimo na njegovo večno sporočilo, da je tržna svoboda uresničljiva samo zaradi medsebojnega spoštovanja in zaupanja nasprotnih interesov. Demokratične procedure in trg pa so za zdaj edine institucije, ki to omogočajo.
Namesto sedanje pravde za oslovo senco glede minimalnega primanjkljaja ali presežka bi bilo bolje ugotoviti tri druge reči. Zakaj ni bil presežek v obdobju konjunkture bistveno večji (Janša), kako izboljšati fleksibilnost proračunske blagajne zaradi učinkovitejšega delovanja samodejnih anticikličnih stabilizatorjev (Pahor) in na kakšen način povečati sposobnost črpanja evropskih sredstev za razvojne projekte. Svet za fiskalno politiko kot nov neodvisen organ še vedno tava v temi, ni napovedi združevanja razvojnih programov in tudi želeni reševalni krizni paketi šele čakajo na svoje finančno pokritje. Izpostavljenost slovenskega finančnega sistema tujini pa je nadpovprečna znotraj EMU, čeprav ni usodna.
Politiki očitno še vedno ne razumejo resnosti razmer in se šalijo. Toda na čigav račun? V času ekonomske krize so politične izredne razmere dobra popotnica v splošen polom. Pahorju se čas izteka in edino radikalna sprememba dosedanjega ravnanja koalicije in vladnega vodenja je lahko odrešitev. Kriza namreč ni čas čudežev, temveč kesanja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.