Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

12. 2. 2009  |  Mladina 6  |  Kolumna

Pismo kot usodna puščica

Premier v vlogi dežurne tarče, pod njim pa marš kadrovske revolucije, fitofarmacije in gradbenega lobija

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

Pred zadnjimi volitvami je Pahorjeva koalicija napovedovala, da bo vodila drugačno politiko od Janševe vlade. Če je bila značilnost prejšnje koalicijske vlade, da se je izjemno trudila najti ravnovesje, da vsaj v prvih letih vlade nismo zapazili javnih konfrontacij, je tokratna vladajoča koalicija v permanentnem spopadu sama s seboj. Tako podpredsednik LDS Slavko Ziherl piše javno pismo premieru, v katerem ga roti, da naj se ne dogovarja s predsednikom opozicijske SDS. Zares nenavadna gesta, ki pa ima v sebi predvsem neprikrit paternalizem. Psihiater podučuje mladega premiera, da je naiven, ker ne sprevidi, da je Janez Janša diabolična figura, ki komaj čaka, da bi spet prevzel oblast. Postopek spominja na stalinistično politiko, ki je od zmage '45 v meščanskih strankah, duhovnikih, veleposestnikih, političnih emigrantih in kulakih vseskozi videla smrtne sovražnike, ki se celo poraženi le pretvarjajo, da so lojalni, v resnici pa vseskozi prežijo, kako bi zavladali.
V resnici ima sicer podpredsednik LDS zelo prav: želja prvaka SDS je vsekakor ta, da nekoč spet pride na oblast, toda istočasno enako željo gojijo tudi Zares z Gregorjem Golobičem, LDS s Katarino Kresal in posamezni podprvaki SD. Veliko jih je, ki se nadejajo kolapsa Pahorja in tako upajo, da ga bodo zamenjali. Toda to ni politična patologija, ki bi jo utelešal Janša, ampak normalno stanje duha v politiki.
Tisto nenavadno je politična strategija stalnega demoniziranja Pahorja in ustvarjanje stalnega konflikta znotraj vladajoče koalicije. Tudi za časa Drnovškovih vlad je kdaj prišlo do kratkih stikov, vendar med njegovimi partnerji nikoli ni postalo politično popularno javno protestirati proti njegovim potezam. Še več, trenutno je najbolj všečno biti paralelni premier, ki dejanskemu premieru razlaga, kaj bi moral početi, da bi bil dober in moder vladar.
V načelu sicer možna oblika politike, ki pa mistificira vlogo predsednika vlade, ki je naenkrat odgovoren za vse, ki postaja dežurni grešni kozel. Posledica je, da ministri v njegovi senci delujejo povsem neopaženo.
Pomislimo samo, kakšne medijske pozornosti je bilo deležno pisemce drugega človeka LDS, in kako brez prask jo je odnesel kmetijski minister Milan Pogačnik. Potem ko so se lani inšpekcijske službe po detektivsko lotile odkrivanja povzročitelja množičnega pomora čebel, ga po filigranskem delu izsledile, tedanja vlada potem prepovedala uporabo nevarnih pesticidov, je minister Pogačnik nonšalantno zavrgel njihovo kolosalno delo. So ga zato obletavali mediji, od njega zahtevali izjavo in pojasnilo, zakaj za ceno nacionalnega zdravja podpira fitofarmacevtski lobi, so medijske hiše organizirale okrogle mize in soočanja na temo, ki hudičevo zadeva življenje človeškega, živalskega in rastlinskega prebivalstva Slovenije? Ne, to se ne more meriti z nasveti gospoda Ziherla. In še toliko manj s Cviklovim odkritjem demonskega fotokopirnega stroja. Stvar se kaže pravzaprav kot premišljeni načrt, po katerem v akcijo pošlješ oficirja za škandale, da bi speljal pozornost na drugo sled. Dejansko, tudi premiera Pahorja novinarji niso povprašali, če tudi sam stoji za odločitvijo o ponovni legalizaciji fatalnih pesticidov.
Vlada je sicer uspela elegantno vpeljati hiperdemokratični kadrovski svet. Toda, sedaj se je izkazalo, da ne gre več za svet modrecev, ampak se bodo naddemokratične komisije razmnožile kot zajci. Napovedanih je kar sedem področnih komisij. In kaj bodo počele? V državi je od štiri sto do tisoč javnih zavodov in lepo po vrsti bodo v njih imenovale nove člane nadzornih in drugih svetov. Enostavno, pod krinko blagodejnega imena KAS bodo izvedli revolucijo in sistematično izpeljali kadrovski cunami. Vsi doslej imenovani so bili postavljeni politično, torej neprofesionalno, vladni oficir Cvikl pa bo poskrbel, da bo odslej vse teklo po strokovnih standardih. Ker institucije KAS niso poznale Janševa, Ropova, Bajukova, Drnovškove in Peterletova vlada, to pomeni, da se resnično demokratično kadrovanje začenja šele z januarjem 2009!???
To pa je dejanska lastnost avtoritarnih vladavin, ki so se štele za superiorne in so izničile tradicijo svojih predhodnikov; fašistični režim v Italiji je na primer začel na novo šteti leta z datumom prihoda Mussolinija na oblast.
Sicer pa, kaj je že napeljalo aktualno vlado, da ustanovi brezmadežni KAS. Premier Pahor je v enem televizijskih pogovorov dejal, da je bilo povod netransparentno imenovanje Draška Veselinoviča na čelo NLB. In 7 veličastnih Kasov bo pravičniško prerešetalo vse institucije, vse razen NLB!??????????????????????????????? Popravili bodo vse, razen največjega problema.
Eden največjih problemov slovenske prestolnice je ansambel Šentjakobskega gledališča, ki se noče izseliti iz svojega sedemdesetletnega doma. Župan Janković jim je demokratično ukazal, da naj se izselijo, oni pa mu molijo pod nos papir s peticijo podpore. TV posnetek obiska pri županu je pokazal skrajno naivnost gledališčnikov. Pred mestnega glavarja so prišli z delegacijo, ga skušali prepričati z argumenti, on pa jih zavrne, da je stvar odločena, da so njihovi argumenti prazni. Tradicija gledališča, ki je udejanjena v stalni stavbi, ki simbolizira Šentjakobsko gledališče, zanj ne šteje. Toda to ni nič novega, župan Ljubljane vodi politiko velikega gradbinca, vse ostalo mu je postranski nebodigatreba. Preseneča bolj skupina gledališčnikov, ki ne razume, da je dialog z avtoritarnim voditeljem nemogoč. Igralci, režiserji, mojstri kulis in dramaturgi si morajo v svojem boju izmisliti obliko gledališkega upora, če hočejo ubraniti svoj talijin hram.
Slovenska posebnost je, da se aktualno gospodarsko krizo jemlje kot manjši remont, kot da bo pojutrišnjem spet vse tako, kot je bilo včeraj. Kot da je finančni kolaps naključje in ne sistemski factum. Ljubljanska mestna oblast je odličen primer filozofije mega zaslužkov frenetične gradnje, ki velja kot edina in najvišja vrednost bivanja, kateri je podrejeno vse ostalo.
Celo županov časopis Ljubljana je na nekaj drobnih vrsticah priznal, da je onesnaženost mestnega zraka s trdimi delci izredna, da je bila v lanskem letu kar 100 dni presežena njihova mejna vrednost; medtem ko je dovoljena doba vsega 35 dni. Trikratna devastacija bi morala biti znak za alarm in premislek, kako omejiti promet v mestu. In kaj kanijo storiti županovi? Zoran Janković napoveduje novi gradbeni mega projekt, s katerim bo še povečal promet v mestu, ko bo Dunajsko cesto razširil v šestpasovnico.
Te dni so v Evropi mrzlično razmišljali, kako ohraniti mestno okolje. 350 evropskih mest je podpisalo konvencijo za znižanje izpustov toplogrednih plinov, zlasti CO2. Med njimi seveda ni bilo ljubljanskega župana.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.