dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

26. 2. 2009  |  Mladina 8  |  Kolumna

Flaubertov bovarizem

Pahorjeva vlada in celotna vladna administracija sta v popolnem operativnem krču in ta je celo nevarnejši od kreditnega

Drugi vladni sveženj ukrepov za reševanje krize je sestavljen iz treh delov. Namenjen je finančnim spodbudam, racionalizaciji stroškov države in razvojnim usmeritvam. Vladna nova ekonomska politika (NEP) se spoprijema s finančno in realno krizo neprimerljivih razsežnosti. Naslednje mesece bo zato politično najtežje vzdržati silovit ekonomski pritisk, ko bo krizni požar v hipu zajel gospodarstvo, vladna zdravila pa ne bodo dovolj hitro učinkovala. Zato so sedanji programi še vedno preveč ohlapni in neživljenjski, manjkajo jim sektorski poudarki, jasna sledljivost odgovornosti dajalcev in prejemnikov pomoči ter udarnost projektnega in kriznega menedžmenta.
Dramatičnost gospodarskih napovedi nima več pravih meja niti omejitev. Nikamor se ni mogoče umakniti, recesija je povsod in kriza je zajela domala vse države, celo najdinamičnejši gospodarstvi Kitajske in Indije. Finančna kriza je tako globoka, da je ogrožena solventnost nekaterih držav, kot sta na primer Islandija in Irska, v velikih težavah so baltske države, pa tudi naše sosede, Italija, Avstrija in Hrvaška ... Hkrati že vemo, da utegneta sedanja gospodarska kriza in izhod iz recesije trajati globoko v leto 2012. Najbrž predolgo, da bi sedanja EU to normalno zdržala.
Dosedanji protikrizni ukrepi niso zalegli. Gospodarstva so proizvodno globalizirana, zato vrsta nacionalnih ukrepov deluje protislovno. Če Nemčija ali Francija subvencionira nakup avtomobila, da bi spodbudila domačo industrijo, to nenadoma lahko bolj koristi tovarnam v tujini. Proizvodna, trgovinska in finančna prepletenost je tolikšna, da posamične rešitve preprosto niso mogoče. Večina držav je odvisna od svetovnega trga, pogosto od tujega povpraševanja in finančnih tokov. Vsak je odvisen od drugega, zato posamični državni reševalni svežnji ne prijemljejo. Ni jasno, kako bodo države krile svoje obsežne reševalne programe, zato nihče ne verjame v politične rešitve. Ekonomska negotovost se nadaljuje in vsaj za sedaj ni pravih vzvodov, kako podržaviti bankrotirani zasebni kapitalizem.
Obstajajo samo tri poti. Letos bosta prevladala grobo tržno prilagajanje in ekonomski darvinizem. To pomeni, da bodo trgi večidel sami počistili s cenovnimi baloni, kapitalskimi slabitvami v bilancah, brezposelnostjo in propadom slabih podjetij ter finančnih institucij. V drugi polovici leta bo država prisiljena v odkupe podjetij in bank. Hkrati bodo vlade zabredle v visoke proračunske deficite in povečale javni dolg. Nazadnje nas čakajo dolgoročne strukturne reforme. Iz te krize lahko izide samo drugačen svet, z novo vizijo zelenih tehnologij, socialne pravičnosti in odgovornega biznisa.
Slovenske zadrege so znotraj tega razmeroma jasne. Majhno odprto gospodarstvo je pretežno odvisno od zunanjega povpraševanja, zato ne more amortizirati zunanjega šoka in je odvisno od tujih ukrepov. Slovenske banke so vezane na tuje finančne vire, domače varčevanje je premajhno, zadolžena podjetja in lastniki pa nimajo stabilnih dolgoročnih finančnih virov. Korporativna država s težavo lovi potrebno ravnotežje med socialnimi zahtevami in tržno prilagodljivostjo, njeni fiksni stroški so visoki, organizacijska in menedžerska sposobnost administracije pa majhni. Vse to je slaba in hkrati objektivna popotnica predlaganim ukrepom.
Prvi krog vladnih ukrepov zato ni bil uspešen. Jamstvena shema bankam je bila hkrati presplošna, subvencioniranje skrajšanega delovnega časa pa je preokorno in tudi prepozno. Drugi krog je širši, boljši in po obsegu sredstev bistveno večji. Jamstvene sheme za banke in poroštva za podjetja delujejo sedaj obojestransko, možnosti za preboj so tako večje. Boljše in jasnejše so tudi razvojne usmeritve za strateške projekte, tehnološko napredne tehnologije in spodbujanje trajnostnega razvoja. Tu so posebna pomoč za mala podjetja in posebni ukrepi na trgu dela. Toda vse to so bolj mašila za premoščanje likvidnostnih težav. Manj pa je jasno, kako hitro reševati sektorske težave podjetij in premagovati ovire, ki nastajajo s šokom zmanjšanja povpraševanja.
Toda vsaj tri reči bi morali bistveno popraviti. Proticiklična fiskalna politika prinaša s seboj visok proračunski primanjkljaj, drago zunanje financiranje in skrb glede maastrichtskih kriterijev. Zato potrebujemo program radikalnega varčevanja. Sedanji vladni varčevalni sveženj, razen pri plačah, na veliki zvon obeša preproste menedžerske ukrepe na delovnem mestu, kar je smešno. Varčevati in izbirati bo treba pri naložbah, pri reorganizaciji, pogrešamo ukrepe glede kakovosti in večje učinkovitosti uprave.
Druga zadrega tiči v učinkovitem trošenju evropskih sredstev. S tujimi in z domačimi, z javnimi in zasebnimi sredstvi lahko zaženemo poseben, najmanj 1,5 milijarde vreden investicijski cikel. Toda za to potrebujemo skupno vladno projektno pisarno in ne borzo sredstev med ministrstvi. Tukaj gre za povsem zgrešeno izhodiščno vladno zamisel o decentralizaciji odločanja in staro zmedo s horizontalnim usklajevanjem.
Nazadnje imamo problem, kako povečati odgovornost in učinkovitost ukrepov glede bank in podjetij. Ni vladnih pomoči brez pogodbenih omejitev, poslovnih načrtov prestrukturiranja, vpogleda v bilančne slike podjetij in bank. Slabitev naložb je dejstvo, pokrivanje teh naložb pa tudi. Ena ključnih zgodb je zato sledenje javnemu kapitalu, kar mora preprečiti moralni hazard javnega kritja zasebnih interesov. Podjetja in banke lahko dobe prokuriste, nadzorni sveti začasne nadzorne komisije ... Navsezadnje lahko država tudi odkupi, razlasti ali prevzame podjetja in banke, ki jih bo kasneje sanirala in prodala. Vloga lastnika, javnega ali zasebnega, ki prevzame odgovornost, postaja v krizi ključna.
Toda reševalni ukrepi in proračun so brez dobrega kriznega menedžmenta papirnati tiger. Pahorjeva vlada in celotna vladna administracija sta v popolnem operativnem krču in ta je celo nevarnejši od kreditnega. Namesto krizne skupine ministrov, ki deluje kot občasna amaterska skupina, potrebujemo krizni operativni štab, centralizirani projektni menedžment in vodstvo, ki ni del vlade. Utopija je namreč nujna, ko neumnosti postanejo univerzalne in zato groteskne. Za zdaj pahorizem postaja pač Flaubertov bovarizem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.