dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

12. 3. 2009  |  Mladina 10  |  Kolumna

Depresija?

Ekonomski cinizem mora končati na smetišču, trajnostni razvoj kot srž ekonomskega logosa pa moramo postaviti na oder zgodovine

Slovenski gospodarski podatki o BDP so se po zadnjih izračunih povsem uskladili s svetovnimi trendi. Slovenija je zadnje četrtletje prejšnjega leta končala z negativno rastjo, prav tako je negativna medletna rast in tudi letošnje četrt-letje bo izrazito negativno. Oba dosedanja pospeševalca rasti, izvoz in investicije, sta se izrazito obrnila v negativno smer. Slovenija je v napredujoči recesiji in to je izhodišče za politično-ekonomsko ukrepanje na vseh ravneh. Globoko recesijo so na svetovni ravni razglasile tudi vse mednarodne institucije. Vedno večja je verjetnost, da recesija preraste v ekonomsko depresijo. Vse bolj postaja jasno, da smo vsi na skupni ladji, zato vrh držav G-20 aprila v Londonu želi ponuditi načrt za novo mednarodno ekonomsko ureditev. Toda ali je kaj takšnega sploh mogoče uresničiti?
Zgodovinska analogija z veliko depresijo sredi tridesetih let je vse bolj očitna. Negativna gospodarska rast, upad mednarodne trgovine, velike izgube premoženja, zlomi podjetij in bank, brezposelnost in dramatično poglabljanje socialne bede so skupna značilnost obeh kriz. Velika depresija se je iztekla v državnih prevzemih podjetij in nacionalizaciji bank, pospeševanju agregatne potrošnje z državnimi investicijami in javnimi deli, razvila najprej v velikih projektih državnega prevzemanja podjetij in nacionalizaciji bank, razvila se je v vojno ekonomiko in končala v velikem Marshallovem programu obnove Evrope in Japonske v petdesetih letih. Črni torek, 24. oktobra 1929, je skoraj sovpadal z oktobrskim borznim zlomom 2008. GM in Ford sta leta 1929 zmanjšala proizvodnjo na petino in danes je grožnja podobna. Maja 1931 je dunajska banka Creditanstalt zaradi nesolventnosti prekinila izplačevanje, bančna in finančna panika pa je zajela okoliške države. Podobno so tudi danes avstrijske banke na kolenih zaradi tveganih poslovnih odločitev v vzhodnoevropskih državah. Večina držav na svetovni ravni je panično opuščala zlati standard, finančni in monetarni kaos je zamenjal ekonomski protekcionizem, politični nacionalizem in vojaški intervencionizem. Podobne čeri in nevarnosti poznamo tudi danes.
Junija 1932 so v Lozani evropske države razpravljale o Hooverjevem moratoriju glede evropskih plačil vojnih reparacij do ZDA, toda sporazum ni bil podpisan. Zadnji poizkus globalnega reševanja krize je bila propadla Svetovna denarna konferenca leta 1933. ZDA so tedaj dobile novega demokratskega predsednika Roosevelta, Hitler se je začel pripravljati na vojno, Anglija in Francija sta bili sprti glede prihodnosti Evrope. Toda Rooseveltov New Deal še danes pomeni eno najkompleksnejših ekonomskih in socialnih, pravnih ter političnih reform. Oblikoval je poseben krizni administrativni organ, NRA (National Recovery Administration), ki je nadziral reševanje krize in je pomenil svojevrstno kombinacijo zasebnega ekonomskega planiranja in javnega političnega nadzora.
Prvi sklep je na dlani. Rooseveltov pristop je bil doslej najboljši odgovor na depresijo, tako glede kompleksnosti reform kot tudi kriznega menedžmenta. Toda ključen je bil Brettonwoodski sporazum leta 1944 glede mednarodne ekonomske ureditve. Večino njihovih predpostavk, od fiksnih tečajev, servisiranja plačilnobilančnih težav, spodbujanja razvoja in monetarne kooperacije so kasneje ovrgli. Tedaj je bil to bilateralni sporazum med Veliko Britanijo in ZDA v imenu večine, danes pa želijo sodelovati pri tem vse pomembne države sveta.
Sedanja kriza je zadela v središče sodobnega kapitalizma. Zanj je značilen postopen razpad brettonwoodskega sistema, širitev deregulacije, privatizacije in liberalizacije tržnih institucij, razpad nadzornih mehanizmov ter moralne odgovornosti nosilcev poslovnih odločitev. V reševanju kriz je že dolgo časa pomembno troje. Država za vsako ceno rešuje finančne institucije in banke, selektivno pomaga podjetjem, posredno pa uničuje socialni položaj srednjih slojev in revnih držav. Pomembno je, da si dovolj velik in lahko grešiš, ker te na koncu rešujejo. Zato institucije v krizi postajajo še večje in močnejše, še bolj monopolistične. Sklep je jasen. Finančna kriza racionalizira tisto, kar je iracionalno - brani zavožen finančni sistem, podpira napačna podjetja in povečuje razredna protislovja kapitalizma. Nobene revolucionarne spremembe torej. Finančni kapitalizem naj bi preživel s kozmetičnimi spremembami.
Toda kriza je tokrat globlja in zahteva boljši odgovor. Nenadzorovani trgi ne morejo uravnavati sami sebe in zahtevajo regulacijo, nadzor in odgovorno ravnanje. Rešitve ne morejo delovati lokalno, zato potrebujemo globalno prenovo svetovnega finančnega sistema.
Na trgih je vedno težava v asimetričnosti in številu informacij. To je vzrok za krizo pri zasebnih odločitvah in hkrati problem, če se zasebne informacije prikrivajo javnosti pri državnem reševanju. Oboje je svojevrsten moralni hazard. Hkrati pa nekateri finančni trgi sploh niso bili razviti ali pa niso delovali, veliki posli so pogosto zastali v davčnih in finančnih »oazah« brez vsakršnih omejitev, v rigidnih institucijah so izigravali pravila, povzročitelji krize pa ne morejo biti hkrati njeni reševalci. Novi »Bretton Woods« mora torej rešiti vprašanje institucij in trgov, pa tudi odgovornosti menedžerjev in upravljavcev. Sistem je z glave spet treba spraviti na noge. In ne pozabimo. Ekonomski mehanizmi so namenjeni ljudem in ne kapitalu. Ekonomski cinizem mora končati na smetišču, trajnostni razvoj kot srž ekonomskega logosa pa moramo postaviti na oder zgodovine.
Ni dobro prerokovati. Toda malo je možnosti za uspeh novega Bretton Woodsa. Več možnosti ima trnova pot počasnega okrevanja in socioekonomskega darvinizma. Ker vsi slabo likvidnost rešujemo z večjo likvidnostjo, bo obrat najverjetneje inflacijski. Ker rešitve še vedno ponujamo v centru, bosta Kitajska in periferija temu nasprotovali. Ker nihče ne gleda naraščajoče neenakosti, se socialna nasprotja in politični spopadi nevarno kopičijo.
Globalni ekonomski regulatorji imajo brez centralizacije politične moči in mehke vojaške dominacije malo možnosti za delovanje. To leto bo hudo in pretresljivo. Staro ne deluje, novega sveta pa ni na obzorju. In tudi ko se bo prikazal, bomo še vedno daleč od raja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.