31. 3. 2009 | Mladina 12 | Kolumna
V istih čolnih med plankami
Vladajoče in odsotne strategije
© Tomaž Lavrič
»Vsi smo v istem čolnu, pomembno je, da veslamo v isto smer.« Je v parlamentu povedal premier Borut Pahor. Skromnost duhovnega obzorja prvega moža vlade, ki v prelomnih govorih trosi najbolj banalne metafore, potrjuje pikro repliko bivšega podpredsednika SD Igorja Lukšiča, ki ocenjuje, da se vrh vladajoče stranke SD povezuje z nižje izobraženimi sloji.
Vendar samo to dejstvo sploh ni nedemokratično, saj imajo pravico do upravljanja državnih zadev vsi državljani, tako neuki kot akademsko izobraženi.
Vzemimo torej Pahorjevo metaforo dobrohotno. Če so si vlada in poslanci znižali plače za 10 odstotkov, je predlog premiera, da se tudi vsem državnim uslužbencem zaslužki znižajo za desetino, povsem upravičen. Na istem čolnu bodo tako Borut Pahor, 90 poslancev, ministrstva na eni in pa množice učiteljev, zdravniških sester, železničarjev, policajev in carinikov na drugi strani. Dejansko?
Vladni in parlamentarni predstavniki, ki imajo v primerjavi z ostalimi javnimi delavci odlične plače, so si v minulih desetletjih nabrali še kopico privilegijev. Eden najbolj v oči bijočih so njihove interne restavracije, kjer se sladkajo z malicami in kosili po smešno nizki ceni, ki jo subvencionira država, točneje vsi davkoplačevalci. Cinizem prve vrste. Še za isto mizo ne sedimo, kaj šele, da bi delili udarce valov v istem čolnu! Besede premiera Pahorja so prazne floskule, ki udarijo še toliko bolj v času, ko deset procentov nižja plača veliko bolj drastično udari po množici navadnih javnih uslužbencev kot pri politični vrhuški.
Prizori, ki se širijo, niso le odpuščanja delavcev, zniževanja plač, ampak vrste pred uradi humanitarnih organizacij, ki jim zmanjkuje hrane, ki bi jo delile med prosilce pomoči. In kako se so-oča s krizo najrevnejših delov prebivalstva aktualna vlada? Razmišlja kvečjemu v smer, kako ljudem pomagati z milodarom. Od nikoder pa znakov in potez, ki bi tem množicam ponudili možnost, da si pomagajo same. Vlada kani zazidljiva kmetijska zemljišča pokloniti občinskim birokracijam, ne objavi pa natečaja, po katerem bi prejemnikom socialnih podpor dala v uporabo vrtičke, na katerih bi si lahko pridelali vsaj nekaj zelenjave.
In Slovenija ima tu izjemno tradicijo iz časov Hude jame. Politični emigranti, ki so se rešili z begom na avstrijsko Koroško, so postali svetovni fenomen begunstva. Begunci po taboriščih Afrike, pred desetletjem na makedonsko in albansko-srbski meji, ali na kakšnem drugem nesrečnem kraju, apatično čakajo na humanitarno pomoč. Slovenski protikomunisti so ravnali drugače. Ne oziraje se na ameriško in britansko pomoč, so se samoorganizirali. Prirejali so tečaje šivanja in vrtičkarstva, sadili sadno drevje in zelenjavo, ustanovili so šole, pevske zbore, delavnice, zdravniške dispanzerje, izdajali časopise in literaturo, tako da so postali dinamična skupnost, ki ni bila na milost in nemilost prepuščena zmagovitim zavezniškim uradom. Namesto nemočnih vzdrževancev so postali akterji svoje usode.
Politični know-how je imela takratna slovenska ljudska stranka, katere dedič vsaj po imenu je SLS. In kaj počne še včerajšnja stranka Bojana Šrota? Ali je v času velike krize sploh premogla kakšno idejo, je ponudila koncept dejavne samooskrbe? Nič, če bi Šrotov mandat opisali v enem samem prostem stavku, bi dobili: »Moj brat Boško ni tajkun!«
Odstop Bojana Šrota ni dragocen samo za stranko, ki je v zadnjem desetletju počasi odmirala. Po prevratniški pomladi 2000, ko se je združila s SKD, je eno poletje vladala kot najmočnejša parlamentarna stranka s 27 glasovi. Toda že na jesenskih volitvah je dosegla borih 9 poslanskih mest, čez štiri leta je rezultat skrčila na 7, lani je padla na poslednjih 5. Zgodovina volitev nas uči, da se stranka, ki je enkrat izpadla iz parlamenta, vanj več ne povrne. Tako dokazujejo primeri liberalcev in demokratske stranke, zelenih, stranke mladih, klavrno kaže tudi Novi Sloveniji. Toda stranke so definitivno potencialno bogastvo politike. Ena sama opozicijska stranka v podobi SDS, če odmislimo neumestljivo SNS, je preozka alternativa.
Ne nazadnje zadošča, da se ozremo na veliki politični spopad v parlamentu, ki ga je eden prvakov SDS Jože Tanko označil kot vrnitev v enopartijski sistem. In kaj tako zgodovinsko dramatičnega se je dogodilo? Poslanska večina na zahtevo SDS ni hotela obravnavati izjav, ki jih je dal za srbske medije vodja odbora za zunanjo politiko Ivo Vajgl. Tanko ima seveda prav, ko pravi, da je to zloraba poslovnika, saj parlamentarna večina opoziciji prepreči pravico, da kot objekt poslanskega razpravljanja postavi svojo temo. Toda v sedanjem času vreči atomsko bombo na nediplomatske besede poslanca Zaresa????? Politično nespametna izbira spopada, ki zadeva zgolj čustva ognjevitih simpatizerjev vpletenih strank. Problemi državljanov in napake vlade so povsem drugod. Z idejami in potezami konkurenčna stranka v opoziciji je zato dobrobit za državo kot celoto. In tu je priložnost za SLS pod taktirko ex-ministra Radovana Žerjava, ki je svoj politični credo pridobil v reševanju največjih avtocestnih afer.
Modrosti opozicije pa seveda veliko bolj kot na ravni državi primanjkuje v mestu. Še največ v glavnem.
Pred leti je ljubljanski župan Zoran Janković postavil novi standard estetike. Vrtički v mestnem okolju, najprej zraven Žal, potem pa celo na brežinah Save, so bodli v meščansko oko. Slabo oblečeni ljubitelji zelenjave, fižolove prekle in vrtne lope iz vsemogočih materialov so bili razpoznavni znaki slabe estetike. Župan je v stremljenje za novo estetiko vložil silno energijo: nastopal je na shodih, dajal izjave medijem, polemiziral z nasprotniki, poslal v ogenj inšpektorje in buldožerje ter praktično izkoreninil grdo estetiko.
Pred dnevi pa se je sredi mestnega jedra smrtno ponesrečila češka študentka, ki je padla v jašek na nezavarovanem opuščenem gradbišču. Profesor arhitekture Janez Suhadolc je v zadnjem Dnevnikovem Objektivu napisal sarkastični potopis po mestnih ulicah, v katerem je izpostavil, da so prepoznavni znak Ljubljane postala zaplankana gradbišča, kjer so dela ustavljena. Današnji meščan lahko pase svoj pogled na plankah zraven najlepših mestnih stavb in iz višje perspektive na izkopanih jamah, odvrženih lesenih deskah, kupih peska in na betonskih temeljih zapuščenih gradbenih jam, kjer so si našli zavetišče potepuške mačke. Čudovita nova estetika, ki jo je meščanom poklonila vladavina župana Jankovića.
A kaj poreče na to sam veliki upravljalec Ljubljane, ki odloča o vsem, celo o tem, kdo bo osvetljeval mesto, kje bodo igrala gledališča, po katerih ulicah bo tekel avtobusni promet? Jaz ne morem nič, za to nisem odgovoren. Vsekakor čas za novega župana.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.