Janko Lorenci

Janko Lorenci

31. 3. 2009  |  Mladina 12  |  Kolumna

Slovo resnih?

Potreba po kakovostnih medijih narašča, hkrati pa ti mediji usihajo - čas za preplah

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Smrt vsakega medija je majhna katastrofa, po kateri ostane praznina. Vanjo vskoči kaj novega in ustreznega - ali pa ne.
Še huje je, če smrt grozi skoraj celotnemu korpusu resnih medijev v državi. Pri tem mislimo na vse tri slovenske splošne dnevnike in nacionalno RTV. Vsi spadajo med medije, ki jih označujejo za resne, kakovostne, zahtevne. Tudi če ne bodo ugasnili, lahko postanejo rumeni. Potem je vse-eno, ali so ali niso. Če jih tako ali drugače ne bo, bo to za Slovenijo katastrofa.
Ti mediji so že dalj časa sredi skrb zbujajočega procesa krčenja (naklad, oglasov, plač, kakovosti ...). Mirno se lahko zgodi, da ne bo v državi čez deset let nobenega resnega dnevnika več. Možinovska TV rumeni, izgublja (odganja) dobre novinarje in postaja manj profesionalna, na vodstveni ravni pa kronično politikantska.
Slovenija ni izjema; je del žalostne zgodbe resnih medijev na vsem Zahodu. Njihove težave so povsod dramatične. Vzroki za stisko časopisov so različni: konkurenca interneta, pojav brezplačnikov, spreminjanje bralnih navad, izginjanje klasičnih založnikov v korist investitorjev, ki gledajo samo na donosnost, uporabljajo medije kot poslovno orodje in za njihovo poslanstvo še slišali niso. Težave se strnjujejo v začaran krog - nižje naklade prinašajo manj oglasov, ti nižje dobičke, lastniki zato režejo stroške, to znižuje kakovost, nižja kakovost spet vpliva na slabšo prodajo.
Temu se je zdaj pridružila še kriza. Če bo dolga, bo veliko slavnih in še več neznanih časopisov ugasnilo. Mrtvega časopisa praviloma ni mogoče oživiti, nov nastane skoraj enako težko.
Na splošno lahko rečemo: resne medije požirajo neoliberalizem, razvoj tehnologije in občutenje časa, ki se med drugim kaže v upadanju zanimanja za javne reči.
Slovenske medije je poleg globalnih težav prizadel še specifično podalpski politično-lastniški udar v Janševem mandatu. Politična podreditev, čeprav le začasna, jim je pobrala dobršen del najpomembnejšega kapitala - verodostojnosti. Kupčevanje s politiko je še bolj povampirilo lastnike - novinarji so zanje dokončno postali roba. Oboje je obupno znižalo standarde novinarske avtonomije in poklicnega dostojanstva, za ta poklic nepogrešljivega.
Laškega, lastnika Dela in Večera, dolgoročen obstoj njegove časopisne lastnine ne briga. Na medije se ne spozna, zanj so vreča za črpanje denarja ali politični žeton (Dnevnik je manj drastičen, a vse bolj podoben primer). Take sorte lastniki seveda nastavljajo nesposobne uprave in ubogljive urednike. Nujen proizvod takega odnosa so neizkoriščeni, že okrnjeni, a še dokaj veliki novinarski potenciali teh hiš. Moštva so pasivizirana in nemotivirana. Pogon vedno bolj temelji na strahu pred poveljevalno mentaliteto, šikaniranjem, zdaj tudi že odpuščanjem.
Hkrati s tem še naprej upadajo vplivnost, verodostojnost in socialni status celotnega novinarskega stanu. Deloma so za to krivi novinarji sami; prepozno so prepoznavali slaba gibanja, bili premalo solidarni in bojeviti. Taki kolektivi niso več sposobni resnega razmisleka, kako preživeti preplet vseh teh težav. Delo in Večer bi odrešila kvečjemu sprememba lastnika. Toda ko bo prišla »svoboda«, bo morebiti že prepozno.
Družbe brez resnih medijev bi bile invalidne. Z njimi bi ugasnila nadzorniška »četrta veja oblasti«, zamrl bi javni dialog, zmanjšal bi se občutek družbene povezanosti, trpelo bi vzdrževanje različnih družbenih norm, tudi idealov. Družba bi se še bolj razdrobila, intelektualno in demokratično pa nazadovala.
Pri tem se medijsko propadanje nenehno pospešuje. Napreduje prepričanje - strah, da so resni tiskani mediji obsojeni na smrt in da lahko preživijo le v spletni obliki. Toda modela za ekonomsko uspešne spletne časopise s potencialom klasičnih bratov kljub mnogim poskusom še niso odkrili. Zagata je velika. V tej tekmi s časom je seveda pomembno, da kakovostni mediji na spletu preživijo kot species, vrsta, ne le kot posamične redke živali.
Preostane zgolj fatalizem? Niti ne; globalno prizorišče se polagoma spreminja in nekatera znamenja so za resne medije obetavna. Brezpogojna vladavina neoliberalizma, ki je kakovostni tisk pomagala prignati v stisko, se izteka. Število izobraženih - potencialnih bralcev - se veča, prebivalstvo se stara in tudi to bi lahko bilo zahtevnim in klasičnim medijem v prid. Internet bo iz nasprotnika morda postal zaveznik. Vloga države se polagoma krepi. Če hoče politika demokratično in uspešno družbo, nujno potrebuje tudi kakovostne medije - razen če ji demokracija ne diši. (Pri tem je slišati veliko opozoril, da se zahodne družbe pomikajo proti avtoritarnemu kapitalizmu.)
Kakorkoli, potreba po resnih medijih bo preživela in se morda celo okrepila. To je tista podlaga, na kateri je mogočih več oblik preživetja. Scena je zelo pisana že zdaj. Poleg klasičnih obstajajo internetno-klasični mediji, predvsem pa različne oblike lastništva in organiziranosti - neodvisne neprofitne fundacije, kooperative bralcev, solastništvo novinarjev, mediji s podporo države ... Mediji lahko torej uspevajo na različnih podlagah, ne samo tržnoprofitni. Ta vidik bo za preživetje vsaj tako pomemben kot sam prehod na splet.
Položaj v Sloveniji je klavrn, morda že na samem robu katastrofe. Zavest o krizi splošnih dnevnikov je medla, o različnih načinih preživetja se razmišlja malo ali nič. Sedanji lastniki so zvečine brezupni, novinarski kolektivi so v krču, politika kljub drugačni retoriki v bistvu ravnodušna. Če se bo ta otrplost nadaljevala, se bo nadaljevalo tudi pogrezanje. Pogon se lahko nenadoma zruši ali potone v brezupno životarjenje.
Na preizkušnji so javnost, novinarski ceh in politika. Nihče iz tega trojčka ne bi smel ostati negiben. Prva dva bosta morala pritisniti na politiko, da se bo medijsko zmigala. Njen doseg je omejen, marsikaj pa lahko stori. Državno TV lahko znova napravi res javno. Lastniške deleže v medijskih podjetjih lahko omeji (in tako skrajša dolgo roko Laškega), z novo medijsko zakonodajo poveča realno novinarsko avtonomijo, spodbudi nastanek fundacij, uvede različne olajšave ... Oblik je veliko. Novinarji se morajo absolutno prebuditi tudi sami, toda politika jim je dolžna pomagati iz kletk, v katere so jih polagoma strpali splošna gibanja, vodstva, lastniki - in ona sama, Politika.
Živimo z izrazitim protislovjem: potreba po kakovostnih medijih narašča, hkrati pa ti mediji usihajo. To protislovje sodi visoko na seznam nacionalnih prednostnih nalog. Sedanja oblast nima nobenega opravičila, da se na tem kritičnem področju ne bi v celoti angažirala. Izvoljena je bila tudi zato, ker naj bi bila bolj demokratična in prosvetljena, ker naj bi se bolj zavedala pomena svobodne javne besede. Kar lahko stori, je dolžna storiti. To je njen demokratični dolg.
To velja za Širčevo (ki za prvega medijskega uradnika toliko da ni postavila Crnkoviča), Golobiča, Kresalovo, Pahorja ... Delček slovenske zgodbe o uspehu dolgujemo tudi resnim medijem, kakorkoli kritični smo lahko sicer do njih. To prav tako velja za prihodnost.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.