dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

26. 3. 2009  |  Mladina 12  |  Kolumna

Ni nihče odgovoren?

Vse gre po starem, da bi lahko šlo po novem. Čudaška logika.

Očitno vse generacije grešijo in tokratna je odgovorna za sedanjo krizo. Ekonomisti in politiki so že zdavnaj pokleknili pred ekonomsko mitologijo, da tržni mehanizem kot »nevidna roka« upravlja z gospodarstvi in državami. Brezosebni tržni mehanizem deluje kot nekakšna nadnaravna božja volja, Smithova ideologija trga je tako samo druga stran krščanskega videnja sveta. Znotraj ekonomskega logosa ohranja nekakšen ekonomski fatalizem, vdanost v pričakovano kazen in lastno usodo grehov, za katere pa dejansko nismo odgovorni. Arhimedova točka trga in kapitalizma je zato razkrivanje zablod »vidne roke« ekonomskih, političnih poslovnih odločevalcev. Spoprijem s krizo je zato del kakovosti in odgovornosti korporativnega upravljanja podjetij in bank, države in svetovnega reda.
Ključni problem trga so torej subjektivne odločitve, lastnikov in investitorjev, menedžerjev in zaposlenih, dobaviteljev in kupcev ... Šele krize običajno razkrijejo, da sta središče tržnega sistema in kapitalizma prav kakovost in odgovornost odločanja na vseh ravneh. To je temeljni vzrok ekonomskih in poslovnih zablod, ki vodijo v krizo, in to je tudi točka preloma, ki vodi iz nje. Zato ne moremo spremeniti kapitalizma, hkrati pa ohraniti staro obnašanje kapitalističnih deležnikov. Zato vsaka kriza in izhod iz nje dejansko zahtevata razkritje odgovornih za polom. Dokler ni opravljen ta eksorcizem, ki premika temelje korporativnega upravljanja, ni mogoča nobena dejanska rešitev krize.
Ne pozabimo, da je kriza 1929-1933 v ospredje postavila dve temeljni rešitvi, keynesianizem in kakovost korporativnega upravljanja. Zadnje je pogosto povsem spregledan steber izhoda iz tedanje krize. Ločitev lastnikov in menedžerjev, institucionalna pravila podjetniškega in finančnega nadzora ter jasnejša odgovornost zastopanja različnih interesov so bistveno povečali povojno učinkovitost vodenja podjetij in bank. Toda v teh desetletjih je korporativno upravljanje zašlo na stranpoti. Menedžerji so namesto dolgoročnega korporativnega razvoja v ospredje postavljali kratkoročni interes velikih delničarjev, finančni cilji so bili pomembnejši od drugih. Tudi menedžerske nagrade v obliki kapitalskih opcij so prešle vse razumne meje. Zameglile so odgovornost dobrega vodenja in menedžerje spremenile v polbogove sodobnega sveta. In na koncu sta se povsem izgubila javna funkcija zasebnih podjetij in javni interes, predvsem pa vloga zaposlenih in pravic do poštene obravnave kupcev. Seveda so vsi spregledali pravice do preživetja same narave.
Ko so po letu 2001 izbruhnili še poslovni škandali pri vodenju velikih korporacij, so vlade zaostrile regulacijo, OECD pa je pripravil nove smernice za reformo korporativnega upravljanja. V ospredju so bile spremembe regulacijskih pravil, večja odgovornost nadzornih svetov, nepristranska obravnava vseh deležnikov, preglednost informacij in javna odgovornost za poslovanje. Toda nič ni pomagalo. Finančna, bančna in podjetniška kriza je razkrila, da so finančni goljufi prekosili vse. Primer Bernarda Madoffa je postal simbol teh zablod. Za njim stoji poslovna prevara, serija zlaganih finančnih poročil in na pol slepi državni regulatorji. To je zgolj potrditev hipokrizije sistema, kjer so špekulacije ugleden posel, prevarant Madoff pa je zgled dobrega sodelovanja države in biznisa.
Ameriška zavarovalnica AIG je nedavno preživela s 170 milijardami dolarjev državne pomoči. Toda vodilni menedžerji si izplačajo 165 milijonov bonusnih nagrad za svoje menedžerske napake. Nagrade izhajajo iz pogodbe, pravi njen prvi mož E. Liddy, čeprav nimajo nobene poslovne in moralne podlage. Obama in Geithner sta pozabila, da bi javno pomoč zavarovalnici pogojevala z omejitvami glede vodenja in nagrajevanja. Zanimivo, nobene javne pomoči danes ne spremljajo podrobne zapovedi glede odgovornosti korporativnega upravljanja. Nikjer ni videti vladnih prokuristov, posebnih zunanjih članov nadzornih svetov, nobena jamstvena shema se ne izide v zahtevi po odstopu uprav in podobno. Korporativno pravo se preprosto ne podreja legitimnim načelom spremenjenih okoliščin, ki lahko dosedanje napačno ravnanje menedžerjev in lastnikov sankcionira in obrne na glavo. Vse gre po starem, da bi lahko šlo po novem. Čudaška logika.
Drugi primer je na domačem pragu. Istrabenz ima zavožen poslovni model že več kot pet let, upravljanje holdinga zahteva jasno in selektivno naložbeno politiko, predvsem pa dobro korporativno strukturo upravljanja in organizacije. Družba se je na koncu izčrpala v špekulativnih naložbah, zgrešenih poslovnih odločitvah in tveganem menedžerskem prevzemu. V vrtincu slabih odločitev so Petrol, NFD, banke upnice, poslovni partnerji in menedžerji. Toda spet nihče ne zahteva odgovornosti uprave za nastalo početje. Nadzorni svet molči, lastniki se zapletajo, banke špekulirajo. Na tem gordijskem vozlu zgrešenih odločitev bi morali pasti nadzorni sveti, uprave in posamezniki vpletenih družb, razkriti bi morali lažna poročila in sporne revizijske spreglede, regulatorske spreglede povezanih poslov in podobno. Brez tega je vsakršna rešitev drugorazredno finančno vprašanje.
Zapletlo pa se je tudi pri državi, ki bi morala biti zgled. SŽ so prvi primer novega korporativnega pristopa in že imamo popolni upravljavski polom. Razmeroma dobro zastavljen NS je v drugem krogu povsem odpovedal. Zamenjava stare in izbira nove uprave je bila farsa, predsednik NS in resorni minister sta skoraj v vsem zgrešila. Način imenovanja nove uprave je povsem zunaj želenih standardov, kjer nadzorniki izbirajo med več kandidati, kakovostjo njihovih programov in menedžerskimi kompetencami glede razvojnih potreb in notranje kulture družbe. Tasičev vstop je zato že na začetku verjetno obsojen na neuspeh.
Vse skupaj je dokaz, da niti politične niti poslovne elite, doma in po svetu, ne doumejo pasti korporativnega upravljanja. Toda prav tu tiči sveti gral izhoda iz krize. Nobeni ukrepi ne bodo zalegli, če ne bodo podprti z učinkovitim upravljanjem in vodenjem projektov ter poslov. Dokler poslovne elite ne pridobijo novega zaupanja, ni mogoče rešiti kapitalizma. Zaupanje pa lahko prinesejo samo novi ljudje in drugačno ravnanje. Brez novih vrednot ni nove vrednosti in tudi ne preživetja te krize.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.