Janko Lorenci

Janko Lorenci

2. 4. 2009  |  Mladina 13  |  Kolumna

Higiena v času krize

Ljudstvo zahteva konkretne dokaze, da smo vsi vsaj približno v istem čolnu

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Bavčar se zdi napol tragična figura. Nekoč občudovan osamosvojitelj, potem ne bleščeč, a še vedno pomemben politik, zdaj osovražen tajkun izguba. Eno samo dolgo pogrezanje.
Toda posebnega sočutja si ne zasluži. Sam je obogatel, svoj mali imperij pa razsul in napravil škodo po vsej državi. Pri tem je izkoriščal podedovano Istrabenzovo premoženje, moč svoje legende, politične zveze na levici in desnici in katastrofalno neprevidnost bank. Bogat bo ostal, čeprav je pri bogatenju zelo verjetno kršil zakone.
Najbrž pa bo ostal tudi nekaznovan. Še huje, primer verjetno sploh ne bo temeljito preiskan. Mož spada v del grde realnosti naše družbe - v kasto nedotakljivih, članov politične in gospodarske elite in njunih povezav. Velikih imen iz te privilegirane gmote se policisti in tožilci lotijo le, če tako ali drugače postanejo sovražniki trenutne oblasti. Navadno pa še takrat ne, kajti v tem pogledu obstaja v kasti solidarnost, ki presega ideološke, politične in druge meje. Drugače si je težko razložiti trajno vladajoči sistem kaznovanja kurjih tatov in nekaznovanja velikih grešnikov.
Utegne sedanja oblast vendarle prelomiti s to protiustavno, nedemokratično, tako rekoč fevdalno diskriminacijo? Še to nedeljo se je koalicija zaklinjala, da bo izpeljala reze na vseh področjih. Bavčar bo lep preizkus teh obljub.
Po eni strani se zdi mož še posebej nedotakljiv (sicer bi bil že lep čas odstavljen), po drugi pa je njegov primer tako razbobnan, da ga bo težko potlačiti. Hkrati je Bavčar padel ne samo individualno, ampak tudi kot predstavnik prevzemnih menedžerjev in menedžerskega rodu nasploh. Pripadniki tega rodu so tudi pri nas izgubili status polbogov in rod je postal prej zaničevan kot spoštovan. Zdaj je v stiski - zdeluje ga kriza, odvisen je od države, ostal je brez ugleda.
S posploševanjem bavčarizma in šrotizma se mu dela krivica, toda pri tem bo ostalo, dokler bodo Bavčar, nanj obešeni grozd odgovornih in vsi drugi bavčarji nekaznovani, dokler jih bo oblast reševala z njihovo lastnino vred in dokler bodo neomadeževani menedžerji o grehih svojih kolegov molčali. Nič ne bo pomagalo niti to, da bi se morala ljudska jeza obrniti tudi proti politiki, ki je razmere za zlorabe in tajkunstvo soustvarila. Toda neposredni krivci so pač bavčarji in oni so tudi obogateli, politiki zvečine niso.
Tako si je ljudski bes najprej poiskal bližnjico do menedžerjev. Toda v ozadju se z vsako tolerirano menedžersko afero krepi prepričanje, da kazni ne bo, ker »vrana vrani ne izkljuje oči, ker gliha vkup štriha, ker so tisti zgoraj vsi enaki«. Nekdanja nejevoljna sprijaznjenost se v kriznih razmerah spreminja v frustracije, cinizem, jezo, odpor - in se obrača proti politiki. Nemogoče je napovedati, ali in kdaj lahko pride do hudih izbruhov nezadovoljstva, splošnih in divjih stavk, množičnih izgredov, toda izključiti jih nikakor ni mogoče. Potrpežljivost množic se zmanjšuje, sindikati postajajo zahtevnejši, socialno dogovarjanje trše. Pri tem socialna stiska še zdaleč ni dosegla dna.
Skratka, družbeno ozračje postaja napeto, reševanje krize, ki ne bo mogoče brez zategovanja pasu, pa zato težje. To nasprotje se krepi. Tako smo znova pri oblasti in njenem slovitem konsenzu.
Krizo bo z njim laže premagati. Soglasje različnih elit, tudi opozicije, je pomembno, odločilen pa je konsenz ljudstva. Ta anonimna množica ne bo soglašala z reševanjem krize, ki se ji bo zdelo družbeno izrazito krivično. Vedno bolj bo zahtevala konkretne dokaze, da smo vsaj približno vsi zares v istem čolnu. Med take dokaze spada tudi oster, neselektiven odnos do menedžerskih ekscesov.
Bavčarjev primer daleč presega Bavčarja samega. Zdaj ne gre več za posamične škandale, ampak za vprašanje osnovne družbene higiene v času krize. Odnos oblasti do te higiene bo bistveno vplival na njeno sposobnost za premagovanje krize (seveda pa tudi na njeno politično prihodnost). Če bo delovala higienično, si bo pridobila strpnost ljudstva, če ne bo, bo v njem dobila nasprotnika.
Bavčar zato seveda ne sme biti obsojen na silo. Pravnost mora biti absolutno spoštovana, proti menedžerjem se ne sme začeti gonja. Toda krivci morajo biti kaznovani, znova je treba vzpostaviti sistem odgovornosti, ki sta ga polagoma uničila prepletanje politike in gospodarstva in hkratno napredovanje neoliberalne samopostrežne miselnosti. Naši menedžerski prevzemi - v glavnem proizvod Janševega mandata - in ves njihov kontekst so svojevrstna inačica podivjanosti finančnega kapitala na Zahodu. Temu kapitalu zdaj počasi nadevajo uzde. To je del s krizo izsiljenega pokopavanja neoliberalizma in popravkov turbokapitalizma zadnjih treh desetletij.
In spet smo pri naši politiki. Zdi se, da se iz dramatičnega dogajanja v svetu uči malo ali nič. Tudi sedanja, domnevno leva oblast je v marsičem prežeta z neoliberalnimi dogmami. To se med drugim kaže v tem, da neoliberalizma in žgočih problemov kapitalizma sploh noče sprejeti kot teme za premislek. Na to uho je gluha.
Pahorjev stavek iz prejšnje številke Mladine - »Nočem pa veliko govoriti o ideoloških konceptih« - je značilen. Premier in oblast ne vesta ali nočeta vedeti, da je tu kriza, da se duh časa spreminja in da v takem prelamljanju samo z golo pragmatiko ne prideš nikamor. Med drugim je treba na novo premisliti o vlogi države, o tem, kaj ji gre in kaj ne.
Predvsem pa gre za vprašanje, ali je to oblast za premožne ali za večino. Če bo vlada krizo skušala reševati tako, da bo sicer večala socialne pomoči, izgube podjetij pa s svojimi protikriznimi ukrepi prelagala na vse, čeprav so dobički prej šli v zasebne žepe, če bo sistem še naprej prepuščala privatizaciji (premier npr. podpira zlovešči Miklavčičev predlog o zdravstvu!) in ostala pri stari nehigieni, bo prej ali slej treščila socialna in še kakšna bomba. Tako »zdravljena« Slovenija bo po krizi za veliko večino slabša kot pred njo.
Zdi se, da v Ameriki, Nemčiji, Franciji ... ta čas bolj krotijo najhujše menedžerske anomalije in hitreje opuščajo neoliberalne dogme kot v Sloveniji. Očitno se bolj zavedajo, da postaja položaj nevaren in da morajo ljudstvu pričarati vsaj iluzijo večje družbene pravičnosti. Premier sicer začenja omenjati etično razsežnost krize, a se dela, kot da se ga fenomen Bavčarja v vsej njegovi razsežnosti ne tiče, podpira, kot rečeno, Miklavčiča, o ideologijah se ne bi pogovarjal, zraven pa napoveduje hitro ekonomsko-socialno pogrezanje in boleče reforme. In čeprav pravi, da ni razlogov za paniko, celota njegovega nastopanja ljudstvo v bistvu straši.
S tem poveljuje majhni vojski politikov, menedžerjev, ekonomistov in (nas) novinarjev, ki deloma iz prepričanja in iz lastnih strahov, deloma zaradi svojih interesov v javnost pošiljajo samo črne slike. Strah je normalna sestavina krize, lahko je tudi spodbuden. Toda če ostane samo pri alarmizmu, je to slabo. Ljudstvo, ki naj bi bilo strpno, potrebuje tudi zagotovila o temeljni družbeni pravičnosti (ne miloščini), prepričljivo razlago kriznega položaja in jasno nakazane poti iz njega. Doslej ni dobilo nič od tega.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.