Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 15  |  Kolumna

Doba sindikatov

Spoznanja krize

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

S ponovno vzpostavitvijo demokracije na Slovenskem se je razmahnilo svobodno podjetništvo, z njim pa številni gospodarski in borzni komentatorji, ki so ljudstvu pojasnjevali in ga usmerjali s svojimi članki v množičnih medijih. Toda istočasno se je prenehal ukvarjati z ekonomskimi vprašanji mož, ki je dotlej veljal za največjo avtoriteto na teh področjih. Odtlej pa do konca življenja je zato proučeval dogodke iz druge svetovne vojne v Jugoslaviji, ki jih je potem izdal tik pred smrtjo v izjemni kritično-analitični knjigi Bermanov dosje. To je bil starosta ekonomije prof. Aleksander Bajt.
Zakaj je onemel na področju, na katerem je vedel največ? Ko je propadel enopartijski sistem, je zmagala vizija brez alternative. Vsa družbena podjetja je bilo treba preoblikovati tako, da dobijo konkretnega lastnika, bodisi v delniških družbah, ali pa v obliki države. Eden izmed rezultatov je bila potem divja privatizacija, imenovana tudi prihvatizacija, ko si je serija posameznikov počasi prilastila enormnega premoženja. Še pred določitvijo, kakšno privatizacijo izbrati, se je oglasil prof. Bajt, ki je vzel demokracijo zares. Ne le na nivoju politike, ampak tudi gospodarstva. Napisal je utemeljen članek, v katerem je predlagal vzpostavitev takšnih pravil, po katerem bi na trgu tekmovala podjetja najrazličnejših oblik: od državnih, zasebnih, delničarskih do samoupravnih. Njegova ideja je bila enostavna, ne moremo namreč vnaprej reči, kakšna oblika podjetij je najboljša oziroma najučinkovitejša. Naj torej trg pokaže, ali lahko na njem uspevajo tudi samoupravne tvrdke, ki za lastnika ne bi imele delničarjev, ampak zaposlene v podjetju.
Njegovih idej takrat ni upoštevala ne vlada ne mediji ne sindikati ne strokovna javnost ekonomistov. Ostal je sam in zato je umolknil.
Kaj pa je prinesel postbajtovski čas? Razmišljanje o ekonomiji brez spopada idej. Vse je bilo naenkrat jasno, samoumevno in neizpodbitno. Med zmagovitimi načeli se je kmalu pojavil princip iztisnitve malih delničarjev. Princip, po katerem so delovali tajkuni. To je bil vzorec, kako si majhne skupine prisvojijo velika premoženja.
Ko bi ta princip vladal v politiki, bi stranke, ki na volitvah osvojijo absolutno večino, preprosto iz parlamenta iztisnile opozicijske stranke. Tu bi kajpak vsi poskočili, da je to nedemokratično, toda na polju podjetništva je to eden osnovnih principov. Ki ni bil nikoli resno osporavan niti ne problematiziran, kaj šele presojan pred Ustavnim sodiščem. S kakšno pravico nekdo v imenu absolutne večine delnic drugemu državljanu v podobi malega delničarja vzame pravico do lastništva oziroma do upravljanja podjetja?
Enako samoumevno zmagoviti pohod je imela ideja, da je treba menedžerje nagrajevati s fenomenalnimi nagradami, ki jih delavec ne zasluži v celem življenju, če primerjamo nagrado milijona evrov, ki jo je odnesel prvi mož NLB. Ta ideja seveda ni padla z neba, vpeljana je bila v imenu razcveta gospodarstva. Reklo se je približno takole: če ne bomo menedžerjev plačevali sanjsko, nam bodo ti veliki strokovnjaki pobegnili v tujino in podjetja bodo kolapsnila.
In današnji rezultat: nobeden velikih menedžerjev ni zapustil Slovenije in se zaposlil denimo v angleških ali nemških gigantskih podjetjih, kjer bi ponudil svoj know-how in družbe pripeljal v poslovni razcvet. Zidarjev, Bavčarjev, Rigelnikov, Jankovićev etc. niso iskali niti postavili za generalne direktorje podjetij, ki so delovala zunaj Slovenije.
Menedžerji so bili de facto slavljeni kot veliki magi, na katerih stoji slovenska prosperiteta. In njihov stil vodenja je bil izrazito samovšečen, saj so nagrade za uspešnost delili izključno med sebe, upravne odbore, nadzornike in delničarje. Kot nepomembna kolesca pa so veljali zaposleni v podjetjih. Veljalo je, da so vsi zamenljivi, da pa oni v delovanju podjetij ne prispevajo omembe vrednega deleža. Še več, Drnovškove vlade in tudi Janševa niso uveljavile zakona o participaciji zaposlenih na dobičku. Zakaj?
Gospodarstvo in zakonodajo je očitno dirigiral menedžerski lobi, ki ni imel močnega oponenta. V tem ima seveda prav prof. France Bučar, ko pravi, da sindikati niso kaj prida vredni.
Toda, to je zdaj zgodovina. Odločni sindikalni protesti so namreč že prvi dan prinesli neverjetni preobrat. Vlado so namreč obtožili, da skrbi le za tajkune, ki jim prek bančnih posojil pomaga pri polomljenih prevzemih. Nekaj dni se je namreč širila vest, da je NLB reprogramirala 150 milijonov dolga Infond Holdinga, ki ga ta ni sposoben poplačati. Potem pa je že naslednji dan prišel s kislim obrazom pred teve kamere prvi mož NLB Draško Veselinovič, ki je v pitijskem jeziku napovedal, da so zanj na prvem mestu interesi Slovenije in nakazal, da ne bo podpisal pomoči tajkunom.
To, kar bi moral biti politični credo vlade, da v situaciji finančne krize sistematično opravi s tajkuni, se je pojavilo kot opcija šele po silovitem pritisku sindikatov. Konec koncev, kakšen smisel za razvoj države ima dejstvo, da lastniki Merkurja prevzamejo podjetje tudi na račun plač množice zaposlenih. Da bi bil vseslovenski projekt ustoličenje nekaj multimilijonarjev s pomočjo odrekanja množice delavcev???
A še enkrat: zakaj je delavstvo v času postkomunizma molčalo? Delavstvo ne v samo ozkem smislu fizikalcev, ampak v najširšem, v katerega sodi tudi cognitivna inteligenca. O tem zastavku govori odlična knjiga Sindikalno gibanje odpira nove poglede, ki jo je uredil prof. Rastko Močnik. V njej je objavljena serija tekstov, ki ponujajo orodja, kako misliti sindikalizem in kako ga uveljavljati.
Eden največjih poražencev demokracije so bili prav sindikati. Naenkrat je postalo sramotno, če bi kdo zahteval višje mezde, s sklicevanjem na pravično delitev profita. Ker v postbajtovskem času gospodarski razvoj ni več poznal dilem ali spopadov, ampak je sledil eni sami liniji menedžerske vizije, ki da ji lahko brezpogojno zaupamo, saj da pozna najboljše rešitve za vse. Vrednote delavske participacije so veljale za najtemnejši recidiv partijske diktature, medtem pa je celo slavljenje diktatorja Tita veljalo za legitimno pravico. Sindikalist je bil tako družbeni bednik, neotitoist pa frajer. Mimogrede, ko bi se Zoran Janković s predlogom po poimenovanju zakotne ceste po Titu pojavil v začetku osemdesetih, bi ga stari partijski voditelj France Popit takoj odstavil z županskega prestola, zraven pa bi mu za vrat poslal še javnega tožilca. Takrat je namreč veljal Zakon o zaščiti imena in dela Josipa Broza Tita, ki je prepovedoval, da bi po imenu partijskega voditelja ne poimenovali podrtij, tretjerazrednih klubov in stranskih ulic, s čimer bi kazili digniteto ljubljenega vodje.
Skratka, medtem ko je veljalo kot samoumevno, da je pogoj politične demokracije aktivno delovanje različnih parlamentarnih strank, se je postavljalo, da gospodarska demokracija lahko biva brez sindikatov. Še več, da je pogoj razcveta molčeči sindikat, ne pa sindikat, ki bi po posameznih podjetjih in panogah postal sogovornik menedžerjev in kapitalskih lastnikov, ki bi se morali vseskozi pogajati o delitvi profita z zaposlenimi.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.