dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

16. 4. 2009  |  Mladina 15  |  Kolumna

Kramar proti Kramarju

Kramarjeva menedžerska nagrada deluje kot novodobna domača filmska fikcija: nihče ne ve natančno, kolikšna je prejeta vsota, kakšni so kriteriji nagrajevanja in labirinti pogodbe, skrivnostna sta način in čas izplačila

Leta 1979 je Hollywood in filmski svet očaral Bentonov film Kramer proti Kramerju. Družina Kramer se razhaja, zakonca se borita za otroka, zgodba pa govori o očetovstvu, ki pridobiva materinski ugled, medtem ko mati stopa na pot biznisa. Sporočilo je bilo jasno. Obrnjen svet postmoderne, povojnega feminizma in ženske osvojitve menedžerskega kapitalizma, ki je dolgo veljal za zadnjo moško trdnjavo. Trideset let kasneje imamo drugačno melodramo, le da tokrat namesto Dustina Hoffmana v glavni vlogi nastopa Marjan Kramar. V ospredju je njegov razhod z NLB, drama se spleta okoli izplačila menedžerske nagrade. Zgodba pa govori o krizi slovenskega menedžmenta, hipokriziji politikov in stranpoteh domačijskega kapitalizma.
Kramarjeva menedžerska nagrada deluje namreč kot novodobna domača filmska fikcija. Nihče ne ve natančno, kolikšna je prejeta vsota, kakšni so kriteriji nagrajevanja in labirinti pogodbe, skrivnostna sta način in čas izplačila. Javnost se je v sedanji krizi, podobno kot drugod po svetu, burno odzvala, politiki so šele takrat hitro reagirali in ponudili populistične rešitve. Pahor je seveda spet telefoniral in pozval Kramarja, naj vrne denar, Križanič je ogorčen, ker tudi tokrat ni ničesar vedel, Lahovnik je pohitel s pripravo zakonodaje glede obveznih razkritij takšnih prejemkov in njihovim obdavčenjem. Pravniki trdijo, da je spoštovanje pogodb prva zaveza pravne države, zato nagrade in izplačila ni mogoče omejiti ali celo prepovedati. Ekonomisti opozarjajo, da so visoke nagrade pač del deviantnega menedžerskega trga, ki postajajo sporne zaradi recesije. Sociologi govore o krizi vrednot in pomanjkanju odgovornosti ... In na koncu se zdi, da je edina rešitev zgodbe Kramar sam. Pravi prispevek slovenskega političnega Hollywooda, Kramar proti Kramarju torej.
Kramar ima v izhodišču prav. Nagrada je del menedžerske pogodbe in določene formule uspešnosti, ki izhaja iz obdobja izjemnih finančnih in kapitalskih rasti, prejeli so jih tudi ostali člani uprave in nihče zaradi tega ne nosi posebnih posledic. Njegova težava sta dve tvegani odločitvi. Nagrado si je želel izplačati kot celoto na koncu svojega predsedovanja, hkrati pa je ponudil odstop, ker ni verjel v ponovno izvolitev. Spregledal je jesensko politično zmago levice nad Janšo in finančno krizo, ki je razgalila uspešnost banke in poslovodstva. Tvegal je in izgubil. Seveda Kramar ni kriv, če nihče ni želel razdreti pogodbe z njim ali pa če je formula nagrajevanja napačna. Če bi imela širši horizont merjenja tveganj in bi namesto financ postavila preverljiv model evropske poslovne odličnosti (EQM), bi dobili boljši kriterij in primernejši rezultat. Tako pa je nehote postal politični problem nove oblasti in simbol grešnosti menedžerskega ceha.
Pahorjeva vlada je najprej tiščala glavo v pesek in hitela z imenovanjem novega predsednika uprave mimo korporativnih pravil, ki jih je sama zagovarjala. Kot najvplivnejši lastnik ni opravila svoje vloge niti v razmerju do nadzornega sveta niti s pravočasnim pogojevanjem svoje pomoči banki glede menedžerskih odgovornosti. Največjo krivdo nosijo nadzorniki, ki so imeli vse možnosti za spremembo pogodb v okoliščinah krize in razkritih slabih naložb. Lomila ga je Banka Slovenije kot osrednji regulator, ki v preteklosti ni posebej pazil na izpostavljenost banke do svojih najbolj spornih komitentov. Spisek odgovornih je torej precej daljši od samega nespretnega ravnanja Kramarja, ki očitno ni prav presodil niti lastnih tveganj niti spornih ravnanj. Lahko bi namesto drugih sam razkril nagrado in pokazal na pameten namen njene uporabe. Če bi na primer ustanovil fundacijo za javno koristne namene, bi sporna nagrada v hipu izgubila negativen pomen, Kramar pa bi morda celo postal novi zasavski Robin Hood.
Toda zgodba zahteva širšo politično ekonomsko osvetlitev. Od kod ikonolatrija menedžerjev in njihove bajeslovne nagrade? Skrivnost prvega sta že zdavnaj pojasnila nobelovec Coase in ekonomist Williamson. Podjetja in banke so zmagoviti pravni in informacijski nadomestek trga, v njih pa prevladuje organizacijska hierarhija namesto kaotičnih tržnih procesov, zato so menedžerji dejansko sodobna aristokracija tržne družbe. Od tod njihova vzvišena pomembnost in moč. Prevlada finančnega kapitalizma in visoki profiti špekulativnih poslov pojasnjuje drugi vzvod, višino nagrad. Povprečna direktorska letna plača z bonusi (CEO) je leta 2008 v velikih ameriških korporacijah znašala 2,24 milijona USD, slavna propadla banka Lehman Brothers pa je v letih 2004-2007 izplačala menedžerjem 21,6 milijarde USD. In argument? Samo bogato nagrajeni menedžerji bodo delovali v korist družbe in ne na svoj račun. Čudna logika, sprta s poslovno odgovornostjo, toda podprta z »živalskim nagonom« brezmejnega bogatenja. Nagrade se privatizirajo, odgovornosti za slabo delovanje pa socializirajo. To je socializem bogatih na račun kapitalizma revnih. In zato so ljudje upravičeno ogorčeni, zahtevajo kaznovanje odgovornih in pravičnejšo porazdelitev socialnih bremen.
Bančni biznis, pripoveduje šala, deluje po načelu 3-6-3. Banke 3 odstotke dajo za depozite, 6 zaračunajo za kredite, ob treh popoldne pa gredo bankirji na golf. Bankirji in finančniki so bolj kot nova informacijska ekonomija preoblikovali poslovni svet, s financializacijo so preželi naš način življenja in spremenili sistem vrednot. Rast finančnih trgov in špekulativnosti je sovpadala z atrofijo realne ekonomije in zamiranjem podjetništva. Zato potrebujemo regulirane finance, trezno financiranje poslov ter potrošnje in podjetnike namesto finančnih špekulantov. Armada finančnikov bo prestopila v druge posle, nagrade bančnega biznisa pa bodo spet primerljive z realnim gospodarstvom. S tega vidika nas čaka svojevrstna vrnitev v prihodnost.
Kramar torej ni zgolj sporni predstavnik »encient regime«, temveč morda simbol prehoda v drugačen svet. Zato namesto dvomljivega lova na čarovnice pustimo Kramarju, da pametno uporabi nagrado. Ne zgolj kot sporno rento preteklih zaslug, temveč kot morebitno naložbo v drugačno prihodnost. Bila bi oznanilo novega namesto pregrehe starega sveta. Če je upravičeno v modi Muhamed Yunus, bangladeški bančnik revnih, je neumno biti Bernard Madoff, goljufivi bankir bogatih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.