dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

23. 4. 2009  |  Mladina 16  |  Kolumna

Čas je

Znašli smo se na nevarnem terenu, ko politiki ponujajo rešitve poslovnemu svetu, menedžerji pa se gredo politike

Politični zapleti z NLB postajajo nekakšno ogledalo slovenske politične scene. Za navidezno nepomembnim reprogramiranjem kredita Infond Holdingu, ki sodi v poslovni imperij iz Laškega, tiči spopad osrednjih političnih in poslovnih elit za porazdelitev moči in interesov v tej državi. Trenja se prenašajo navzdol v vladno koalicijo, ta pa očitno deluje iz meseca v mesec bolj razglašeno in stopnjuje politično destabilizacijo države. Nestabilnost se je naselila tudi v korporativnem svetu, kjer postaja kriza upravljanja in vodenja vse bolj očitna, vladni intervencionizem pa vse bolj čudaški. NLB je odličen primer, kako ne bi smeli ukrepati ne vladni ljudje in tudi ne korporativne strukture banke. Znašli smo se na nevarnem terenu, ko politiki ponujajo rešitve poslovnemu svetu, menedžerji pa se gredo politike. To je zlom politične in poslovne kredibilnosti kapitalizma in to je največja grožnja v sedanji sistemski krizi, doma in v tujini.
Reči niso težko razložljive niti nerazumljive. Zaključek postsocialistične tranzicije je prinesel radikalnejše premike v lastniški in politični prerazdelitvi moči ter interesov. Menedžerski odkupi in koncentracija lastništva so napravili skupino ljudi, ki so na hitro in v sumljivih okoliščinah pridobili nenavadno ekonomsko moč in bogastvo. Vse skupaj temelji na treh vzvodih. Menedžerji so najprej spletli okoli svojih poslovnih tarč goste podjetniške mreže, ki so omogočile lastniške prenose in multiplikacijo upravljavskih pravic. Celotna operacija je bila podprta z velikim finančnim vzvodom, kreditni vrtiljak pa so vrtele banke. Poslovno piramido je zgoraj obvladoval vrhnji holding, spodaj pa so bila podjetja, ki naj bi s svojim poslovanjem ustvarjala potreben denarni tok za vračilo kreditov in lastniški prevzem.
Trije problemi so bili pri tem vidni že s prostim očesom. Širjenje poslovnih sistemov je bilo prehitro, vodilni menedžerji pa tudi niso bili dobri podjetniki. Kapitalska koncentracija s finančnim zadolževanjem je temeljila na sporni oceni tveganj v času borznih balonov. Na koncu je celotna poslovna operacija temeljila na izigravanju zakonodaje, slabem delu regulatorjev in neformalni politični podpori tekočih oblasti. Potem pa se je zalomilo. Finančna kriza je omejila nujno reprogramiranje kreditov, ekonomska kriza je onemogočila dober denarni tok pri spodnjih družbah, nenačelna politična koalicija med politiki in poslovneži pa je tudi počila. Kriza je spravila v ekonomske težave poslovneže, ekonomsko priložnost pa so zagrabili politiki. Tajkune in tajkunske kredite so razglasili za največje zlo, pozabili pa na skupno pravno in poslovno odgovornost za dosedanje tranzicijske prevare.
Reprogramiranje posojil je navidezno tehnično opravilo in nanj so se bankirji upravičeno sklicevali tudi pri spornem kreditiranju Infond Holdinga. Toda bančna in finančna kriza sta ravno izvrsten dokaz, da cel mehanizem obvladovanja tveganj ne deluje in da se torej bankirji nanj ne morejo sklicevati. V sedanjih razmerah reševanja krize za nameček tveganja niso zgolj poslovna, temveč tudi politična. In to so v NLB gladko spregledali. Očitno so si skušali s kratkoročnim reprogramiranjem kratkoročnega kredita, kar je sicer nesmiselno, kupiti čas za dokončno odločitev. Če so morebiti znižali poslovna tveganja, pa so hkrati povečali politična. In zato nosijo soodgovornost za sedanjo krizo vodenja in upravljanja banke. Ni njihova naloga javno razpravljati o »nacionalnem interesu« glede Mercatorja, če s tem ogrožajo »korporativni interes« svoje banke v državi. S tega vidika je bila takšna odobritev kredita Infond Holdingu nesporno poslovna napaka.
Toda v nečem imajo prav. Gre za poslovno odločitev banke, kjer so odgovornosti načeloma jasno definirane, treba jih je le uporabiti. Zato obstajajo korporativna pravila in procedure nadzora, pa tudi morebitna nova pravila igre. In tukaj je drugo jedro spora. Vlada teh pravil glede kreditiranja menedžerskih prevzemov ni postavila dovolj jasno in zavezujoče, da bi lahko enoznačno ugotavljali odgovornost uprave in nadzornega sveta NLB. Politika je naredila tri usodne napake. Ni opravila zamenjave nadzornikov, zamenjava Kramarja z Veselinovičem je bila netransparentna, predvsem pa ni opravila potrebnih revizij in skupaj z drugimi lastniki določila morebitnih novih pravil kreditiranja. Vladni »protitajkunski« sklepi so primer pravne zmede in so bolj uporabni za politično manipulacijo kot za dvig kredibilnosti bančnih odločitev. Zato dogajanja v NLB razkrivajo predvsem neznosno lahkotnost političnega intervencionizma, če bi parafrazirali Milana Kundero. V tej cinični maniri potrebuje tajkune kot notranje sovražnike, ne da bi jih do konca opredelila, potrebuje intervencionizem v imenu ljudstva, ne da bi razkrila svojo lastno politično odgovornost za slab nadzor in šibko obvladovanje gospodarskega kriminala. S tega vidika lahko Golobič in Lahovnik kljub dobrim namenom povzročita banki in državi večjo škodo kot sporne odločitve Veselinoviča in Deroosa.
Pred seboj imamo dve slabi izbiri. Del poslovne elite je v casino kapitalizmu finančno zakockal svoje poslovne imperije in kriza bo najverjetneje pravično pometla z nespretnimi hazarderji. Regulacijske institucije so odpovedale, sodni mehanizmi niso delovali in z bankrotom poslovnih imperijev je bankrotirala tudi pravna država. Politiki na drugi strani skušajo izkoristiti priložnost političnega reševanja kapitalizma, iz postkapitalizma se vračamo v nekakšen postsocializem. Ne pozabimo, da krizo 1929-1933 poglablja centralizacija moči bankirjev in politikov, da fašizem manipulira z nacionalnimi interesi, povojni komunizem pa je padel zaradi dirigizma.
Vlada že ves čas deluje v permanentni politični krizi. Pahor nedvomno ni dorasel kriznim razmeram, ministri delujejo zmedeno, njihovi javni nastopi se spreminjajo v nesmiselna merjenja moči. Vlada nima jasnih stališč, zato celo sama poglablja krizo. V tem očitno sledimo Španiji in Irski, pa tudi Islandiji in Češki. Krizo vladnih politikov je mogoče rešiti samo na tri načine, z rekonstrukcijo vlade, odstopom Pahorja ali novimi volitvami. Tudi tukaj se bo treba odločiti. Čim prej, tem bolje, da z Janšo ne bomo prišli z dežja pod kap.

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom. .

Zakup člankov

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890. Kodo, prejeto na telefon, prepišite v spodnje okence in takoj boste boste lahko dostopali do vsebin.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Mladina digital - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate .
Z dolgoročno NAROČNINO prihranite tudi do 25 %!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.