Pravo vprašanje

Ni pomembno, kakšna je EU, temveč koliko EU potrebujemo

Peta obletnica največje širitve EU je ostala v senci krize in relativno skromnega praznovanja v Pragi in drugod. Dvanajsterica novih članic od Baltika do Sredozemlja je leta 2004 in 2007 bistveno razširila geopolitične meje EU. Za večino držav postsocialističnega bloka je vstop v EU pomenil dokončni preskok iz tranzicijskega obdobja v urejeno evropsko institucionalno okolje. EU je to širitev v več kot desetletnem pristopnem procesu mojstrsko izpeljala. Toda širitev EU na račun njenega institucionalnega poglabljanja kaže svoje očitne pomanjkljivosti prav v sedanji krizi. EU je politični projekt za dobre ekonomske čase. Kriza pa je EU prizadela veliko bolj, kot smo pričakovali. Zato je obletnica njene širitve hkrati tudi opozorilo o nevarnostih razvoja EU.
Peta širitev EU je bila dejansko nekaj posebnega, ne samo zaradi števila držav, velikosti priključenega prebivalstva in ekonomske nerazvitosti. Vključevala je namreč večino postsocialističnih držav, ki je ostala pod okriljem komunističnega režima v Moskvi. Za te države je formalni »Back to Europe« dejansko pomenil potrditev »Back to Freedom«, kot poudarja Mirek Topolanek, češki premier na priložnostni proslavi v Pragi. Dejstvo je, da je Evropa po letu 1989 odprla svoj mehki trebuh proti vzhodu in da je celoten proces širitve začela že leta 1993, ko je opredelila način pristopnih pogajanj in köbenhavnska konvergenčna merila. Več kot deset let je trajal proces strukturnih prilagajanj, mehkih, toda natančno opredeljenih reform, ki so ekonomsko, politično in vrednostno dodobra spremenile podobo novih članic že pred formalnim vstopom.
Skrbi in dileme so bile na obeh straneh. Stare članice so običajno nasprotovale širitvi, ker naj bi ovirala poglabljanje EU. Širitev naj bi razrahljala politično koherentnost in disciplino odločanja, ekonomska različnost naj bi omajala socialno varnost in konkurenčnost. Nove članice so se bale, da EU pomeni predvsem ekonomsko prevlado razvitejših in politično diskriminacijo močnejših članic. Čeprav se je s širitvijo število prebivalcev povečalo za 21 %, pa se je evropski BDP povečal zgolj za 7 %. Toda v naslednjih petih letih so nove članice rasle dvakrat hitreje kot stare. Leta 2004 so dosegle 40 % evropskega povprečja BDP na prebivalca, pet let kasneje je ta meja pri 52 %. Institucionalna in realna konvergenca novih članic sta v obdobju 2000-2008 prispevali povprečno 1,75 % k njihovi letni rasti, stare članice so s širitvijo pridobile 0,6 % rasti. Ključni motor teh sprememb so bile prosta trgovina, neposredne tuje investicije in kakovost institucionalnega okolja, ki so bistveno povečale faktorsko produktivnost in življenjski standard ljudi. Ne gre zgolj za visoko ekonomijo in politiko, temveč za spremembe vsakdanjega načina življenja. Evropa je bolj odprta in povezana kot kadarkoli, pravna in socialna zaščita državljanov sta postali standard, socialni model družbe je osrednje vodilo trajnostnega razvoja.
Evropski projekt je sprva želel zagotoviti mir in ekonomsko sodelovanje med državami, zlasti med Nemčijo in Francijo, kasneje je želel omejiti vpliv SZ in komunizma, želel je postati nova alternativa nacionalnim identitetam in tradicionalni državi. Nenavaden politični eksperiment je s širitvijo dobil svoj dokončni obraz. EU ni ne poizkus oblikovanja arhaične federacije kot super države niti preprosta skupnost suverenih držav. Konstitucionalni okvir EU je institucionalno ravnotežje, ki temelji na priporočljivih političnih stališčih, konsenzualnem odločanju in kompenzacijah zaradi morebitnega oškodovanja, pomeni nekakšno novo kozmopolitsko demokracijo, kjer se soočajo in sobivajo različne identitete in kolektivna volja za sodelovanje. Jacques Delors je EU nekoč posrečeno primerjal z »neznanim letečim predmetom«. Neznano polje so evropske nove institucije, letenje ponazarja reformna in širitvena dinamika.
EU nikoli ni primanjkovalo dinamičnosti in institucionalne inovativnosti. Ni se zlomila zaradi notranjih nasprotij, kot si je Marx obetal od kapitalizma, temveč je to izkoristila za dinamično institucionalno spreminjanje. Toda institucionalna dinamika ni mogla prikriti temeljne težave, da EU vse do danes ni razvila ustreznih mehanizmov odločanja. In to postaja v sedanji krizi usodna pomanjkljivost. Zadnje poročilo IMF je namreč šokantno. Finančna kriza je v EU dejansko globlja kot v ZDA. Od 4100 milijard pričakovanih odpisov v bankah odpade na ZDA 1050 mrd USD, na EU 1400, ZDA so od tega že odpisale 70 %, EU samo 14 %, za dokapitalizacijo potrebujejo ZDA 275 mrd, EU pa 500 mrd. EU ima torej večje probleme in trenutno ponuja manj jasne odgovore kot ZDA. Ahilova peta sedanje finančne krize so prav vzhodne članice in celotna operacija financiranja njihove pretekle hitre rasti. EU ima v primerjavi z ZDA tri težave. Nejasni mehanizmi odločanja ji onemogočajo učinkovito organizacijo kriznega menedžmenta. Reševalne akcije so v rokah članic, ki širijo finančni protekcionizem. In na koncu je problem v majhnem evropskem proračunu, ki preprečuje odrešujoči fiskalni ekspanzionizem.
Kriza je torej odprla novo dilemo. Ni pomembno, kakšna je EU, temveč koliko EU potrebujemo. Širitev je bila učinkovita rešitev razvoja EU in zato se zdi evropskim politikom tako pomembna, toda njene včerajšnje prednosti so se v krizi spremenile v slabosti. Rešitev pa ni manj, temveč več EU. Kriza zahteva centralizacijo ukrepanja, učinkovito odločanje, potrebujemo švedsko rešitev finančne krize in ne japonske. V teh razmerah je »slaba banka« lahko zgolj skupna evropska institucija. Toda več EU še vedno pomeni tudi njeno nadaljnjo širitev. In zelo nenavadno se je na tej poti znašla Slovenija.
Slovenija je za rešitev mejnega vprašanja s Hrvaško zastavila pravico veta na njena pristopna pogajanja z EU. Nova članica zaustavlja novo širitev, meje postajajo v EU brez meja problem, želimo politično rešitev namesto pravnih razmejitev. Vse to so za EU težko razumljivi argumenti in zato bi bila naša zavrnitev Rehnovega predloga slaba rešitev za Slovenijo in EU, še najmanj škoduje Hrvatom. Žal je Slovenija, podobno kot Hrvaška, ujeta v domala brezizhodne mreže cenenega populizma in nevarnega nacionalizma. Oboje je politična Evropa že zdavnaj zavrgla.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.