Krvavo valentinovo 3D

zadržan

Happy fuckin' Valentine!

Mala rudarska mesta vedno stiska predapokaliptična tesnoba. Prebivalci, ki živijo od rudnika, imajo pač vedno občutek, da živijo na sposojenem času: rude bo slej ko prej zmanjkalo, rudnik bodo zaprli, ekonomija bo šla k vragu, z njo pa tudi oni. Včasi se komu zmeša. V Krvavem valentinovem se v malem pensilvanskem rudarskem mestu zmeša rudarju, ki se prelevi v psihopatskega, množičnega, serijskega morilca - s krampom razbija glave, srca pa vtika v bonbonjere. Potem umre. Vsaj tako se zdi. Hu. Mesto si oddahne. Toda 10 let kasneje, ko se v mesto po dolgih letih vrne lokalni James Dean (Jensen Ackles), ki mu je eks (Jaime King) zbežala s šerifom (Kerr Smith), se vrne tudi psycho - s cepinom, norim na srca. Nadaljuje pač tam, kjer je končal - pri tistih, ki so izvirni pokol preživeli. Vprašanje je le: je to izvirni rudar ali pa le nekdo, ki ga postmodernistično kopira... ee, citira. Težko je reči, kajti tip - mesar s kičastim postromantičnim šlifom - nosi plinsko masko. Svojega obraza ne skriva toliko pred svojimi žrtvami kot pred nami, gledalci, jasno, v imenu »šokantnega« finalnega razkritja, je pa res, da ima maska tudi psihološko funkcijo - žrtev je treba najprej prestrašiti in šele potem ubiti. Smrt je premalo. To, da psycho nosi masko, kakopak ne preseneča - v Noči čarovnic jo je namreč nosil tudi psihopatski Michael Myers. Lahko bi sicer rekel, da je masko nosil že Norman Bates,
transvestitski antijunak Hitchcockovega Psiha, toda Krvavo valentinovo je 3D rimejk kultnega slasherja, ki ga je pred leti za sabo potegnila prav Noč čarovnic. In ko je rimejk dobila Noč čarovnic, je bilo le še vprašanje časa, kdaj ga bo dobilo Krvavo valentinovo. Noč čarovnic, ki je privreščala leta 1978, ni bila le hit, ampak tudi mejnik, ki je nenadoma sprostil vse frustracije, vso tesnobo, vse strahove in ves bes sedemdesetih, na katere so potem takoj sedli njeni mnogi kloni, recimo Mesto, ki se je balo noči, Ko pokliče neznanec, Ne dviguj slušalke, Ne hodi v hišo, On ve, da si sama, Bavbav, Manijak, Ubijalec iz slušalke, Materinski dan, Krvava maturantska noč, Tihi krik, Vlak groze, Zatemnitev, Matura in Moj rojstni dan. Zaplet je bil vedno isti: fantomski, maskirani psycho pobija mladino, ki diši po seksu. Tudi razplet je bil vedno isti: na koncu se je izkazalo, da je morilec po svoji naturi puritanski križar. Vmes, med zapletom in razpletom, pa so vsi ti slasherji tekmovali, kateri bo bolj brutalen in bolj grizlijevski - in med najbolj kreativnimi je bilo prav Krvavo valentinovo, ki so mu najprej nabili oznako X. Toda potem so ga porezali in očistili, tako da so mu X sneli. Rimejk je zdaj ta X material vrnil v original. In to tako besno, kot da bi skušal enkrat za vselej raztreščiti tisto kičasto srce valentinovega - in kot da bi se skušal maščevati cenzuri. Kar je hecno: psycho - ne sicer isti kot v originalu - je cenzor. Cenzor seksa. Sodobni cenzor: nasilje tolerira, seksa pa ne.
(igra le zunaj Kolosejev)