Janko Lorenci

Janko Lorenci

28. 5. 2009  |  Mladina 21  |  Kolumna

Kdo bo tolmač krize?

Ljudstvo zna biti potrpežljivo, če oblasti zaupa

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Kako vozi oblast pol leta po volitvah?
Objektivne razmere so še naprej hude. Kriza se nadaljuje, znamenja upočasnjevanja pogrezanja, ki jih, morda nekoliko na silo, ponekod po svetu že vidijo, se pri nas še ne kažejo. Položaj otežuje slaba dediščina prejšnje oblasti (visoka zadolženost, tajkunstvo, razvoj brez prioritet ...). Toda najhujši val ekonomske in socialne krize naj bi nas še čakal.
Na socialnem področju se je oblast angažirala močno in ustrezno. Povečala je socialne transferje, preprečuje še večjo brezposelnost, se dogovarja s sindikati. To krizo pomembno blaži. Toda delovna mesta še naprej usihajo, tu so stari problemi večanja socialnih razlik, revščine zaposlenih, brezperspektivnosti mladih itd. Povečana socialna pomoč države tudi ne bo mogla trajati v nedogled.
Ekonomski položaj se še slabša, izvoz se je zmanjšal kar za petino. Država je tudi tu postala gasilec, brez katerega bi se ves pogon ustavil. Pri tem ima težave, zlasti s t. i. kreditnim krčem. Banke imajo dovolj vsaj kratkoročnega denarja, vendar ga kljub priganjanju oblasti ne dajo od sebe; gospodarstvo zato ostaja brez posojil, potrebnih za preživetje.
To je povezano s t. i. tajkunskimi krediti. Ti so v krizi postali velikanski ekonomski, politični in moralni problem, povezan s hudimi dvomi.
Menedžerski prevzemi, kreditirani z bančnimi posojili, so skoraj v celoti otrok Janševe vladavine. Tako so nastali tudi Šrot in Bavčar in mnogi drugi, manj zloglasni primeri. Kriza je ves veliki projekt, ki bi ustvaril novo lastninsko podobo Slovenije, ustavila in spremenila v moro; prevzemniki v glavnem ne morejo več vračati posojil, zažirajo svojo novo lastnino in so postali odvisni od bank. Te bi jih financirale naprej (tajkunska posojila so bila povečini zakonita, čeprav skrajno sporna), toda to je zdaj prepovedala politika. To pa lahko povzroči veliko škodo bankam in gospodarstvu, svarijo ekonomisti.
Oblast je bila v precepu. Na eni strani je grozeča ekonomska škoda sredi že tako dramatične krize, na drugi razdražena javnost, ki podaljševanje tajkunskih kreditov (skupaj z licemerno opozicijo) ostro obsoja. In ima prav; družba, njena nova razslojenost, ki bi se prenesla na naslednje generacije, ne bi smela temeljiti na tajkunstvu, ki je kakorkoli kršilo zakone.
Vlada bi vsaj najhujšim grešnikom zaradi družbene higiene morala stopiti na prste, vendar ne prek bank, ampak tako, da bi jim za vrat poslala nadzorne organe, policijo in tožilce, saj so bili številni prevzemi sumljivi. Tako mislijo zlasti mnogi ekonomisti. Poleg tega bi lahko jasno povedala, da tajkunstvo ni njeno, ampak Janševo maslo. To razmišljanje ima svojo logiko, a tudi napake; med drugim pozablja na doslej brezzobe varuhe in nadzornike zakonitosti.
Kakorkoli, banke za zdaj še naprej stavkajo in denarja ne dajo od sebe. Oblast si skuša pomagati z delno izjemo v prepovedi tajkunskih posojil, s pritiskom na bančna vodstva in največja tajkunska grešnika, Bavčarja in Šrota. Tako naj bi bilo nekako poskrbljeno za pravičnost in za delovanje ekonomije. Način se zdi ustrezen, kako se bo stvar razpletla, pa še ni jasno.
Težave so tudi drugje. Vlada je na nekaj izjemno pomembnih položajev postavila nekaj nepravih ljudi (Veselinovič, Tasič ...). Varčevanje ni dovolj korenito (patria itd.). To velja tudi za lokalno raven, še posebej za Ljubljano. Še bolj nas lahko skrbi to, kar je minuli teden v parlamentu rekel Mitja Gaspari: razvojne prioritete nam postavljajo lobiji, ne proračun.
Vso slovensko zunanjo politiko pa so požrli odnosi s Hrvaško. Hazard z blokado se nadaljuje. Če bo vodila v sprejemljivo arbitražo, se bo tveganje dolgoročno splačalo. A tudi tu razplet ni jasen.
Ne glede na vse križe in težave oblast krizo za zdaj nekako obvladuje. Na veliko se zadolžuje, toda druge poti po splošnem prepričanju ni. Nekatere stvari popravlja (izbrisani, konec sodniške stavke, regionalizacija, vinjete, napovedana fleksibilizacija proračuna). Grožnje, da bi se dvignila »ulica«, za zdaj ni čutiti. Scela se Slovenija odziva na krizo podobno kot razvite evropske države, le da so naše težave večje, razvitost nižja, odzivni čas pa daljši. V delovanju vlade se polagoma morda vendarle kaže več reda, čeprav je še daleč od dobrega kriznega menedžmenta. Brez zamenjave dveh, treh ministrov očitno ne bo šlo.
Priljubljenost vladajoče garniture pada. Pri tem je verodostojnost oblasti eden ključnih pogojev za uspešno premagovanje krize. Prebivalstvo zna biti potrpežljivo, če vladi zaupa. Zdaj to zaupanje kopni morda celo bolj, kot si oblast zasluži.
Razlogov za to je več. Najpomembnejši je slabšanje položaja zaradi krize. Tu se da pomagati samo delno; dokler bo šlo navzdol, se bo nezadovoljstvo poglabljalo. Vlado nesejo tudi podedovane težave, na primer tajkunstvo, Virantov plačni sistem, vinjete, zmeda v zdravstvu. Opozicijska dobronamernost je igrana, in to slabo, a to je bilo pričakovati.
Prav tako pomembni so »subjektivni« dejavniki. Če bi se imela oblast nekoliko bolj v oblasti, bi bilo zaupanje vanjo znatno večje. To je ne bi stalo niti evra.
Toda vladajoče stranke si, prvič, še naprej ritualno skačejo v lase. Za javnost to ni dokaz demokratičnih odnosov v koaliciji, ampak izraz kaotičnega vladanja.
Še zmeraj je problem tudi Pahor. Premier se uči, že več ve in nastopa resneje, a se še vedno preveč na nepravi način rine v ospredje in tako slabi ekipnega duha. Navznoter najbrž nima dovolj avtoritete. Še vedno krši tudi staro politično zapoved: razlikuj se od nasprotnika. Njegov politični svet se v marsičem še naprej vrti okoli Janše. Tako je edinemu resnemu tekmecu za premierski položaj v ključnih mesecih po volitvah podaril veliko verodostojnosti - v svojo in vladno škodo. Redno padanje starih okostnjakov iz omar in Janševa napadalnost ga polagoma morda le prevzgajata.
Tretjič, oblast se ni vzpostavila kot vodilni politični tolmač svetovne in slovenske krize, ki je predvsem kriza neoliberalnega kapitalizma. Ne zna jasno in glasno reči, da je država ta čas prisiljena in edina sposobna reševati številne krizne primere, da ji to ni ljubo, a da hoče tudi v prihodnosti obdržati novo vlogo. Neoliberalizma ne sme zamenjati državni kapitalizem, toda razgrajevanje javnega v korist zasebnega se mora končati in obrniti v nasprotno smer. To je veliko praktično in ideološko vprašanje tega časa. Če vsega tega ne bo povedala in uveljavljala levica, bo tolmač krizne realnosti postal Janša, ki se za to vlogo že ponuja; ovce bi čuval volk. Če bi ljudstvo iz ust oblasti slišalo nekaj jasnih načelnih zagotovil, da bo v prihodnosti živelo manj darvinističen kapitalizem, bi laže prenašalo trdo sedanjost.
Za to oblast veljajo nekatere olajševalne okoliščine, zlasti pa trajni šok krize. Ima tudi nekatere odlike, predvsem demokratičnost in nepopulizem. Toda čas je krizen in neusmiljen. Če vlada ne bo delovala tako rekoč optimalno, bo odletela, predčasno ali najkasneje na prihodnjih volitvah. K tej optimalnosti spada tudi razbistritev ideološke megle v glavi.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,80 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.