dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

25. 6. 2009  |  Mladina 25  |  Kolumna

In zdaj?

Slovenija in Hrvaška sta izigrali zadnji možni kratkoročni izhod iz medsebojne krize

Evropski krog posredovanja v slovensko-hrvaškem mejnem sporu je prišel do pričakovanega zaključka in predvidljivih reči. EU se umika, problem prepušča Sloveniji in Hrvaški, čeprav so diplomatski odnosi med njima v slepi ulici. Nobena stran nima rešitve, ki bi bila v temelju sprejemljiva za nasprotno državo, in vsi so naredili vse, da do sporazuma ne pride. Kar je dobro za enega, je nesprejemljivo za drugega. In ta igra se nadaljuje v nedogled. Prostor politične racionalnosti in obojestranskih interesov so zapolnili poulični nacionalizmi in zmedena retorika svetih nacionalnih interesov. Tudi predlogi komisarja za širitev Ollija Rehna in poizkus evropske obvoznice so bili obravnavani po starem principu pro et contra. EU očitno ni sposobna rešiti balkanskih sporov, v obeh državah pa so politične in diplomatske nesposobnosti sedanjih političnih elit dosegle vrelišče.
Zaplet je v tem trenutku nerešljiv. Slovenija in Hrvaška sta očitno izigrali zadnji možni kratkoročni izhod iz medsebojne krize. Evropsko posredovanje bi z igro tretjega lahko rešilo problem, če bi obe strani to hoteli izkoristiti. Če bi namreč stekel proces pogajanj o meji, ki bi zavezoval obe državi, in bi medtem Slovenija umaknila blokado pogajanj, bi v presečni množici evropskega posredovanja in arbitražnih rešitvah morda lahko našli izhod. Potrebni pogoj rešitve sta začetek presoje o meji in deblokada pogajanj, zadostni pogoj tiči v časovnem zamiku, najprej vstop Hrvaške v EU in potem rešitev meje. Sedanja zagata je namreč v razvezavi reševanja mejnih vprašanj Slovenije s pristopnih pogajanj Hrvaške. Vanjo se je zapletel najprej Janša, Pahor pa je reči dokončno zavozil.
Oba Rehnova predloga tega problema očitno nista niti dobro razumela niti rešila. Arbitražno rešitev predvidevata pred vstopom Hrvaške v EU. Težava je v tem, da Slovenija v izhodiščni pogajalski proces dejansko vgrajuje že končno rešitev. Zanjo je obvladovanje celovitosti Piranskega zaliva in pristop na odprto morje predpostavka, o kateri ni diskusije, in vse, kar je manj od tega, zanjo ni pravična in tudi ne možna rešitev. Če bi ad hoc arbitraža ali druge rešitve po logiki reči zaradi nasprotnih interesov odstopale od tega, politični epilog že poznamo. Slovenija bi nasprotovala vstopu Hrvaške v EU, najprej v parlamentu, lahko pa tudi z referendumom.
Slovensko-hrvaški odnosi so se torej po šestih mesecih znašli na starih izhodiščih. Posredovanje EU je končano, mejni spor postaja dvostranski problem Slovenije in Hrvaške, kar je dejansko staro hrvaško stališče. Prav tako bo EU, to je sedaj ob prvih izjavah Carla Bildta že več kot jasno, skušala rešiti širitveni proces z drugačnimi diplomatskimi pritiski, ki bodo jasnejši in ostrejši od čeških. Slovenski poizkus, da bi v pogajalski proces za mejo zvabili EU, najprej kot posredovalko in v končni instanci kot skrito orožje preprečevanja vstopa Hrvaške v EU, se je pri prvem koraku izjalovil. Drugi korak pa je še toliko bolj brezupen. Slovensko sklepanje je sila preprosto in naivno. Če je hrvaški interes, da vstopi v EU, potem bo morala upoštevati slovenski interes glede mejnih rešitev, posebno na morju. Mi želimo pravično mejo, oni vstop v EU in slovenski politiki se zdi, da je med obema mogoča ekvivalentna menjava. Toda v menjalnem procesu dejansko obe strani nekaj ponujata v menjavo drugi in tega očitno nihče v Sloveniji ne zna opredeliti.
Težava je seveda drugje. Hrvaška naše formule preprosto ne želi kupiti in zato spor želi rešiti na sodišču. Slovenski politiki nasprotno menijo, da razsodba po mednarodnem pravu ne bo pravična. Čudežna rešitev je načelo ex aequo et bono, čeprav zanj ni nobenih pravnih zagotovil, da bi nam v tem sporu prineslo želeno rešitev. Nobena mediacija, arbitraža in razsodba sodišča z veliko verjetnostjo ne more slediti maksimilističnim slovenskim zahtevam. Slovenija je tukaj povsem zgrešila. Dejansko je želela izsiliti rešitev od Hrvaške, toda njena edina možnost bi bila prijateljsko usmerjen sporazum med obema državama. Ta pa sedaj ni mogoč, ker smo se mu odrekli, in tudi Hrvati menijo, da bodo po drugih poteh iztržili več. Zgodovinski argumenti tukaj ne pomagajo dosti, ker smo nekaj redkih priložnosti pač zamudili. Zato po normalni poti Piranskega zaliva v nobenem primeru ne moremo dobiti v celoti brez Savudrijskega polotoka. Slovenija ima zaprto ozemeljsko morje in te neugodne geografske lege ne moremo spremeniti brez sodelovanja sosed, Hrvaške ali pa Italije. Toda poseganje v srčiko Osimskih sporazumov je do konca nevarno početje.
Slovenska vlada očitno nima rezervnih scenarijev in tudi ne prave analize koristi in stroškov različnih poti naprej. Oportunitetni stroški pa so za obe strani vsak dan večji. Hrvaška je izgubila pogajalsko konferenco, Slovenija nedvomno pospešeno zapravlja svojo politično kredibilnost. Vlada nima idej, kako rešiti razmere, in ko začenja javno ponujati stare rešitve, dokazuje, da še vedno ne obvladuje diplomatske abecede. Nobena stara rešitev ni dobra. Sporazumu Drnovšek-Račan sta se obe strani odrekli. Blejski dogovor Janša-Sanader je pristal na sodišču v Haagu v zameno za načelo pravičnosti, oboje skupaj danes zavračajo vsi. Francoskemu sporazumu lani decembra glede umika zemljevidov smo se odrekli, ker so zemljevidi zgolj paravan za druge pritiske. Rehnov predlog sta na koncu obe strani dejansko izigrali. Krog je tako sklenjen. Edina možna rešitev, medsebojna pogajanja in sklenitev sporazuma, je seveda za sedaj politična utopija.
Rešitev dejansko ni veliko. Dolgoročna zamrznitev sedanjega stanja očitno preprečuje vstop Hrvaške v EU, kar škoduje obema. Če dobimo nekakšen koridor na odprto morje, moramo povedati, kaj poleg vstopa v EU še ponujamo Hrvaški. Tretja možnost so posebne pravice uporabe prehoda na odprto morje med točkama T5 in T6, kar bi bila posebna varianta sporazuma Drnovšek-Račan. Še najboljša rešitev bi bil kondominij, ki omogoča skupno gospodarjenje z morjem in prost dostop do mednarodnih vod.
Slovenska država z blokado hrvaškega vstopa v EU ponavlja stare napake deviznih vlog LB. Škoda bo na koncu večja kot koristi, prestižnost političnih elit in zgodovinskih utopij pa se znova lomi na plečih dobrososedskih odnosov.

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom. .

Zakup člankov

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890. Kodo, prejeto na telefon, prepišite v spodnje okence in takoj boste boste lahko dostopali do vsebin.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Mladina digital - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate .
Z dolgoročno NAROČNINO prihranite tudi do 25 %!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.