Janko Lorenci

Janko Lorenci

2. 7. 2009  |  Mladina 26  |  Kolumna

Patriotizem in želodec

Patriotizem je važna stvar, pa naj si ga nekateri pripenjajo na prsi kot odlikovanje, drugi pa dajejo v nič

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

V Sloveniji se spet nekoliko več govori o patriotizmu (domoljubju). Ker smo v krizi, ker imamo težave s Hrvaško in EU, ker za tem tičijo politični preudarki? Težko je reči.
Pojem je izmuzljiv in težavna je že njegova definicija. Gre za občutek pripadnosti etnični skupnosti, domovini, državi. Najbolj ga določajo čustva, denimo ljubezen do domovine, ki lahko na eni strani usahne v domovinsko brezbrižnost, na drugi pa se razgori v nacionalizem. Meje med njimi so pogosto zabrisane. Nastaja z zgodovino, izročilom, skupnim jezikom, življenjem in navadami, pogosto tudi s skupno državo. Je nekaj, kar raste v posamezniku nezavedno in počasi, ponavadi od otroštva naprej. Umetno in na hitro ga ni mogoče izdelati, mogoče pa ga je zlorabiti.
Kljub svoji izmuzljivosti je pomemben. Je svojevrstno družbeno lepilo - brez njega bi bila družba manj povezana, njene pripadnike bi bilo treba bolj strahovati ali podkupovati, da bi se ravnali po nekem sprejemljivem vzorcu. Po neki cinični označbi je zadnje zatočišče lopovov (torej manipulativen), vendar je povsod po svetu dojeman kot visoka vrednota. Ljubezen do domovine, če patriotizem skrčimo na ta opis, je očitno naravno stanje stvari. Tu je in tako rekoč univerzalen. Vendar je dvorezen. Težave povzroči zlasti takrat, kadar trči več različnih patriotizmov ali kadar se v neki skupnosti v imenu enega in istega patriotizma vname državljanski spopad. A to so vendarle njegove skrajnosti.
Vendar pri patriotizmu ne gre samo za čustva. Je stanje duha, v katerem se mešajo čustveni in razumski elementi - je nekakšen zakon iz ljubezni in iz razuma hkrati. Domovine ne ljubiš zgolj abstraktno, kar tako in slepo; gre tudi za interesno vzajemnost, od katere imaš nekaj koristi, nekaj pa moraš dajati. Kot član skupnosti laže preživiš, imaš se s kom istovetiti, uživaš njeno solidarnostno pomoč, imaš pravice, a tudi obveznosti (v skrajnem primeru te lahko domovina pošlje umret v vojno). Seveda pri vsem tem ne gre za čisti daj dam. Za patriota je značilno prav to, da je pripravljen domovini dati kaj tudi brez povratne koristi. Patriot je patriot v dobrih in slabih časih - patriotizma ne obesi na klin v prvi krizi.
Slovenci smo kar patriotski. Za to sta na voljo dva močna dokaza - partizanstvo in množična, tvegana podpora osamosvojitvi. Bolj banalnih dokazov pa kar mrgoli, najbolj hrupne ponujajo denimo izbruhi navdušenja ob velikih fusbalskih zmagah, kadar jih pač Bog in nogometne noge naših zvečine nečistokrvnih reprezentatov spravijo skupaj.
Za narod sta nas naredila predvsem jezik in kultura. Zdaj imamo poleg tega tudi državo, močno oporo naroda, nacije in patriotizma. Z njeno pomočjo lahko prvič živimo brez dvojnega, razdeljenega patriotizma. Pred tem je bil vedno razcepljen; pripadal je ožji, etnični domovini in večji enoti, cesarstvu ali državi, katere del smo bili. Odnos med njima je bil dvoumen.
Patriotizem je v teh časih trdo preizkušan. To je sicer dokaj stabilen fenomen, ki se ne odzove na vsak borzni ali vladni štrbunk. Vendar je na družbeno dogajanje občutljiv. Po eni strani mu zaradi pomanjkanja zaupanja v državo in občutka večine, da jo domovina pušča na cedilu, grozi pogrezanje v mlačnost. A bistveno večja je nevarnost, da zaide v drugo skrajnost, nacionalizem. Ta se krepi povsod po Evropi in tudi pri nas. Spodbujajo ga slabo družbeno ozračje, občutek, da se je obdobje vzpona končalo, jeza in strah zaradi velikih socialnih razlik, odpor do množičnega priseljevanja ... Pri nas krepi nacionalizem tudi nenehna neumna napetost s Hrvaško. Zdaj pritiska še kriza.
Večina prebivalstva se čuti ranljiva in prepuščena sama sebi in tako se bolj zateka k tradicionalnim vrednotam, tudi patriotizmu. Tega pa je, kot rečeno, mogoče zlorabiti. Tu so vedno na voljo različni skrajneži in hujskači. Doma so povsod, tudi v civilni družbi in politiki, zlasti desni. Politična desnica podobno kot drugje v Evropi praviloma bolj kot levica poudarja pomen nacionalnega in tradicionalnega. Če je pri tem včasih preveč gorečna, je levica preveč medla. Desnica si skuša v tem okviru prilastiti vse zasluge za osamosvojitev in nasploh zasesti pojem patriotizma. Levica ji to početje lajša, ker ta pojem ignorira ali se nad njim celo zmrduje. S tem si po neumnem politično škodi.
Čas dela proti takemu gledanju - patriotizem ostaja - skupaj z nacionalno državo - trajnica, v očeh večine vrednota in ohranil bo tudi politični pomen. Če ga bo levica vzela za svojega - na to bi lahko namigovalo tudi zanimanje, ki ga zanj kaže predsednik Turk, mož z dobrim političnim instinktom - bi lahko prispevala k njemu tako, da bi poudarila njegovo državljansko, ne samo domovinsko plat - se pravi spodbujala ozračje, v katerem lahko posameznik čuti pripadnost svoji državi - je patriot - tudi če etnično ne pripada večini. V tem pogledu nam je lahko za zgled Amerika.
Naša desnica počne z izbrisanimi prav nasprotno (levica ji je pri tem vse do Kresalove neslavno asistirala) in se nenehno igračka z nacionalizmom. Za največjega patriota med politiki morda velja Janša. Za človeka, ki je tej deželi podaril vladavino trde roke, trajno histerijo, neoliberalizem in Šrot-Bavčarja ter s tem domovini grdo škodil, je to ne glede na njegove osamosvojiteljske zasluge čudaška označba.
Tudi za Jelinčiča, Podobnika, Grimsa in mnoge druge nadpatriote lahko rečemo: patriotizem, ki ima take prijatelje, ne potrebuje sovražnikov. Našemu patriotizmu najbolj manjka mirna samozavest, ki bi nas varovala pred prehudimi nihljaji domovinskega čustvovanja. Čudno to niti ni. Dolgo smo se borili za nacionalno preživetje, državo imamo šele od včeraj, EU nas po malem navdaja z nelagodjem, pretresa nas globalizacija s svojimi kulturnimi in drugimi šoki. Bojimo se celo tega, da bomo polagoma fizično izumrli. Vse to dela naš patriotizem živčen.
Po nepotrebnem. Kljub majhnosti nas je več kot kdajkoli, dobili smo svojo državo, smo preverjeno nacionalno trpežni, EU nas nacionalno bolj varuje kot ogroža, odkriteje se pogovarjamo o travmi državljanske vojne. Naš nacionalni obstoj ni bil, gledano scela, še nikoli tako zavarovan. Tega ne spremeni niti kriza, sicer skrajno resno opozorilo o zablodah našega razvoja.
Kakorkoli obračamo, patriotizem je važna stvar, pa naj si ga nekateri pripenjajo na prsi kot odlikovanje, drugi pa dajejo v nič. Pomembno je tudi, da zlasti politika ne sme biti njegov edini ali odločilni tolmač. No, čisto nas ne more spraviti ob pamet, tudi če še tako manipulira. Kajti tudi ljubezen do domovine gre po malem skozi želodec. Hvalabogu, sicer bi lahko z nami počeli karkoli.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.