16. 7. 2009 | Mladina 28 | Kolumna
Gospodar in služabniki
V sedanji obliki je kapitalizem blago z omejenim rokom trajanja
© Tomaž Lavrič
Svetovna kriza je v zapleteni psihološki fazi. Postala je samoumevnost, s tem pa deloma tudi rutina. Realno se še poglablja, dojemanje krize pa izgublja dramatičnost. Kako se bo razvijala, ostaja skrajno negotovo, toda skozi negotovost se rine previden optimizem. Politika z njim nekako zaklinja realnost in v tem zaklinjanju se mešajo opogumljanje gospodarstva in prebivalstva, strah pred korenitejšimi posegi, vraževernost in poklicni optimizem.
Velikega spraševanja, ali in kako bo kriza spremenila kapitalizem, je bistveno manj kot na začetku krize. Zdaj se gleda nanjo predvsem kot na tehnični problem, ne pa kot na izraz (neoliberalnega) kapitalizma v konceptualnih in praktičnih težavah. Politike na vseh meridianih v spoprijemanju s krizo brez večjega odpora uresničujejo enak glavni cilj na bolj ali manj enak način: obnoviti stanje pred krizo, to pa storiti tako, da država stabilizira finančni sistem, denar za to pa »ustvari« z velikanskimi dolgovi, ki jih bodo v prihodnosti odplačevale množice in zato živele slabše, a verjetno še vedno bolje, kot če bi se kriza razdivjala do konca. To je igra na strah: lahko bi bilo še huje.
Od kod tak zasuk iz alarma visoke stopnje v svojevrstno rutino? Gre za znamenito prilagodljivost - človek se zlagoma navadi vsega, od krize do vojne in kuge. Za zdaj se tudi niso uresničile najbolj črne začetne napovedi - padec v razmere velike depresije, množični nemiri, razsutje celotnih gospodarstev, popoln zastoj globalizacije, nastanek totalitarizmov ... Kažejo se, kot rečeno, tudi nekatera spodbudna znamenja. Zbujeno je upanje, da je politika z mogočnim državnim intervencionizmom našla način za obvladovanje krize.
A za vsemi temi upi, zatiskanjem oči in rutino se skrivajo tudi strahovi. Najslabše se ni zgodilo, a vse črne možnosti so jasno nakazane. Predvsem pa zgodbe še ni konec - kriza ostaja nepredvidljiva in najhujše morda šele pride. Shematično se lahko razplete na različne načine.
Prvi je obnova stanja pred krizo. To je prevladujoča želja vsaj politike in gospodarstva. Kriza je predvsem kriza neoliberalnega kapitalizma - sistemsko spodbujanega pohlepa po velikih dobičkih, ki jih lahko prinaša samo visoka rast, ta pa je mogoča samo z visokim zadolževanjem in nenadzorovanim finančnim hazardiranjem, vsota vsega tega sta umetno napihnjen razvoj in velika nestabilnost. Zato bi taka vrnitev v preteklost pomenila začetek nabiranja naslednje krize. Velikanska vztrajnost ekonomsko-političnega pogona deluje v to smer. Ali drugače: globlje spremembe sistema so izjemno težavne.
Neoliberalizem je postal religija in tudi v tretjem letu krize obvladuje ne samo ekonomijo, ampak večidel tudi politiko oziroma njun preplet, kot neizogibnost pa ga deloma še zmeraj sprejemajo celo množice. Izjave, da je mrtev, so strahovito prenagljene; neoliberalci po dveh letih molka in skrivanja marsikje znova prehajajo v ofenzivo. Samozavest črpajo tudi iz tega, da množičnih nemirov zaradi posledic krize doslej ni bilo in da je v krizni Evropi na različnih volitvah uspešnejša desnica. Razlogi za pasivnost množic so različni, toda tudi to govori za tak razplet krize, ki ne bo spremenil nič bistvenega. Vsaj za zdaj; z nadaljevanjem krize in s kopičenjem napetosti se lahko splošno razpoloženje obrne čez noč.
Druga možnost razpleta krize je optimistična: (neoliberalni) kapitalizem bo doživel temeljitejše popravke. Nekaj premikov v tej smeri se je vendarle zgodilo. Padle so nekatere svete resnice neoliberalizma - o samozdravilnih sposobnostih trga, o državi kot tako rekoč absolutnem zlu, o ustvarjalni uničevalnosti kapitalizma. Država (politika) si je po dolgem času znova pridobila večjo veljavo, finančni kapital bo deloma morda le obrzdan, nemalo pomembnih politikov je jasno reklo, da je neoliberalizem škodljiv. Amerika se je z izvolitvijo Obame in njegovimi poskusi, da bi vsaj malo zmehčal trdi ameriški kapitalizem, na krizo morda odzvala občutljiveje kot Evropa ne glede na to, da je stara celina bolj socialna in da so popravki njenega kapitalizma v tem pogledu relativno manj nujni.
Tretji veliki postkrizni premik bi lahko bil pospešeno drsenje Zahoda in sveta v avtoritarnost. To bi potrdilo zmotnost teze o organski, tako rekoč nujni povezanosti kapitalizma in demokracije. V bistvu se zahodne družbe razvijajo tako, da potreba po varnosti (fizični, premoženjski, psihološki) izpodriva zahteve po svobodi. V krizi postaneta kruh in red še pomembnejša.
Prihodnost se utegne nasploh spremeniti v eno samo trajno krizo, mislijo pesimisti. To je četrti možni, najslabši razplet. Njegovi nastavki so vidni že zdaj v prepletanju ekoloških, energetskih, prehrambnih, demografskih, migracijskih ... težav. Vse se stopnjujejo. Če bi se temu pridružila še trajna deglobalizacija z nujnim spremljevalcem protekcionizmom, bi svet tudi politično postal izjemno nestabilen.
Seveda je mogoče, da se bodo ti in drugi razpleti kombinirali, da bodo različno intenzivni, da jih bodo ponekod doživeli, drugod ne. Dolgoročno pa je malo verjetno, da bi v kaki večji svetovni regiji, denimo Evropi, trajno in miroljubno živeli drug ob drugem zelo različni sistemi, čeprav je današnji svet prav tak mozaik. Vsekakor se po izbruhu krize še bolj kot prej zdi, da liberalna demokracija kot univerzalni družbeni model Zahoda ne bo postala tudi svetovni vzorec. Še več, ogrožena je celo na Zahodu.
Zgodba sedanje krize in njenih mogočih nadaljevanj še zdaleč ni končana - neznank je preveč. Njen morda najverjetnejši začasni izid se vendarle zdi obnova predkriznega stanja z nekaj plitvimi popravki kapitalizma - in z nastavki nove krize; balon, ki je s to krizo boleče počil, se bo začel spet polniti z istim zrakom.
Dolgoročneje pa je očitno, da se bo moral kapitalizem pod pritiskom razmer - od socialnih bomb do segrevanja ozračja - temeljito spremeniti, zlasti pa opustiti diktat nenehne rasti. V sedanji obliki je blago z omejenim rokom trajanja. Henning Meyer z London Metropolitan University pravi: »Če naj bi bil reformirani globalni gospodarski sistem trajnostno naravnan in sposoben za odzivanje, je treba vzpostaviti demokratičen nadzor nad gospodarstvom in globalizacijo, za katero je veljalo, da je nekakšna naravna sila. To je bila huda napaka, kar je potrdila tudi kriza. Ta je nacionalne države prisilila, da so spet prevzele vlogo, ki je ne more namesto njih opraviti nihče drug.«
Z drugimi besedami: politika se bo morala iztrgati logiki kapitala, ki se ji je podredila, kapitalizem pa se bo moral zlasti socialno in ekološko samoomejiti. Zdaj je klavrno odpovedal. To po svoje pravi tudi papež Benedikt v nedavni encikliki Caritas in Veritate. Z njo se je oprl na katoliški socialni nauk, ki je pred dobrimi sto leti v encikliki De Rerum Novarum (O novih stvareh) v razmerah takratnega surovega zgodnjega kapitalizma narekoval misel, da bi moral biti kapital služabnik, ne pa gospodar človeka. Stoletje pozneje se je krog z neoliberalizmom sklenil - kapital je še bolj gospodar, človek še bolj služabnik.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.