dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

16. 7. 2009  |  Mladina 28  |  Kolumna

Groteska

Vsakoletni fotografski mimohod postaja muzejski primerek politično-ekonomskih iluzij, da kopica bogatih še vedno ve, kako usmerjati svet.

Srečanje G8 pod pokroviteljstvom Silvia Berlusconija v napol porušenem italijanskem mestu Aquila dobro simbolizira moč in pomen te preživete institucije. Berlusconi je eden najbolj kontroverznih zahodnih političnih voditeljev. Njegova zmes političnega populizma, mednarodnega nastopaštva in politične zlizanosti s korporativnim kapitalom izvrstno ponazarja krizni domet sedanje demokracije in vodilnih političnih elit. Hkrati pa je popotresna Aquila, kljub svoji tragičnosti, neverjetna kulisa globalne finančne, gospodarske in socialne krize. To mesto in G8 dejansko opozarjata, kako težko se je ubraniti pred neobvladljivo močjo naravnih sil in novodobnih »ekonomskih zakonitosti«.
Na takšni sceni in ob sijočem gostitelju je bila politična predstava G8 še bolj groteskna. Nekakšen vsakoletni fotografski mimohod postaja muzejski primerek politično-ekonomskih iluzij, da kopica bogatih še vedno ve, kako usmerjati svet, da ima zato dovolj moči in dejansko o vsem pomembnem lahko odloča. Toda ostaja drugačno zadoščenje. V sedanji globalni krizi so še tako perverzni dogovori vedno boljši kot rožljanje z orožjem. In prav v tem se sedanja kriza najbolj razlikuje od velike sestre v obdobju 1929-1933.
Srečanje G8 bi naj pomenilo nekakšno zavezo sedmih velikih in Rusije, toda v Aquili je bil dejansko vrh 39 držav in vseh relevantnih mednarodnih institucij, ki so v treh dneh v različnih kombinacijah razpravljale o globalni krizi, podnebnih spremembah, energetski varnosti, prehrambeni varnosti in razvojni pomoči nerazvitim. V globalnem svetu se stari klubski sestanki spreminjajo v zasedanja širokega kroga držav, nekakšne mini ZN. Samo tako je mogoče doseči politično legitimnost, ko govorimo o deležnikih in kriznih žariščih.
Podnebnih sprememb ni mogoče deliti na bogati sever in revni jug. Globalne energetike ne moremo več obvladovati z geostrateškimi vojaškimi silami, ker postajajo predrage in neučinkovite. Usmerjanje svetovnega kmetijstva postaja globalni problem preživetja revnih in zdravja bogatih. Nepovratna pomoč manj razvitim državam namesto kreditiranja odpravlja nevarnost dolžniške krize, hkrati pa povečuje njegovo globalno odvisnost. Svet je politično in ekonomsko, tehnološko in kulturno globaliziran, zato »deglobalizacija« ni več mogoča brez uničujočega svetovnega vojnega kaosa, ki si ga vsaj za sedaj na srečo nihče ne želi. Danes smo v krizi zaradi slabega obvladovanja in upravljanja globalizacijskih procesov in ne zaradi narave same globalizacije.
Srečanje v Aquili ni prineslo ničesar novega. Globalna agenda postaja brez vsebinskih presežkov forum multilateralnega sodelovanja in ciljno usmerjenih strateških usmeritev. Še vedno so v ospredju klasične rešitve, toda povsem različni so pogledi na izhod iz krize. ZDA še vedno vztrajajo, da leži rešitev krize v očiščenju bank in stabilizaciji finančnega sistema, Britanci bi z Brownom počakali na postopno oživljanje, Merklova zahteva aktivno izhodno strategijo in nov tehnološki preporod. Zelena tehnologija in nov zagon tehnološko napredne avtomobilske industrije sta za Nemčijo ključni sektor oživljanja gospodarstva in mednarodne trgovine, vzvod reševanja energetske ter okoljske krize. Trgi kapitala in poslovno zaupanje se krepijo, toda banke še vedno ne spodbujajo oživljanja. Gospodarstvo zaradi obsežnih fiskalnih pomoči države odlaša z radikalnejšim prestrukturiranjem, brezposelnost pa se vztrajno povečuje in postaja osrednji problem razvitega centra kapitalizma.
Standardni nabor anticikličnih ukrepov z ekspanzivno fiskalno in monetarno politiko ne prijemlje. Svetovno povpraševanje še vedno stoji. Dejansko rešujemo krizo z razvojnim modelom, ki jo je povzročil. Razlika je zgolj v tem, da se v centru (G7) namesto zasebnega sektorja sedaj zadolžuje država. To naj bi spodbudilo potrošnjo, da bi obudila izvozno usmerjeno proizvodnjo na periferiji (BRIC). Toda kopičenje presežkov in deviznih rezerv na periferiji in deficitov plačilnih bilanc ter zadolževanja v centru so tlakovali pot v sedanjo krizo. Če bodo Kitajska, Nemčija in Japonska ter naftne države še vedno financirale ameriški deficit in bodo vsi čakali na oživljanje ameriške potrošnje, bomo učno uro sedanje krize zamudili.
Zato je svetovno gospodarstvo na prelomni točki. S sedanjim razvojnim modelom se bo morda celo najhitreje rešilo iz krize, toda dejansko potrebujemo nov pristop in tega problema G8 v Aquili ni niti odprl. Zato OECD opozarja, da bo ključen prehod iz sedanjega kratkoročnega reševanja krize v srednjeročno prestrukturiranje gospodarstva. V ospredju so trije problemi. Prvi zadeva trajnostni tehnološki preboj, ki bo sprejemljiv tako za razvite kot tudi nerazvite države in bo nadomestil dosedanji izvoz umazanih tehnologij na periferijo. Drugi zahteva liberalizacijo trgovine in globalne proizvodnje, toda na enotnih tehnoloških in poslovnih standardih, da bi menjava postala pravičnejša, nadzor korporacij in menedžerjev pa bolj učinkovit. Na koncu potrebujemo novo mednarodno ureditev. Nova rezervna valuta namesto dolarja ali evra je lahko prvi korak, večja nepovratna sredstva in dejansko razvojno spodbujanje namesto kreditov pa drugi.
V Aquili smo bili daleč od odrešilne agende novega sveta. Klimatske cilje do leta 2050 so prepustili novemu sporazumu v Köbenhavnu. Dovolj so daleč, da postajajo sprejemljivi tudi za ZDA in Kitajsko. Pomoč Afriki je sicer namenjena spodbujanju rasti in boljši redistribuciji, toda Afrika postaja vse bolj povezana z vzhajajočo skupino BRIC kot pa z G7. In tega nista mogla prikriti niti prisrčno objeta Berlusconi ter Gadafi. Resolucije o vodi, hrani, energetiki in izobraževanju pa so brez konkretnih projektov in zavezujoče pomoči zgolj papirnati tiger.
G8 tako ostaja zgolj napol počeno ogledalo našega časa. Poziranje in licemerstvo sta še vedno njuni prevladujoči obliki. Berlusconiju ni uspelo, da bi G8 na italijanskih tleh ponudila pravila, kako obvladati svet. Pokazal pa je, da so politični klovni povsod realna politična opcija. To pa je nevarnejše od globalnih klimatskih problemov in sedanjih vidikov ekonomske ter socialne krize. Krize so še vedno prehodne, reprodukcija človeških neumnosti pa je očitno trajna.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.