dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

30. 7. 2009  |  Mladina 30  |  Kolumna

Čas je, gospod premier

Čas političnega blefa je minil, delavski ludizem je pred vrati

Osrednje ekonomsko vprašanje pred vladnimi počitnicami je, kako nadaljevati politično jesen. Pahor je v trojnem precepu. Presoditi mora, kako močna in dolga bo sedanja kriza, položiti mora prve račune glede sanacije finančnega sistema in fiskalnih stimulacij, nazadnje pa bo moral ponuditi prvi sveženj strukturnih reform. Slovenske protikrizne ukrepe so do sedaj krojile različne garancijske, socialne in razvojne sheme. Toda uspeh je kilav in Pahor tiči v težavah.
Kako globoka je sedanja kriza? OECD in IMF sta junija napovedala začetek ustavljanja recesije. Boljša sta poslovna klima in potrošniško zaupanje, oživeli so kapitalski trgi, nekatere panoge okrevajo, skupina BRIC ohranja dinamiko rasti, delno je saniran tudi bančni sistem. Toda protekcionizem raste, vrednost svetovne trgovine še naprej upada, kitajski potrošniki ne morejo nadomestiti ameriških in nikjer ni prave lokomotive razvoja. Krugman je marca primerjal veliko depresijo iz leta 1929 s sedanjo veliko recesijo in sklenil, da smo danes na boljšem. Primerjava je bila, kot sta kasneje pokazala Eichengreen in O'Rourke, površna in napačna. Svetovna proizvodnja pada podobno kot leta 1929, svetovna trgovina se krči še hitreje, podobno tudi delniški trgi, večina iz G7 je primerjalno na slabšem. Velika recesija torej ni milejša od velike depresije, ravno nasprotno. Drugačni in boljši so le odzivi ekonomske politike. Obrestne mere so nižje, monetizacija večja in državni stimulativni svežnji tudi. In sklep. Ameriška kriza traja 20 mesecev, v EU in drugod polovico manj, primerjalno pa je kriza v tridesetih letih trajala 41 mesecev. Pomlad svetovnega gospodarstva lahko realno pričakujemo med letoma 2011 in 2012.
S stimulativnimi svežnji in finančnimi garancijskimi shemami je podobno. Toda ali je bolje znižati davke ali povečati državne izdatke, kje so meje državnega zadolževanja in moralnega hazarda, ko država vsevprek pokriva zablode zasebnega sektorja? Poglejmo izhodiščno sanacijo bank. Od 4000 milijard dolarjev pričakovanih odpisov zastrupljenih sredstev (MDS) je po računih Hans-Wernerja Sinna dejansko odpisana zgolj četrtina. Latentna bančna kriza torej ostaja in dvomi o stabilnosti financ tudi. Slabe banke, garancijske sheme in likvidnostni krediti centralnih bank ne morejo spodbuditi kreditov, če se vsak dan rušijo podjetja in njihovo premoženje. Likvidnost podjetij peša, banke so na robu solventnosti, skupne težave pa niso več vzrok, temveč posledica dolgotrajne krize. Povsod namreč prevladuje črna NINJA (No Income, No Job, No Assets).
In kaj je s stimulativnimi fiskalnimi svežnji? V ZDA je februarja Obama prišel s 787 milijard dolarjev težkim paketom, toda brezposelnost je kljub temu narasla z 8,1 na 9,5 odstotka. Očitno keynesijanski ukrepi delujejo z zamudo. Romerjeva in Bernstein, oba visoka vladna ekonomista, sta obljubljala hitrejše učinke. Toda davčne olajšave, pa tudi vladni transferji ponujajo majhno multiplikacijo in učinkujejo šele po dveh letih. Neposredni vladni izdatki delujejo hitreje in bolj multiplikativno. Težava je torej v strukturi vladnih svežnjev in ne v njihovem obsegu, predvsem pa v načinu uporabe. Prvi ameriški sveženj bodo dokončno aktivirali šele leta 2011. Keynesijanske tabletke delujejo torej počasi, zato tudi ni pričakovanih učinkov. Večina sedanjih ukrepov bo realno izpeljana leta 2010 in bo prijela šele leta 2011.
Na tretjem mestu so strukturne reforme, ki zadevajo zdravstvo, pokojnine, trg dela in podnebne spremembe. Te so že zaradi kompleksnosti in širokega političnega konsenza obsojene na dolgo proceduro sprejemanja in še daljše obdobje delovanja. Za sedanjo krizo in izhode iz nje so dejansko irelevantne, čeprav imajo pomembno politično težo in dajejo vtis, da vlade znajo povezati kratkoročne ukrepe z dolgoročnimi cilji.
Če povežemo vse troje, so sklepi na dlani. Sedanji znanilci kriznega obrata so brez posebne teže, optimistična pričakovanja pa brez makroekonomskih temeljev. Zato se kriza nadaljuje z novimi nevarnostmi. Sprva z deflacijo, kasneje z višjimi cenami nafte grozi stagflacija, tu so protekcionizem in novi lomi rasti pa čezmerno zadolževanje države ... Čas rešitve je torej še daleč in preživeti bomo morali v sedanjih razmerah.
Sporočila za slovensko vlado niso težavna. Protikrizni ukrepi morajo imeti časovno dimenzijo treh let, prednost imajo tisti s kratkoročno uresničljivostjo in večjo multiplikativnostjo, strukturne reforme so smiselne, če povečujejo konkurenčnost. Slovensko politiko sta obseg in moč krize presenetila. Reševalni svežnji so zamujali, vladna socialnoekonomska ekipa deluje razglašeno, ukrepi pa vsaj do danes niso dali pričakovanih rezultatov. Shemi za subvencioniranje zaposlovanja sta zgrešeni, ker dejansko prikrivata brezposelnost in onemogočata prestrukturiranje. Jamstvena finančna shema zamuja, po obsegu je premajhna in ne rešuje temeljnega problema ročnosti posojil in dolgoročnih virov. Tretja shema, namenjena spodbujanju potrošnje prebivalstva, ima lahko prva pozitivne in hitre ekonomske ter socialne učinke. Toda manjkajo sheme za zavarovanje brezposelnosti, za obujanje podjetništva in konkurenčnosti, za tehnološki preboj in ustvarjanje novih delovnih mest, za tržno internacionalizacijo in gospodarsko rast. Strukturne reforme so pomembne, a ne bodo privedle do obuditve rasti in učinkovitejšega gospodarstva. To pa potrebujemo prej kot vse drugo.
Keynesianizem je možna rešitev, a razumeti moramo dvoje. Likvidnostna past onemogoča monetarna orodja, moralni hazard načenja fiskalne vzvode. Starih prijemov z višjimi obrestmi in nižjimi davki nihče ne omenja. Švedski premier Reinfeldt v imenu EU že svari pred pretiranimi proračunskimi deficiti in napoveduje konec stimulativnih svežnjev brez kritja. Potrebujemo zaupanje potrošnikov, varčevalcev in investitorjev, za vse troje pa je nujno zaupanje v vladne ekipe in ukrepe, ki delujejo. Morda bo ob Muri, SŽ in številnih drugih na jesen jasno, zakaj potrebujemo krizno pisarno v vladni palači.
Vse to in še veliko več mora Pahor ponuditi na jesen. Čas političnega blefa je minil, delavski ludizem pa je pred vrati. Za Kitajce je kriza (weiji) nevarnost (wei) in hkrati priložnost (ji). Dokler je kitajski zid v političnih glavah, bo ekonomska kriza nevarnost za Pahorja in politična priložnost za Janšo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,80 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.